Beograd je spet prvi začel

Bakir Izetbegović ni bil pripravljen na srečanje s srbskim predsednikom Tomislavom Nikolićem, dokler je Naser Orić v priporu v Švici.

Domači analitiki in kritiki so ga dobro okrcali z sporočilom, da se problemi rešujejo le z dialogom.

Na isti valovni dolžini je tudi njegov kolega Mladen Ivanić, ki meni, da noben človek ne more biti razlog za poslabšanje odnosov med državama in da bi Nikolića z veseljem videl v Sarajevu.

Če bi se Izetbegović v torek, 16. junija, ko se odvetnica Vasvija Vidović boji, da bi Naserja Orića lahko izročili Srbiji, po naključju sprehajal z Nikolićem po Baščaršiji, bi ga domača javnost zagotovo razčetverila. Naslovi bi bili: „Nikolić v Sarajevu, Orić v zaporu“. Da ne bo pomote, ni se ravno izkazal pri tem primeru, torej pri sprejemanju preventivnih ukrepov, da po Ganiću in Divjaku ne bi prišlo do novih aretacij bosansko-hercegovskih domoljubov, a je vsaj na koncu rekel ne. 

Če je že Nikolić tako dobronameren do BiH, zakaj ni ob dogovarjanju tega obiska pred mesecem ali dvema poslal kakšnega sporočila, da obstaja razpisana globalna tiralica za Orićem.

Ni, da predsednik Srbije ne bi vedel, kaj počne tamkajšnje tožilstvo, ki redno obravnava primere vojnih zločinov, storjenih v BiH.

Navsezadnje je v službi srbskih politikov.

In Srbija je, da ne pozabimo, tista država, ki je „ni sodelovala v agresiji na BiH“, zato ostaja nejasno, zakaj Beograd nato preganja bosansko-hercegovske domoljube.

Če je Ivaniću že mar za dobrososedske odnose, bi se moral obnašati kot predsednik države BiH in zaščititi pravice Nasera Orića, ne vojaškega poveljnika Srebrenice, ampak državljana in državljana Bosne in Hercegovine.

Nato bi isti Ivanić, če res toliko želi delati na spravi, naročil svojemu Crnadku, vodji bosansko-hercegovske diplomacije, naj pošlje protestno noto Švici, ker je bilo aretiranih in mučenih več državljanov BiH, med njimi tudi načelnik Srebrenice Ćamil Duraković.  

Seveda mu tega ni padlo na pamet, ker se zdaj z Dodikom rame ob rami bori, da bi pri Rusih izposloval veto na resolucijo o Srebrenici.

Mladen Ivanić, ali sprejetje resolucije o Srebrenici ne vodi k spravi?

Le s priznavanjem resnice in tistega, kar je potrdil ves svet, Srbija in RS pa to vztrajno zanikata, se lahko govori o gradnji dobrososedskih odnosov, sobivanja in sprave. 

In na koncu, ponovno vprašanje Ivaniću: Ali samo aretacija Orića na podlagi Beograjske tiralice ni že poslabšala dobrososedskih odnosov? Kdo je potem prvi začel?