NE GLEDE NA OBTOŽBE Reis Kavazović: Islamska skupnost bo vedno jasno izrazila svoje stališče, ne da bi prevzemala delo države

SARAJEVO, (Patria) - Reisul-ulema Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini Husein ef. Kavazović je v predramazanskem intervjuju za Preporod govori o ramadanu in njegovih perspektivah, duhovnosti, sodobnih izzivih in aktualnih problemih naše družbe ter ideološki podlagi napadov na Islamsko skupnost.

Poleg tega je razkril tudi nekatere podrobnosti iz svojega vsakdanjega življenja, načine obravnavanja okolice ter bralcem ponudil edinstven vpogled v to, kaj rad bere in kaj mu je od umetnosti blizu in drago, piše Preporod.info.

Preporod: Minilo je deset let, odkar ste prevzeli emanet vodenja Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini kot reisul-ulema. Je bila teža tega emaneta večja v prvih letih ali danes, glede na spremembe in izzive, s katerimi se tako Skupnost kot narod soočata? Ste se tudi Vi spremenili v teh desetih letih?

Reisul-ulema: Vsak čas ima svoje izzive. Imam Šafija v verzih pravi: "Krivimo čas - zeman / a napaka je v nas / nima čas večje napake od nas". Vsak čas ima izzive, s katerimi se je treba spoprijeti, pa tudi preizkušnje, večje ali manjše. Vrnite se v zgodovino, zamislite si, kaj je za Bošnjake pomenil padec našega Bosanskega kraljestva: verjetno so takrat mislili, da je konec sveta, našega naroda in države. Enako je bilo, ko je padlo Osmansko cesarstvo in ko smo bili prepuščeni vetru, nato dominacija sosedov, nato komunistični režim, nato pa agresija in genocid. Vsaka ta etapa je s seboj prinesla pokole nad našim narodom, omejevanje naše svobode in napade na našo državo.

Verjetno so današnje preizkušnje v tem primeru manjše, vendar to ne pomeni, da so nič manj pomembne, saj ne vemo, kaj prinaša dan in kaj noč. Zato bi morda morali več razmišljati o tem, ali smo kos današnjim izzivom in kako se z njimi spoprijemamo. To me najbolj okupira.

Prvo in najtežje je vprašanje lastne odgovornosti: da vsak od nas začne pri sebi in se vsak dan vpraša, ali bi lahko storil več, da bi se prav med nami spoštoval, da bi zavladal mir in da se zlo preteklosti ne bi ponovilo.

Glede izzivov, ki se postavljajo pred naš narod, skupnost in državo, se mi zdi največji kontinuiteta zlonamernih politik. Na žalost, smo nanje navajeni in navadili smo se z njimi spoprijemati. Uporabljajo vsako priložnost, da dosežejo nečastne cilje. Toda tudi mi smo kot narod iz svoje celotne izkušnje veliko naučili in mislim, da smo kljub vsemu v veliko boljšem položaju kot v času, ko sem začel svoje imamsko delo, pa tudi ko sem prevzel mesto reisul-uleme. Ne smemo širiti pesimizma, vendar tudi ne smemo zanemarjati nevarnih trendov, ko se pojavijo. Verovati in truditi se - to je naša pot!

O tem, ali sem se spremenil, ne morem govoriti; bolje o tem presodijo drugi.

Preporod: Kaj reisul-ulema počne v prostem času, če ga uspe najti?

Reisul-ulema: Trudim se s vnuki preživeti čim več časa. Poslušal sem o tej ljubezni babic in dedkov do vnukov. Toda šele ko spoznamo, kako hitro so naši otroci odrasli in kako, zaposleni z drugimi izzivi, nismo bili dovolj z njimi, spoznamo, da čas, ki ga zamudimo, da ga preživimo s svojimi bližnjimi, s svojo družino, otroki, težko nadoknadimo.

