Bekim Sejranović: Bosanci so zaznamovali vsako mesto na planetu

Za Patrijo govori Bekim Sejranović, izjemno literarno ime. Tako kot njegova literatura so tudi intervjuji posebej zanimivi in ​​intrigantni, polni iskrene duhovitosti. Ko berete karkoli od Bekima, uživate.     

Pogovarjal se je: Armin Aljović

Rodili ste se v Brčkem in tam živeli do 13. leta, osem let ste živeli v Reki, od 21. leta pa ste na Norveškem. Kaj ste bolj, Brčan, Riječan ali Norvežan? In ste kaj od tega najbolj?

Danes sem vse po malo, čeprav vsako mesto ali država ima svoj čas, obdobje leta ali pa del življenja. Brčko je otroštvo, Rijeka je zelo pomembna za formativna najstniška leta, medtem ko sem na Norveškem uradno najdlje živel, čeprav sem precej časa preživel zunaj te, recimo temu, moje druge domovine.

Danes sem že razvil sistem nomadske življenja, imam prijatelje in družinske člane povsod po svetu, imam dve hčerki, eno v Oslu, drugo v Ljubljani, in ju obiskujem, kolikor pogosto lahko. Zadnja leta, potem ko me je potovanje po svetu naveličalo, sem se podal na zame doslej najpomembnejše potovanje v svojem življenju in sicer s plovbo po rekah Savi in ​​Donavi proti Črnemu morju.

Tako sem odkril, da ne potrebujem zemlje, ampak vodo. Poleti plujem po Savi, pozimi grem malo v Oslo, da zaslužim kakšno krono, da preživim. Včasih kaj napišem, zelo veliko berem. Zdaj sem že več kot pol leta v Zagrebu, to je v neki vasi blizu Zagreba, in si poskušam ustvariti nekakšen dom, nekakšno bazo. Blizu mi je Ljubljana in mlajša hčerka, to mi je najpomembnejše, pa tudi Sava in Brčko, in prav tako morje in Rijeka. Mogoče se komu moje življenje zdi kaotično, a verjemite mi, da ima tudi to nomadska življenje svojo rutino, le nekoliko drugačno od običajne. In jaz, kot večina ljudi, se samo poskušam obdržati na površju. Reka te nosi, ti malo levo, malo desno, malo potoneš, pa izplavaš in to je vse.

Kot bi rekel moj prijatelj pesnik Marko Tomaš: «Življenje je šala». Ne smemo ga jemati preveč resno. Uživaj, ko lahko, hitro bo minilo. In ko ti je težko, stisni zobe in čakaj, da mine, ker vse mine. Vem, da zveni enostavno, a ni ravno tako. Vsi imamo tako slabe kot dobre dni.

Tukaj v Bosni in Hercegovini se sprašujejo, zakaj niste član Združenja književnikov BiH? Zakaj ste član samo Hrvaškega združenja? Tudi mi tukaj beremo vaša dela in uživamo v vašem uspehu. Vse bolj postajate podobni Andriću in Meši. Vas tudi zelo spretno kradejo od Bosne?

Ne, nihče me ne krade, ni tako. Nisem član BiH, ker sem prelen, da bi poslal prošnjo, a bom to storil, samo ne vem, kako. Naj mi pošljejo formular, da ga izpolnim, z veseljem bom član. Sem član Hrvaškega združenja, a nikoli nisem plačal članarine, nisem bil niti na enem sestanku. Sem član tudi Norveškega društva pisateljev, njim sem celo plačal članarino, ne vem zakaj. Tudi z pisatelji se ne družim kaj dosti, morda s par njimi, s katerimi bi se družil tudi, če ne bi pisal. Ne mislim niti, da je nekdo ukradel Mešo ali Andrića, sta pač pisatelja, ki imata več identitet, kar je dejstvo za mnoge umetnike in ne le zanje. Stvari ne smemo postavljati v obliki «ali-ali», ampak «in –in».

Ko pripadaš več krajem, stvari vidiš iz različnih perspektiv, pogosto povsem nasprotujočih, spoznaš nekatere stvari, se naučiš opazovati svet brez vse te oblikovane embalaže, prepoznaš «pisane laži», spoznaš, da ni recepta za življenje, ni pravil, ne veš, za kaj je nekaj dobro, za kaj ne.   

Ljudje lahko hkrati pripadajo več kulturam, celo več jezikom. Smatram se za bosanskega, hrvaškega, norveškega in (post)-jugoslovanskega ter evropskega in svetovnega pisatelja. Kakorkoli. Kdor koli prebere mojo knjigo in če malo premisli, kaj želim povedati, je moj. 

