Neuporabno, nesmiselno in nepotrebno

Težko je najti spodobno besedo za nekaj, kar se obeta, in čemur smo – neposredno ali posredno, z glasovanjem ali brez – nekako botrovali. Mnogi so nagnjeni k temu, da to imenujejo politika in s tem zamašijo usta vsakomur, ki postavi smiselno vprašanje: ti nimaš pojma o politiki! Drugi so spet bolj nagnjeni k opisnejšim in ustreznejšim izrazom, kot je prostitucija, vendar nisem prepričan, koliko si delavci in delavke tega, enega od – pravijo – dveh najstarejših poklicev na svetu, želijo imeti kaj skupnega oziroma, koliko so pripravljeni sprejeti, da se ime njihovega poklica kali z aktualno garnituro odločevalcev v imenu ljudstva (v vsakem smislu zadnja fraza).

Na koncu bo vendarle tako, kot je bilo na začetku zamišljeno: ti naši (SDA) bodo ostali na oblasti na večini ravni, ti drugi naši (SBB & Co.) bodo dobili vse – morda celo več – kot so upali, tretji naši ali anamoni (šestorka, petorka.... videli bomo, koliko jih bo na koncu ostalo) bodo vrženi iz vseh tokov (odločanja in denarja) in bodo ostali na komunalni ravni, s katere so začeli in za katero edino imajo moč... Tisti njihovi (HDZ in SNSD) nikoli niso bili niti bodo vprašljivi, dokler bodo vsi ti naši... in ponovno bo Bosna mirna do naslednjih volitev. Zato je morda najbolje opustiti iskanje imena in posvetiti pozornost nečemu, kar je neprimerljivo bolj konkretno, natančno in bi se lahko reklo tudi bolj koristno, namreč znanosti.

Namreč, nekje sem prebral, da raziskovalci z univerze Oxford trdijo, da „več kot 90 odstotkov človeškega DNK ne dela nič koristnega, veliki zaporedji, sestavljeni iz aminokislin adenina, guanina, citozina in timina, predstavljajo nepotrebno biološko prtljago, ki se je nabrala skozi leta evolucije.“ Dr. Gerton Lunter, eden od starejših znanstvenikov v ekipi, je izjavil, da na podlagi teh primerjav le 8,2 odstotka človeškega DNK ima funkcionalni smisel in igra pomembno vlogo, dovolj pomembno, da jo je evolucija ohranila. „Znanstveno gledano nimamo nikakršnih dokazov, da 92 odstotkov našega genoma kakorkoli prispeva k naši biologiji,“ je izjavil Lunter. Do te številke so prišli po tem, ko so človeški genom primerjali z genomi drugih sesalcev – od psov in mačk do nosorogov in konjev – in iskali dele DNK, ki so si jih ljudje delili z drugimi živalmi, ki so se ločile od naše linije v različnih trenutkih zgodovine. 

Trdi se, da znanstveniki že nekaj časa vedo, da le en odstotek človeškega DNK leži znotraj genov, ki se uporabljajo za ustvarjanje ključnih proteinov, ki ohranjajo celice telesa zdrave in žive, s to raziskavo pa so prišli do spoznanja, da še 7 odstotkov človeškega DNK ima neko vlogo. Če je toliko DNK brez vrednosti, zakaj ga še vedno nosimo? „Nismo bili zasnovani, temveč smo evoluirali, in to je precej neurejen proces. Preostali DNK verjetno samo zapolnjuje prostor. Ni biološki odpad, ker bi lahko bil nekoč koristen,“ je izjavil Lutner. „Del našega DNK je ostal od starih virusov, ki so v naš DNK ali DNK naših prednikov vstavili svoj genetski material, nekateri od njih pa še vedno imajo sposobnost premikanja po naših genomih.“

