Brez nujne reakcije celotne družbe po koroni bo prišlo do revščine

Piše: Rasim Belko

---

Novica pravi, da so se vsi parlamentarci, vsi ministri in šef dr&Zgrave;ave odpovedali plačam v korist tistih na prvi bojni liniji proti koronavirusu - v korist medicinskih delavcev, taksistov, čistilk…

Ni vam treba biti presenečen, seveda to ni bilo v Bosni in Hercegovini. Govor je o Singapurju. 

Spomnim se pred par leti, v času neke krize v Federaciji BiH, en parlamentarec tega entiteta reče “če bi mi obe roki odsekali, ne morem glasovati, da mi zmanjšate plačo”.

Človek je rekel tisto, kar misli. Mi nismo Singapur in nas ne bo šokirala novica, da so se premierja obeh entitetov BiH Fadil Novalić in Radomir Višković odpovedala plačam v korist zdravnikov in drugih, ki delajo za nas v času krize. 

Vendar pa že zdaj obstajajo tisti, ki so jim plače zmanjšane na minimalca, in počasi narašča tudi število odpuščenih. Kako bo čas mineval, tako bo tudi število odpuščenih raslo. 

In minil bo virus. Za njim bo ostala precej teška slika. Tistim, ki bodo izgubili najdražje, najtežja. 

Toda ništa lažje ne bo tistim, ki bodo zaradi epidemije COVID-19 v Bosni in Hercegovini ostali brez dela. Takrat bo nastal kaos, morda celo nevarnejši od tega, zaradi katerega smo v kolektivni izolaciji. 

Že smo objavili, da bo turizem najbolj prizadet. Veliko je delovnih mest na tem področju. Prizadeti bodo tudi drugi, v manjši ali večji meri. 

Usoda delavcev bo izključno odvisna od delodajalcev, kar je tudi največji problem, ker vemo, kako delodajalci v BiH rešujejo krizo - odpustijo delavce, tistim, ki jih obdr&Zgrave;ijo, pa uvedejo minimalca.

Najbolj varni so tisti, ki so zaposleni v dr&Zgrave;avni slu&Zgrave;bi. Ni takšnega virusa, zaradi katerega bi oni dobili odpoved.

Šta pa naprej?

Izgube v milijonih so že zdaj seštevane, do konca pa se bo to povzpelo na kakšno milijardo. Vse se bo zlomilo na tistih, ki so najmanj krivi. 

V tisti novici s začetka besedila piše, da v Singapurju vse deluje, čeprav hara korona. Tam ne bo odpuščanj, ljudje delajo normalno. Ker imajo normalno oblast, ki je po SARS-u uvedla sistem in jim je to olajšalo nadzor tudi nad tem novim virusom. 

V Bosni in Hercegovini takšnega sistema ni, ker naša oblast namesto v zdravstvo vlaga v svoje udobje. Ne bom našteval, vse vemo. 

Delavci bodo na ulici, ko bo tega konec. Natančneje, na evidenci zavodov za zapošljevanje, ki večinoma slu&Zgrave;ijo evidentiranju, ne pa zapošljevanju. Zbrinjanje teh delavcev bo veći test za bh. oblasti kot preprečevanje epidemije. 

Zato bi morda že zdaj dr&Zgrave;avne in entitetske vlade morale začenjati razmišljati o naćinu zbrinjavanja delavcev, ki bodo neizogibno ostali brez dela. Ker obljubljalo se je 100.000 zaposlenih, zdaj pa bomo imeli val brezposelnih. 

Vlasti v obeh entitetih teh dneh dogovarjajo in pogajajo s gospodarstveniki in drugimi delodajalci. In bolj ali manj vemo, da se bodo sredstva našla, ker so gospodarstveniki in oblast večinoma dobro povezani. 

Ampak kaj pa naprej z delavci. Ostali bodo brez sredstev za življenje, imeli bomo val revščine, ki je potencialna nevarnost za celotno dru&Zgrave;bo. Zato je treba že zdaj ustvarjati sistem, da se tem ljudem omogoči osnovno za življenje. 

Brez veliko filozofije, izmišljevanja tople vode in podobno. Evropa ima takšne sisteme tudi brez pandemije. Tisti, ki iz nekega razloga ne delajo, imajo tako imenovano nadomestilo za brezposelnost.

Naša oblast bi zdaj morala začenjati iskati sredstva za vse tiste, ki od 5. marca do konca epidemije dobijo odpoved. Tem ljudem ni potrebna enkratna pomoć, temveč vsaj nekaj mesecev socialne stabilnosti. 

Če bo volja, sploh ne bo teško narediti dr&Zgrave;avni sklad solidarnosti, v katerem se bo od tistih, ki imajo veliko, vzelo malo in dalo tistim, ki ne bodo imeli nič. Koliko imamo premierjev, ministrov, poslancev, delegatov, načelnikov, svetnikov… Potem dodamo še silno administracijo in birokracijo. 

Vsem njim, ko se odvzame nekaj odstotkov plače, se bodo zagotovila precejšnja sredstva. Tisto, kar bo primanjkovalo, se lahko alocira z nekaterih proračunskih postavk. In zdaj nam bodo razni vladni strokovnjaki in svetovalci rekli, da to ne gre, ker ni zakonov, po katerih bi se to delalo.

Toda, stanje nesreče ne pozna preveč zakonov, temveč odredbe. Svoboda gibanja je zagotovljena, prepovedano pa nam je gibanje. Če bo volja, se vse lahko in mora. 

Toda, v vsem tem obstaja dodatni problem. Zakaj mora novinar to pisati, ko pa obstaja toliko sindikatov in sindikalistov, ki se “raztrgajo” od boja za človekove pravice. Jaz jih še nisem slišal, da bi govorili o tem problemu. A zakaj bi, prejemajo dobro plačo, malo so se “prijateljili” z oblastjo. Takšnim delavci niso prioriteta. 

Ne samo v krizi, temveč v stalni praksi. 

“To ne ubija virusa, ampak ustvarja solidarnost”, sporočilo je politikov Singapurja iz novice s začetka tega besedila. Čas je, da tudi naši politiki, delodajalci in birokracija malo premislijo o tem sporočilu. Pa da vsi ponesemo malo bremena. 

#Ostanidoma dokler traja epidemija, #Bodisolidaren ko bo minila.