Poslanik Muhammed, a.s., primerja Božjo ljubezen do ljudi z materino ljubeznijo do svojega otroka. Družina je resnično kraj, kjer vsi zorimo, ne le naši otroci, in kjer se gnezdi resnično vrednote. Želel bi si tudi zdaj imeti več časa, da bi se ji posvetil, moji ženi in hčerkam, še posebej vnukom.

Imam tudi košček zemlje, ki sem ga vzel v najem in ga obdelujem. Tja kaj zasejem. Sem otrok vasi. Mi smo generacije živeli od zemlje in z zemljo, to našo bosansko. V njej je naš posvetni mir, pa tudi mir pred preizkušnjami in izzivi. Vrnitev k zemlji je vrnitev k izhodišču.

Preporod: Poleg literature, ki je temelj Vaše znanstvene kariere, ter tiste, ki je vir navdiha za duhovne teme, ob katerih književnih delih ter drugih vidikih umetnosti počivate?

Reisul-ulema: Knjiga je resnično najboljši prijatelj. Nikoli vas ne bo zapustila, če jo vi ne zapustite, in spet, vedno vas bo rada sprejela. Naš čas se je pospešil. Morda se je to tudi tistim pred nami zdelo. Knjige so moje bogastvo in vse, kar imam dragocenega od tega sveta, je v knjigah. Rad berem naše klasike: M. Selimovića, D. Sušića, S. Kulenovića, N. Ibrišimovića, pa tudi naše sodobnike: sijajnega Dž. Karahasana, E. Karića, pesnike Dž. Latića, H. Hajdarevića, G. Gojera, M. Stojića... V njihovem opusu iščem našega človeka in našo Bosno, naše strahove in upanja, žalosti in bolečine.

Imam sanje, da bom, ko bom, če Bog da, šel v pokoj, šel v svojo zavoro, bral in nikamor ne hodil. Rad poslušam Kur'an, pa tudi andaluzijsko glasbo, ob kateri počivam.

Preporod: V tem bremenitem času, s številnimi izzivi in pritiski novih paradigem, ki ljudi odtujujejo drug od drugega, ne glede na njihovo neposredno bližino in virtualno povezanost, kaj svojim otrokom najpogosteje govorite kot oče, pa šele nato kot reisul-ulema?

Reisul-ulema: Govorim jim, naj bodo obzirni do ljudi, naj ne sodijo prestrogo, ker ljudje niso popolni. Govorim jim, da ima posvetni svet svoje omejitve, da je minljiv, izziven in nestalen. Da se samo vanj ne zanašajo. Govorim jim, da sta vera in dobro trdna opora v našem minljivem življenju.

Preporod: Glede na številčnost verske literature, predavanj, medijskih nastopov in prisotnosti verskih vzorcev v družbi, si lahko vernik zaželi, da bi lahko lahko in enostavno prišel do iskrene duhovnosti ali da bi doživel izkušnjo drugega, ki govori o osebni doživetju vere. Kako vrniti človeka k sebi, k raziskovanju osebnega univerzuma in koliko nam ramadan pri tem lahko pomaga?

Reisul-ulema: Živimo čas naglice, površnosti in poenostavljanja vsega. To je čas dekonstrukcije, demistifikacije in razsvetljevanja vsega dragocenega in svetega. V takem času je logično pričakovati, da ljudje posežejo tudi po "instant religioznosti" ali "instant duhovnosti". Vendar je instant, po definiciji, le nadomestilo za nekaj resnično obstoječega in naj bi prividno zadovoljilo našo potrebo po tem, da nas zavede. Tako je tudi z religioznostjo, ki to ni, ki je osredotočena na zunanje, na formalno, na tisto napadno, bistveno in resnično pa je pogosto prva žrtev takšnega obračanja k prividni duhovnosti.

Ramadan nas prav uči, da se dobro ne more doseči hitro in lahko. Vsak cilj, tudi duhovna rast, zahteva odrekanje in žrtev.