Čeprav gre za raziskovalce z Oxforda (ne iz Travnika, ne iz Viteza, ne iz Širokega Brijega) nisem prepričan, koliko so te raziskave točne, niti kako so se spomnili primerjati človeški in živalski DNK... Zdaj, ali tudi Oxford ni več, kar je bil, ali pa gre za to, da „brezdelni duhovnik tudi kozliče krsti“ ali pa da vse to ni brez nekega smisla... Vsekakor me zanima le, kako se je lahko zgodilo, v kateri etapi evolucijskega razvoja ali s katero napako narave(?!) da je ves ta neaktivni, nesmiselni, nepotrebni in neuporabni evolucijski odpad končal v Bosni in Hercegovini in se ukvarja s politiko tako, da se z njo ne ukvarja, izvoli oblast tako, da ne gre na volitve in določa usodo cele države in vseh njenih prebivalcev tako, da jih to ne zanima! Drugače, razen s temi bistvenimi motnjami, težko opišemo tolikšno koncentracijo in takšne kombinacije neznanja, nesnalažljivosti, diletantizma, neobzirnosti in sebičnosti na eni strani ter podivjanega kriminala, maligne kapilarne korupcije, galopirajočega strankarsko-družinskega klientelizma, privatizacijskih prevar in razvrednotenega pravosodja na drugi strani.

Še nobena naša športna reprezentanca ni odigrala tekme, da bi sodniki bili na naši strani. In še ni bil sprožen kazenski postopek za utajo, proneverbo, zlorabo... proti naši politični reprezentanci, da sodniki ne bi bili na strani obtoženega. Optimisti bi rekli, da je pravica slepa, ter se tudi v tem uravnoteženju odraža njena nepristranskost, izkušeni optimisti – bolj znani kot realisti – pa bi vprašali: „Ali se slepi ženski ne more najti nobenega drugega dela, kot ravno deliti pravico!?“

Vsi mislimo, da se sistem ne more spremeniti. To je zato, ker ne razumemo, da smo mi sistem. Ali pa razumemo... vendar se nočemo spremeniti. Če na primer ustavite kogar koli na ulici in ga vprašate, ali je za spremembe, sem prepričan, da bi blizu 100 % anketirancev odgovorilo, da je. Če pa iste anketirance vprašate, ali želijo biti udeleženec, akter ali, bog ne daj, pobudnik sprememb, lahko pričakujete enak odstotek naglih zamahov z glavo, ki so se pravkar spomnili, da nekje zamujajo...

Demokracija je le načelno dober način, da tisti, ki se dejansko nič ne sprašujejo, dobijo vtis, da izbirajo nekoga, ki bo skrbel zanje. Vsi pomanjkljivosti tega vtisa so se pokazale v trenutku, ko je bil prvič praktično uporabljen, oziroma ko sta dva idiota nadglasala enega genija, kmalu zatem pa so bili vsi trije na robu lakote. Ali bolj konkretno, ko je milijon ljudi odločilo, da oni ne morejo ničesar odločiti. Vendar, tudi to ni pomembno, ker oblast v Bosni in Hercegovini ne zanima nič, kar predstavlja eksistenčni in vitalni del življenja njihovih volivcev. To bi še posebej predstavljalo najhujšo obliko prezira do volivcev, če ne bi bilo volilnih abstinentov.

Mnogi verjamejo, da samo velika sprememba, ki jo bodo izvedli veliki ljudje, lahko prinese veliko dobro. Jaz sem drugačnega mnenja... samo majhne stvari, ki se vztrajno ponavljajo, majhna dobra dela navadnih ljudi, način, kako opravljajo vsakdanja dela, komunicirajo z drugimi ljudmi... lahko prinesejo veliko majhnih sprememb, ki bodo združene pomenile začetek velike spremembe... Z drugimi besedami, te majhne spremembe v načinu opravljanja vsakdanjih obveznosti in del, spremembe v kulturi življenja bodo pomenile kulturološko prelomnico civilizacijskega obsega... Z drugimi besedami, ni do njih... do nas je.

Mimogrede, v omenjenem smislu – odlaganja odpadkov – se mi je nekaj porodilo tudi v zvezi z našo EU prihodnostjo, vendar, ker to ni in še dolgo ne bo aktualno, nima smisla niti potrebe trošiti prostor in čas.