Bosanska letališča v krempljih mednarodnih izkoriščevalcev: S koncesijami poskušajo oropati Federacijo BiH, kot ropajo regijo!

Piše: Rasim Belko

Letališča moramo braniti in to mora biti fokus in bistvo zgodbe o koncesijah, ki sta jo Vladi FBiH in javnosti vsilila ameriški veleposlanik Michael Murphy in vodja delegacije EU Johann Sattler.

Kajti, celo tisti ekonomski analitiki, ki trdijo, da bi morala biti letališča v FBiH dana pod koncesijo, hkrati navajajo tudi razloge, zakaj so nekatere koncesije regionalna letališča upočasnile, nekatere pa popolnoma unazadile.

Odhod družbe Wizz Air z mednarodnega letališča Sarajevo je očitno del načrta, s katerim naj bi se uničili tako sarajevsko kot letališče v Tuzli, medtem ko je Mostar že zdavnaj v težavah.

Med delničarji Wizz Aira je tudi ameriški JP Morgan, ki je že vrsto let znan po škandalih, v katere so vpleteni visoki diplomati in politiki, med njimi tudi Jean-Claude Juncker, nekdanji predsednik Evropske komisije. Celo Sveti sedež je zaradi škandalov zaprl račun pri banki JP Morgan v Italiji.

Dejstvo, da je pritisk na vsiljeno oblast v FBiH prišel neposredno iz ameriškega predstavništva in predstavništva EU, neposredno kaže, kdo stoji za načrtom odvzema letališč v Bosni in Hercegovini v korist mednarodnih podjetij, pod pretvezo slabega upravljanja teh letališč. Zato je težko verjeti, da so opustitve tujih podjetij na letališčih Sarajevo in Tuzla produkt naključja in poslovnih razlogov.

Analitik Alen Šćuric, strokovnjak za letalstvo iz Zagreba, ki je nedavno za Klix povedal, da bi morala bh. letališča dobiti koncesije, sam priznava, da večina regionalnih, ki so pod koncesijami, posluje slabše kot prej.

»Koncesije v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, Skopju in Prištini niso bile racionalne. To so mesta, katerih letališča bi lahko naredila ekspanzijo z lastnimi sredstvi, to so letališča, ki so bila izjemno dobro vodena. Resno so rasla, celo bolj, kot rastejo danes. To še posebej velja za Zagreb in Ljubljano. Izjemno kakovostno so delali,« pravi Šćuric, vendar nas kljub temu poskuša prepričati, da bi morali dati letališča pod koncesijo, čeprav nam nihče ne more in ne bo jamčil, da ta letališča ne bodo nato ugasnjena zaradi neprofitabilnosti.

Ni zanemarljiva niti zgodba o koruptivnih poslih in pogojih, o katerih so pisali mediji v Srbiji. Vrnimo se k Bosni in Hercegovini, kjer se veleposlaniki in diplomati obnašajo kot šerifi, ki bi radi, da jim verjamemo, ne pa svojim očem in pameti. Tako nam pojasnjujejo, da moramo energetiko uničiti, čeprav smo ena redkih držav, ki ji elektrike ne primanjkuje, celo izvažamo jo. Vendar diplomatov, zlasti ameriških in EU, ne ustreza, da izvažamo, oni so tam, da bi ta denar preusmerili v svoja podjetja.

Enako bi tudi letališča, ki jih je z naložbami mogoče narediti uspešnejša od regionalnih, spremenili v zlate koke svojih podjetij, nato pa bi čez 10-20 let brali New York Times ali nekega Assangea, kako so ti veleposlaniki jemali milijone, da so to uredili, medtem ko so nam pripovedovali, da je boj proti korupciji ključni problem. Ni, da tega ni bilo, nasprotno.

Zato je odgovornost za ohranitev letališč v lasti državljanov Bosne in Hercegovine izključno na Vladi Federacije Bosne in Hercegovine, premierju Nerminu Nikšiću in lokalnih oblastih, ko gre za Tuzlo in Mostar.

V tej državi denarja je, in ko ga ni, se institucije zlahka zadolžujejo, zato je razumno, potrebno in nujno, da se, če je treba, zadolžijo pri upnikih in opremijo ta letališča, da bi izpolnjevala najvišje standarde. Letališče Sarajevo je že velik del tega opravilo.

In ja, če Wizz Air in druga podjetja v ameriški in evropski lasti ne želijo na takšna letališča, potem je treba najti podjetja, ki želijo, in se ne ozirati na to, da nam bosta Murphy in Sattler grozila s sankcijami, saj naj bi bil naš cilj, da kot družba in država preživimo in živimo bolje, ne pa da se dopademo šerifom, ki bi nam uvajali pravila, ki jih drugje ne smejo.

In ja, podatki o poslovanju pravijo, da je mednarodno letališče Sarajevo v zadnjih dveh letih kljub vsem težavam in naložbam poslovalo pozitivno, z večmilijonskim dobičkom.

Torej, očitno je, da je bil veleposlanik Murphy maliciozen, ko je v obrazložitvi pisma dejal, da bi letališča bolje poslovala, če bi se z njimi bolje upravljalo. Glede na dejstvo, da so v postkoronskem letu na Letališču Sarajevo ustvarili milijonski dobiček, je jasno, da obstaja prostor za napredek v kapaciteti domačega upravljanja.

Po drugi strani se je izkazala za lažno tudi zgodba, da regionalna letališča beležijo resno rast po koncesijah, glede na to, da nekatera od njih beležijo padec prometa, nekatera so prisiljena upočasnjevati rast prometa, nekatera pa so izgubila potencial, kakršen so imela pred koncesijo.

Vse to vodi do sklepa, da je edini cilj odvzeti letališča v BiH zaradi hitrega zaslužka mednarodnih posrednikov, zato bi moralo biti Nikšiću in njegovim ministrom to jasno, preden jim bodo morali državljani pojasnjevati z ulic. In Nikšić dobro ve, kako to izgleda.