Ramadan nam pomaga, da se odmaknemo od vsega, kar nas odvlači od resničnega, bistvenega in primarnega. Pomaga nam, da si uredimo svoje prioritete, da si snamemo tančico z oči, da se ustavimo v vsakdanjiku in se vprašamo o smislu obstoja in svojem mestu v svetu, ki nas obdaja in na katerega zavestno ali nezavedno vplivamo, ga delamo boljšega ali slabšega.

Preporod: V ramadanu se kaže verniška pripravljenost na odrekanje. Obstaja izziv, kako to pripravljenost doseči, ko gre za druge farze, kot sta izobraževanje ali gradnja boljših odnosov znotraj družine?

Reisul-ulema: Letošnji slogan za naše dejavnosti v ramadanu je "Ramadan v družini in družina v ramadanu". Z njim želimo usmeriti naše vernike, da posvetijo pozornost izzivom, ki se postavljajo pred družine.

Danes, ko nekateri v naši državi ponovno problematizirajo vprašanje islama v javnem prostoru in ko poskušajo, da nam odvzamejo svobodo govora in vere, se spomnimo, da je v času Jugoslavije, ko je bila vera izgnana iz javnega prostora, iz šol in medijev, islam obstal prav v družinah. V času, ko je država poskušala obvladati tudi versko skupnost muslimanov in ko je postavljala številne omejitve, je vera ohranjena predvsem v družini.

Preporod: Ali se lahko reče, da nam kot muslimanom primanjkuje islamske etike, na primer, v družbenih odnosih in procesih, kot so delavske pravice, pravilen odnos do skupnih dobrin ipd.? Smo pripravljeni, z vidika verske skupnosti, še močneje in bolj odprto govoriti o tem?

Reisul-ulema: Vsekakor. Tudi jaz, kot reisul-ulema, pa tudi drugi imami in učenjaki, se trudimo, da se obvarujemo pred dnevno politiko in zelo pogosto, ko govorimo o etičnih načelih, za katera bi si želeli, da jih vidimo v družbi, nas obtožujejo, da se vmešavamo v politiko, za desekularizacijo družbe, za islamizacijo družbe. Ne glede na te obtožbe, bo Skupnost skrbela za skrbi svojih članov, ne da bi prevzemala delo države, vendar bo vedno jasno izrazila svoje stališče.

Naloga nas iz verskih skupnosti je poučevati temeljne vrednote in pravice, kot so pravica do življenja, dela, lastnine in človeškega dostojanstva, ter upati, da bodo v naši družbi zaživele. Ko se sklicujemo na pravice, se sklicujemo na naravne pravice človeka, ki so neodtujljive in neločljive od njegove osebnosti. Nimamo oblasti in moči nad tistimi, ki so se zavezali, da jih bodo jamčili drugim, vendar moramo biti dosledni našemu verskemu nauku in vedno biti na strani obravnavanih in tistih, ki potrebujejo pomoč.

Preporod: Kaj je največja nevarnost, ki grozi ulemi pri "ukvarjanju" z vero in izpolnjevanju dolžnosti, ki zahtevata tako vera kot status verske osebe?

Reisul-ulema: Doslednost sebi in vrednotam, ki jih zagovarjamo, je verjetno eden najtežjih izzivov. Davno so rekli, da ni pomembno, kako velike ideale zagovarjate, temveč koliko ste pri tem dosledni. Kajti nedoslednost kaže na hinavščino, hinavščina pa je v Kur'anu bolj obravnavana kot neverstvo. Nedoslednost kompromitira ideal in vrednote, ki jih zagovarjamo. Zato je ulemi, pa ne le ulemi, največji izziv biti dosleden tistemu, kar trdi, da veruje in zagovarja. Treba je s svojimi dejanji potrditi tisto, kar govorimo, da je v naših srcih in na naših jezikih. To je tudi pot iskrenosti, brez katere ni Dobrega.