Referendum v Beogradu v RS: Vučić od Bošnjakov pričakuje odločitev o nedolžnosti Srbije v agresiji na BiH!?

Piše: Muharem Cero 

Hitrost rušenja bosansko-hercegovske daytonske državnosti ni le spretnost posledic notranje nesposobnosti tistih, ki jo želijo, in moči oviranja tistih, ki je ne želijo. Ni manj pomembno, da je to rušenje posledica daytonskih nedorečenosti, praznin in možnosti za interesno interpretacijo skozi optiko političnih ciljev, po matrici „slabše, tem bolje.“

Stranski, uničujoči udarci so tresli in tresejo Bosno iz daytonskega prava posebnih in vzporednih odnosov njenih sosed (Srbije in Hrvaške), s temi sosednjimi entitetami (FBiH in RS). Te pravice so prerasle v lastno protislovje in postale izključno etnične narave. Brez zadržkov se zdaj interpretirajo kot srbsko-srbske v RS, potencialno pa kot hrvaško-hrvaške na delu FBiH, ki se dojemajo kot izključno hrvaški etnoteritorialni prostor. Tako preoblikovane postajajo močno orožje uničenja teritorialne celovitosti in suverenosti BH državnosti.

Srbsko-srbski „posebni“ odnosi so brez posledic, šepetaje narasli do modela policentrične drže Srbije. Jasno je, da je center političnega odločanja iz Banja Luke (in zlasti iz Sarajeva) v institucionalnem in vsakem drugem pogledu prestavljen v Srbijo in Beograd.

Hrvaško-hrvaški odnosi, manj vidni, bolj konspirativni, občasno skriti, včasih pa nepotrebni, niso tako institucionalizirani, vendar nič manj uničujoči in skoraj izključno povezani z ideologijo in politiko matice HDZ in rigidne desnice.

Kljub navidezni neoporečnosti so hrvaško-hrvaški „posebni“ odnosi z vstopom Hrvaške v EU in bruseljsko ugodnostjo dosegli institucionalno možnost delovanja, ki Bosno še čaka in s čim bo nedvomno soočena.

Le naivni, zaspani in s sabo obremenjeni lahko dvomijo, da odločitev o devetojanuarskem referendumu ni bila štabsko zasnovana prav v policentrični prestolnici (Beograd). Enako naivni, zaspani in s sabo obremenjeni lahko dvomijo, da bo prav ta policentrična prestolnica ustavila izvajanje referenduma v RS, kot je bilo to že štabsko načrtovano.

Kako pojasniti to na videz protislovno situacijo. Soočen s haaškim razjasnjevanjem narave vojne proti Bosni in Hercegovini, pritisnjen z nedvomno dokazanim in potrjenim združenim zločinskim podvigom kot svojim zločinom, Srbija v sodelovanju z Republiko Srpsko, kot tudi v vojni, zasnuje zvito strategijo.

Zanemarjajoč odločitev Ustavnega sodišča BiH o neustavnosti 9. januarja kot praznika „državnosti RS“, NSRS z ustavno-pravnim nasiljem razpiše referendum, relativizira bosansko državnost in grozi z njenim uničenjem, Bosno in Hercegovino pa potiska na tanko nit novih vojn.

Hkrati pa tako imenovano mednarodno skupnost postavi pred lakmusov papir sprejemljivosti tega dejanja, z predvidljivo reakcijo neprijetnosti. Na točki možne eskalacije spopadov v BiH, tako patronizirajoče „ponudi svoje storitve“. Povsem gotovo napovedanega referenduma ne bo, zasluga za to pa bo kot zrelo hruško padla v naročje Vučićevi Srbiji in njemu osebno.

Vsekakor ta kvazi storitev Vučićevi Srbiji ni le dejanje njegove politične katarze, temveč tudi pričakovani koristi, kar je treba vedeti, da sledijo.

Slutim, da bo v povezani trgovini ljudskega dejanja usmiljenja Vučićevi oblasti tokrat zahtevana mnogo večja politična storitev uradnega Sarajeva.

Srbija in Vučić pričakujeta, da bosta bosanske oblasti, zlasti bošnjaška politika, ustavili in se trajno odpovedali vsakemu preizpraševanju udeleženosti Srbije v vojni proti Bosni, ter z veljavnim dejanjem odstopili od napovedane obnove postopka pred Haškim sodiščem pravice.

Izvajanje svoje odločitve o referendumu v RS bodo zadržali vse do trenutka, ko jim ne bodo dane veljavne garancije za to.

Bošnjaška politika bo zelo hitro minljivo zadovoljstvo ob odpravi morje referenduma zamenjala z morje ponudbe zvite strategije „VSE ZA NIČ IN NIČ ZA VSE.“

V šahovskem žargonu, ki je tako drag tako Izetbegoviću kot Vučiću, bi se lahko reklo, da gre za pešaka za kralja.

Vučić, slutim, ne bo zavezal Dodika, da izvede črko odločitve Ustavnega sodišča BiH, dokler mu na pladnju bošnjaških političnih žrtev tokrat ne bo prinesena tudi odločitev o nedolžnosti Srbije v agresiji na BiH. Ostaja vprašanje, ali ima katera koli institucionalna veličina v Bosni in Hercegovini zgodovinsko pravico storiti tak zločin nad resnico in pravico?

Za to dejanje bo moral Izetbegović resnično imeti polni bošnjaški soglasje, pa tudi soglasje tistega famoznega „domoljubnega fronta“, ki ga je tako obupano priklical v boj za domnevni poskus izginotja bosanske državnosti.