Brez sprememb ni napredka

„Dobro jutro, Sarajevo“, sem navdušeno tvitnil in užival v čudovitem sobotnem jutru. Svež zrak in sonce. Sarajevo v polni ločljivosti.

„Ambasador, sploh ni dobro. Državljani so prestrašeni; ďutim to v zraku,“ mi odgovori nek tviteraš.

Bosna in Hercegovina je sicer prehodila dolgo pot od vojne do miru, vendar to ni prvič, ko slišim takšne pomisleke.

Ta država ima ogromen potencial, česar ji primanjkuje, pa je resna in obsežna politična zavezanost reševanju vsakdanjih problemov državljanov. Enako kot državljani držav Članic EU, si ljudje tukaj želijo priložnosti, ki jih ponujajo dobra delovna mesta, kakovostno izobraževanje in zdravstvo, dobre pokojnine in delujoči pravni sistem.

V iskanju teh osnovnih stvari je preveč ljudi že zapustilo Bosno in Hercegovino. Preveč jih razmišlja o odhodu. Niso motivirani le zaradi pomanjkanja zaposlitvenih priložnosti, ampak morda še bolj zaradi nenehne ekonomske in politične negotovosti, ki otežuuje življenje. Pomanjkljivosti v upravljanju so prekašale priložnosti v zavesti in v življenju ljudi. Domači politiki si ne morejo privočiti zanemarjanja dejstva, da se prebivalstvo v BiH naglo zmanjšuje.

Ni se treba tako odvijati!

Pred par tedni sem gostil skupno srečanje v Bijeljini s predstavniki Sveta ministrov BiH in entitetnih vlad. Pridružilo se nam je ješe nekaj veleposlanikov in kolegov iz mednarodnih finančnih institucij, da bi domačim predstavnikom pomagali pri vodstvu socioekonomskih reform v BiH.

Te aktivnosti prihajajo v času, ko je Evropska komisija predlagala novo metodologijo proširjanja z močnim poudarkom na ekonomiji, skupaj z načrti za povečanje financiranja za tiste države, ki dosegajo napredek in izboljšujejo kakovost življenja svojih državljanov na tej poti.

Domače oblasti BiH so se zavezale izboljšanju izvajanja socioekonomskih reform, medtem ko so se EU in druge mednarodne institucije zavezale podpori temu procesu. Dogovorjen je bil seznam aktivnosti na področjih ekonomskega upravljanja, izobraževanja, energetike, okolja in drugih področj.

Moje navdušenje nad takšnim pozitivnim izidom je bilo kratkotrajno. Medtem ko smo razpravljali o reformah in prihodnosti, se je v državi pojavila še ena v vrsti političnih kriz. V luči teh dogodkov je bil splošni ton naših razprav, kot je bilo tudi pričakati, veliko bolj mračen.

Nisem mogel, da se ne bi vprašal:

Ali bodo reforme ponovno odložene?

Kadarkoli govorim o reformah v tej državi, imam v mislih razmere, v katerih živijo državljani. Stvari se morajo spreminjati. In to hitro. Čas se meri v mesecih, ne v letih.

Prednostne naloge so mnoge, vendar je seznam začetnih 66 kratkoročnih prioritet, ki izhajajo iz Mišljenja Evropske komisije, dobra izhodišča točka.

Vsaka od teh prioritet je izvedljiva. Pričakati je, da bodo v osnovi pozitivno vplivale na življenja običajnih ljudi po vsej Bosni in Hercegovini, ki imajo malo ali nič moči ali privilegijev, pa tudi na podjetja, ki so gonilo gospodarstva v tej državi.

Na primer, ena od prioritet se glasi: „uvesti enotno minimalno stopnjo porodniških nadomestil po vsej državi, začevši z usklajevanjem definicij porodniškega dopusta za oba starša, oziroma starškega dopusta.“ Nobena ženska v tej državi ne bi smela nikoli izbirati med zaposlitvijo in nosečnostjo iz strahu, da ne bo mogla zaslužiti za preživljanje svoje družine. Noben moški ne bi smel biti preprečen, da izkoristi starški dopust za skrb za svojega otroka.

Prav tako smo razpravljali o izboljšanju upravljanja javnih podjetij, kar je nujno za potencialno rast in da se ustavi praksa dodatnega obremenjevanja že tako omejenih finančnih virov vlad. Restrukturiranje teh podjetij in uvedba odprtega tekmovanja z zasebnim sektorjem bi povzročila nižje cene in kakovostnejše storitve, ki se nudijo državljanom. Mednarodno letališče Sarajevo je en tak primer; državljani BiH pričakajo več povezav, boljo storitev in konkurenčnejše cene vozovnic.

Zveni, kot da poudarjam očigledno, vendar teh 66 ukrepov, združenih s socioekonomskimi reformami, ki so jih entitetne vlade sprejele lani in ki jih je Svet ministrov odobril januarja 2020. leta, predstavlja seznam stvari, ki se očigledno morajo nujno rešiti. Nihče tukaj ne izmišlja tople vode. Kar je zdaj potrebno, je pripravljenost, da se zaveze pretvorijo v konkretno delovanje.

Zakaj bi državljani BiH morali čakati?

Po srečanju v Bijeljini sem imel intervju za BN TV.

„Misli te, da bo BiH potrebovala 100 let, da vstopi v EU?“ - resno me je vprašala novinarka, izražajoči frustracijo, ki jo morda mnogi delijo z njo.

Ne, tega resnično ne mislim.

Ta država ni črna luknja v Evropi. Ni izgubljen primer. Ljudje so morda utrujeni od poslušanja o vseh potrebnih reformah ali se počutijo zasuti s toliko problemi. Da, veliko jih je, vendar je prav tako veliko rešitev.

Proces pristopa k EU pomeni transformacijo družbe, tako da postane stabilna, pravie dna in varna za vse. To je tisto, kar je pomembno in zaradi čegar se bom naprej zavzemal in se vračal k reformam, dokler skupaj ne uspemo spremeniti stvari na bolje za vse v državi. Dokler Bosna in Hercegovina ne postane pripravljena za EU.

Vsekakor je vredno truda.