Bh. hadžije Šuta, Zećo i Omerčajić: Tek kada stanete pred Kabu, shvatite veličinu hadža!

Postati hadžija ni je naziv, ki ga nosite samo ob imenu. To je izkušnja, ki, kot pravijo bh. hadžije v Meki, človeka spremeni iz notranjosti in pusti sled, ki je ni mogoče izbrisati do konca življenja. Na drugi dan kurbanskega bajrama naše hadžije nadaljujejo svoje aktivnosti.

„Tega se ne da opisati niti se tega da občutiti, dokler človek ne pride sem, dokler ne vstopi v meški harem in ne zagleda Kaabe in Hadžerul-esveda“, pravijo za Patrijo Šećo Šuta, Ahmet Zećo in Safet Omerčajić, poskušajoč z besedami prenesti tisto, kar na tisoče kilometrov stran čutijo muslimani iz Bosne in Hercegovine.

V srcu Meke se danes zlivajo milijoni ljudi iz vseh delov sveta. Različni jeziki, različne barve kože, različne kulture in države, a ista namera in ista čustva.

V belih ihramih, brez razlike med bogatimi in revnimi, pomembnimi in neznanimi, vsi stojijo enaki pred Vsemogočnim.

„Ko slišiš toliko število hadžij in hadžinic, kako v en glas izgovarjajo ‘Allahu ekber’ in omenjajo ime Muhammeda, a.s., takrat človek začuti nekaj, česar ne more razložiti“, govorijo oni.

Prav v tej sliki mnogi prvič začutijo resnično moč ummeta, skupnosti, ki briše meje in razlike med ljudmi. Za trenutek, pravijo, imate občutek, da cel svet diha v istem ritmu.

Občutek, ki ga ni mogoče opisati z besedami

Toda hadž ni le duhovna lepota. Je tudi veliko preizkušnja, fizična in psihična.

"Ogromne gneče med obredi zahtevajo veliko potrpežljivosti in moči. Tisoči ljudi se premikajo hkrati, v posameznih trenutkih pa pride tudi do prerivanja, še posebej med tavafom in odhodi na mesta obredov“, govori hadžija Zećo.

Omerčajić opozarja, da je težko, še posebej starejšim ljudem in tistim slabšega zdravja.

"Gneče so velike, ljudje se prerivajo, temperature pa so zelo visoke. Utrujenost človeka doleti, a vseeno vse nekako preneseš“, pripoveduje hadžija Omerčajić.

Včeraj zvečer so opravili tavaf, eden najemotivnejših obredov hadža. Gibanje okoli Kaabe, v reki ljudi, ki skoraj ne preneha, je trajalo približno pet ur.

„Pet ur smo bili v tavafu. Včasih se komaj premikaš od množice ljudi, a nihče ne odneha. Vsi želijo dokončati obred in vsi nosijo svojo prošnjo v srcu“, pove hadžija Šuta.

Medtem ko govorijo o utrujenosti, v njihovih besedah ni obžalovanja. Nasprotno, čuti se hvaležnost, da so med milijoni tistih, ki jim je omogočeno, da pridejo na sveta mesta islama.

Po včerajšnjem tavafu danes krenejo proti Mini, da bi opravili drugi obred metanja kamenčkov.

„Toplo je, težko je stati toliko časa, a nihče se ne pritožuje veliko. Ko veš, da opravljaš nekaj, kar je farz in obveznost, takrat človek najde potrpežljivost“, pravijo hadžije skoraj v en glas.

Meka teh dni živi v ritmu hadža. Reke ljudi ne prenehajo teči proti haremu, Mini, Arefatu in Muzdelifi. Na vsakem koraku vidite izčrpane obraze, pa tudi solze radosti, dvignjene roke v prošnjah in nasmehe ljudi, ki verjamejo, da doživljajo najpomembnejše dni svojega življenja.

Med hadžijami vlada občutek miru

Bh. hadžije pravijo, da človek šele tukaj spozna, kako minljive so vsakdanje skrbi, ki jih nosimo od doma.

„Ko vidiš toliko ljudi, ki so pustili svoje družine, službe in svoje države, da bi prišli sem samo zaradi ibadeta, takrat začneš drugače gledati na življenje.“

Kljub utrujenosti, neprespanim nočem in visokim temperaturam, med hadžijami vlada občutek miru, ki ga je težko razložiti tistim, ki nikoli niso bili na hadžu.

„Telo se utrudi, duša pa je polna“, pravita na koncu pogovora za Patrijo Šećo Šuta, Ahmet Zećo in Safet Omerčajić.

In morda se prav v tej izjavi skriva celotna bistvo hadža, poti, na kateri človek začuti lastno slabost, pa tudi moč vere, ki ga vodi skozi vsak korak.