Beograjske poruke iz Mir(u): Vučićevo "spravljanje", Dodikov nacionalizem in Ivanićevo izdajstvo

Piše: Edina Latif

Iz Beograda je danes vsak izmed akterjev srečanja, ki je potekalo v vili s simboličnim imenom Mir, poslal svoja sporočila. Skupni „umetniški vtis“ je, da sosednjo državo in njene voditelje zanima izključno njihova država, da pa so pripravljeni biti podpora (kar koli to pomeni) političnim predstavnikom iz Republike Srbske, preko katerih se ne bodo branili uresničevanja nekaterih svojih interesov. 

Srbski premier Aleksandar Vučić je jasno dal vedeti, da je v predvolilni predsedniški kampanji, da je na prvem mestu nacionalni državni interes njegove države, političnim predstavnikom iz RS pa prepušča prostor, da sami sprejmejo odločitve o prihodnjih potezah glede revizije sodbe po tožbi BiH pred Meddržavnim sodiščem pravice v Haagu. Izjave so bile z eno besedo usklajene, piše Patria.

Predsednik RS Milorad Dodik, verjetno zaradi občutka ugodja, saj lahko kljub sankcijam prosto potuje v Srbijo, je z vso močjo napadel Bošnjake, zanikal državo Bosno in Hercegovino ter s nacionalističnimi tezami poskušal prikazati, kako Bošnjaki sovražijo Srbe.

Verjetno je k salvam žalitev in neverjetni količini sovraštva, ki je izhajala iz vsake njegove besede, prispevala tudi dejstvo, da vila tako lepega imena MIR ni ustrezala njegovim rušilnim načrtom.

Vučić se zaveda, da je Dodik pod sankcijami. In da mu je sorodnik po krvi, zdaj ko je Srbijo popeljal v EU, v ponedeljek pa odpira novo poglavje za pogajanja, ni pripravljen vreči pod noge vsega, kar je do zdaj storil, za obrambo Dodika in njegovih retrogradnih in nacionalističnih idej. 

Vendar pa je Vučić pripravljen braniti Srbijo, a brez retorike, ki jo uporablja predsednik RS, ki mu lahko odlično služi kot njegov predstavnik za javnost v situacijah, kot je ta trenutna. 

Po drugi strani je predsedujoči Predsedstvu BiH Mladen Ivanić goreče branil institucije BiH, države, ki jo je njegov partner Dodik zanikal, tako da sta bila v nekem trenutku pred TV kamerami videti kot razglašen orkester, ki v Beograd ni prišel z enotnim političnim stališčem.

Ivanićev izraz obraza je izdal precejšnjo zaskrbljenost, kot da bi bila obtožena država Bosna in Hercegovina, katere šef je, ne pa sosednja država.

Napoved, da bo v dnevnem stiku z Vučićem in Nikolićem, ter da ne bi rad govoril o konkretnih sklepih, je jasen dokaz, da so od političnega vrha Srbije dobili zeleno luč za napovedane blokade oblasti v BiH in da nas čaka burno obdobje.

Vse, kar bodo storili, kot tistega 25. septembra, ko so organizirali neustavni referendum in pozivali državljane v RS, naj se ga udeležijo in glasujejo, jim bo Vučić rekel: „Ne vmešavam se, naj pa Dodik in Ivanić premislita in se odločita.“

In ja! Ivanić je iz Beograda bh. javnosti razkril, da je od junija lani delal za hrbtom tako Bakira Izetbegovića kot Dragana Čovića. Že takrat je kot član Predsedstva BiH, ne da bi seznanil kolege, poslal pismo Meddržavnemu sodišču pravice v Haagu, da Sakib Softić ni pooblaščeni agent BiH.

Razkril je šele zdaj, ko se je vse zapletlo, da mu ni tuje (to je počenjal tudi za neustavni referendum in ko je 9. januarja postrojil OS BiH v Banja Luki) delovati neustavno in na svojo roko, brez soglasja z drugima dvema kolegoma.

Razkril je, da je delal za interese ne svoje, ampak druge države. V prevodu to pomeni izdajstvo!

Ali ima pravico potem obtoževati Izetbegovića za delovanje izven institucij BiH in ustvarjanje vzporednega sistema oblasti v BiH? Kdo dela za državo in kdo proti državi? In čemu toliko Ivanićevo in Dodikovo skrb zaradi revizije sodbe po tožbi BiH proti Srbiji, drugi državi? Ali je imel Bakir Izetbegović alternativo, ko je šlo za vložitev zahteve za revizijo, in ali ni že pred uradnim sporočilom odločitve sam dejal, da se zaveda, da bo to povzročilo krizo.

Seveda ni imel alternative. Enako kot je Vučić sporočil, da nihče nima pravice poniževati Srbije in srbskega naroda in da tega ne bo dovolil, nihče, četudi bi se imenoval Bakir Izetbegović, nima pravice trgovati s to državo, resnico, pravico in žrtvami. 

Vučić ima prav, ko je dejal, da smo se vrnili 22 let nazaj, morda celo nekaj let več.

Dnevna komunikacija Beograda in političnega vrha RS, tako kot v času, ko je bil storjen genocid in izvedena agresija na BiH, spominja na krvave leta na Balkanu. Tista, zaradi katerih je BiH leta 1993 tožila Srbijo.