Brez Mehmeda Fatiha danes ne bi bilo niti Bosne niti Bošnjakov

Ali obstaja upanje, da se pojavi kakšen novi sultan Mehmed Fatih, ki bo rešil Bosno in Hercegovino?

- Nikakor ne vidim, da bi se kdo lahko pojavil.

Kaj je potem rešitev za BiH?

- Treba je biti potrpežljiv. Ne smemo zmerjati našega naroda. Naš narod je boljši, kot je. Stoletja so nas odvajali od nas samih. In to so počeli zelo močni režimi. Potem smo dočakali čas, v katerem lahko sami odločamo o sebi. Nikoli nismo bili v položaju, da bi tako svobodno razmišljali o sebi. Jasno je, da se zdaj težko znajdemo. Tako kot je bil proces izpiranja možganov dolgotrajen, ko smo se morali izrekati za Srbe ali Hrvate ali neopredeljene, tako bo dolgotrajen tudi proces našega okrevanja.

Čeprav precej načetega zdravja, je eden najplodnejših bosansko-hercegovskih književnikov Isnam Taljić (60) zadnja štiri leta preživel zbirajoč gradivo za knjigo „Spet se bomo videli pod rdečim jabolkom - Roman o sultanu Fatihu, Bošnjakih in Bosni“, ki je imela sedem dni pred nastankom tega besedila 40. promocijo.

Veliki književnik v intervjuju za bosansko-hercegovsko novinsko agencijo Patria (NAP) ni skrival, da je navdušen nad likom in delom osmanskega osvajalca. Bosni in Bošnjakom je, pravi, dal več kot kateri koli drug vladar po njem; od modernih zgradb do multikulturne družbe in svobode.

Če ne bi bilo sultana Fatiha, Taljić meni, da danes ne bi bilo niti Bosne niti Bošnjakov.

- V obdobju, ko so potekali križarski pohodi proti Endelusu, so hkrati potekale tudi vojne proti Bosni. Fatih je Bosno rešil, ko je bila pred razpadom, Bošnjaki pa pred iztrebljenjem. V Bosno je vrnil svobodo, mir, z izdajo Ahdname bosanskim frančiškanom pa je v našo družbo vnesel tudi multikulturnost – pravi Taljić. Meni, da je žalostno, da je v bošnjaških institucijah ta veliki sultan danes precej pozabljen. Spomini nanj živijo večinoma v ljudskih izročilih, večinoma popačeni in razvrednoteni.

O Fatihu zanesljive literature ni niti v turških arhivih. Med vladavino Kemala Ataturka je bil na preučevanje osmanskega obdobja postavljen precejšen zapor. Zgodba o tem geniju svojega časa, pravi Taljić, je marsikaj drugačna, kot se plasira danes.

- Navajeni smo, da nam govorijo, kako se na teh območjih vojne dogajajo vsakih 30 do 50 let. Vendar je resnica, da od prihoda sultana Fatiha v Bosno pa vse do avstro-ogrske okupacije, to je obdobje približno 415 let, na ozemlju Bosne ni bilo vojn. Bilo je vpadov nekaterih vojvod iz Srbije, vendar ni bilo vojne – pravi Taljić. Nadalje pojasnjuje.

- V literaturi boste naleteli na to, da je Fatih sprejel zakon o sinoubojstvu, bratoubojstvu... Vendar dejstva, da so sultana Fatiha preživeli trije njegovi sinovi, govorijo o tem, da ta zakon ni bil sprejet med njegovo vladavino. Pripisujejo mu tudi umore nekaterih vezirjev, kar prav tako ni res – pravi književnik. Podobnih primerov ponarejanja resnice o Fatihu je na stotine. Vendar to zanj, pravi, ni nič nenavadnega. Če ne bi bilo žensk iz Srebrenice, bi bila zgodba o genocidu že zdaj bolj prisotna iz Srbije kot prava resnica.

- Imate primer, da ljudje, ki so zdaj stari 15 ali 20 let, ne vedo, da je do pred dvema desetletjema v BiH obstajal Skender Vakuf, ker je ta kraj zdaj preimenovan v Kneževo. Lahko si mislite, kako je bila prekrojena zgodovina od Fatiha do danes – pravi Taljić.

Primerjajoč težki čas, ki je bil v BiH pred prihodom Fatiha, in čas, v katerem se Bosna in Bošnjaki trenutno nahajajo, Taljić pravi, da sta si zelo podobna. Težko. Vendar je treba biti potrpežljiv.

- Od Bošnjakov ne gre pričakovati, da bodo enotni. Ker obstaja hadis, ki pravi, da Allah dž.š. preroku Muhammedu a.s. ni izpolnil dveh molitev. Ena od teh je, da bo njegova skupnost enotna. Če vemo, da Bošnjaki ne morejo biti enotni, potem se morajo Bošnjaki vsaj učiti skupnosti, najti morajo nekaj stičnih točk: nacionalne interese, kot so, da je naš jezik bosanski, država Bosna in Hercegovina in da smo mi Bošnjaki. Po tem se bo širilo tudi drugo – meni Taljić.