Bosanski azilanti v Nemčiji: Tukaj nam je lepo, a zaradi vojne v Siriji težje dobivamo azil

Med 150 družinami v azilantskem taborišču blizu Kölna v Nemčiji že nekaj mesecev biva tudi ena bosanskohercegovska romska družina, ki poskuša dobiti azil. Vendar pa jim bo za to treba veliko sreče, zaradi vse večjega števila beguncev, ki v Nemčijo prihajajo iz Sirije, pregnani s tamkajšnjimi vojnami.

Aldin Husić, čigar družina je v taborišče prišla iz Visokega februarja letos, je v pogovoru z novinarjem novinarske agencije Patria dejal, da jim je v azilantskem taborišču lepo in da njegova družina prvič živi življenje, vredno človeka. Zdaj upa le, da bodo nemške oblasti odobrile azil njegovi družini, saj, kot pravi, se nimajo kam vrniti v Visoko.

Hkrati pa so pod pritiskom lokalnih skupnosti od 1. avgusta v tej državi v veljavi spremembe zakona, ki omogočajo hitrejše deportacije azilantov, potem ko je na tisoče družin z zahodnega Balkana preplavilo to državo.

Pritisk na nemške oblasti se je začel s strani vplivnih lokalnih oblasti Zveze občin in zveznih dežel Nemčije (DStGB), ki nosijo tudi največji finančni davek, namenjajoč milijone evrov za sprejemne centre in socialno pomoč za azilante, kar je prejšnji zakon dovoljeval.

- V taborišču živimo v kontejnerju, ki ima veliko sobo in je zelo ugoden. Vse režije so nam plačane. Prav tako dobivamo oblačila, hrano in denar, ki nam je lahko za ta mesec – pravi Husić, ki ga je med bivanjem v taborišču za azilante doletel tudi infarkt, vendar so nemške oblasti plačale celoten strošek njegovega zdravljenja. Iste oblasti nosijo tudi stroške popravila njihovih zob in drugih vrst zdravljenja. Husić z veliko pozornostjo posluša novice o novem zakonu o azilu, ki ga nemške oblasti uvajajo.

- V taborišču je več kot 150 družin, sirski begunci pa tudi nenehno prihajajo – samo upamo, da bova moja družina in jaz lahko ostala tukaj – pravi Husić za Patrio in dodaja, da postopek včasih traja tudi do nekaj let.