Na vaše vprašanje lahko odgovorim tudi s proti-vprašanjem: Se bo v mojem življenju kaj spremenilo ali izboljšalo, če postanem član bosansko-hercegovskega združenja pisateljev? Bom postal boljši pisatelj? Večji Bosanec? Boljši Bošnjak? Bo komu drago, če rečem ne, nisem hrvaški pisatelj, zavračam to, hočem biti samo in izključno bosanski, pa še bolj izključno bošnjaški? Ali pa norveški? Borim se, da bi preživljal otroke in živel čim bolj svobodno, neodvisno. Popolne svobode danes ni več, če je je kdaj sploh bila. Nisem materialist, vse, kar imam, se spravi v eno torbo. Daj mi džoint, dobro knjigo, čoln, da plujem, in srečen sem.      

Sodeč po zgodbah in romanih, ki jih pišete, ste večinoma iz „nikjer in od nikoder“. Kozmopolit. Vendar pa vas je najbolj zaznamovalo to, da ste zrasli na brčanskih tleh. Tega ne morete spremeniti. Znanstveniki pravijo, da se tudi z značajem, psihično in fizično ustvarjamo v tistih prvih sedmih letih življenja, saj se takrat oblikuje sredica in bistvo človeškega bitja.

Da, a nisem bil samo v Brčkem v prvih sedmih letih. Obiskoval sem očeta na več različnih krajih in mestih, mater sem obiskoval v Reki. Ded in babica (nena) so me vzgojili, a sem preživljal čas tudi na drugih krajih. Toda, strinjam se, na koncu sem se vendarle vrnil na Savo v Brčko, vsaj poleti. 

Trenutno sem v Oslu, naslednje leto pa potujem v Ameriko, če bo vse v redu in moj prvi roman izide v ZDA v angleščini. 

Nimam nikakršnega načrta, pravzaprav.  Imam sanj in želja kolikor hočete. Toda, kaj bo naprej, bomo videli.

Resnica je, kot pravite, da se človek ne more izogniti svojim koreninam, a da bi drevo preživelo, mu niso dovolj le korenine, mora imeti tudi krošnjo, mora dajati plodove, da bi se razmnoževalo. Če bi ostal v Brčkem, verjetno nikoli ne bi postal pisatelj. Mogoče sploh ne bi bil živ. A to je že tista zgodba, kaj bi bilo, če bi bilo…      

Vaša družina je na vseh štirih straneh sveta. Tipična bosanska družina. Koliko vam uspeva, da ostanete povezani preko vezi in mrež?

Vidimo se, kolikor lahko, pomagamo si, če lahko, slišimo se preko Skype-a, čeprav ne ravno pogosto. Dedka in babico sem najpogosteje obiskoval, dokler sta bila še živa, ona sta mi bila na prvem mestu. Imam pa dobre odnose tudi s polsestrami in s trideset let mlajšim polbratom, z očetove strani. In ne bi rekel, da smo «tipična» družina. Moj oče se je štirikrat poročil in ločil, jaz pa trikrat. Nikoli nisem imel občutka, da imam družino ali familijo. Vedno sem čutil, da sem sam. Živim sam od svojega trinajstega leta. 

Je „Tvoj sin Huckleberry Fin“ avtobiografski roman? Ujema se z vašim družinskim razseljevanjem (diasporo). Mislite, da je usoda beguncev Bošnjakov ena najbolj tragičnih v preteklem stoletju?

Da je tragična, je. Da obstaja še veliko tragičnejših, celo hujših zgodb, tudi to je. Vedno je lahko še huje. Ljudje so se vedno selili, migrirali in to bodo počeli, dokler bodo obstajali, iz teh ali onih razlogov. Res je, da smo se razpršili po svetu, a hkrati nas je zdaj povsod, zaznamovali smo vsako državo na planetu. Človek bi rekel, da nas je sto milijonov. Kamor koli sem šel, na primer v Indijo ali Brazilijo, sem naletel na nekega Bosanca. Kar zadeva avtobiografskost v romanu, menim, da je vse avtobiografsko, celo ko pripoveduješ nekaj, kar si izmislil, ker je tudi to tvoje, tvoja domišljija in sanje so avtobiografske. Roman se ne imenuje «Moj» sin, ampak «Tvoj sin… in na simbolični ravni je to pismo mojemu očetu.

Veliko stvari iz romana se je zgodilo, nekatere pa se bodo šele zgodile. Poskušam izbrisati mejo med književnostjo in resničnostjo, ker sicer umetnost nima smisla, oziroma ni umetnost, ampak obrt. Razlika med umetnostjo in obrtjo je ta, da obrt ne dopušča napak v formi, medtem ko največja umetnost nastane prav, ko razbijaš postavljene okvire, zadano formo in ustvariš nekaj izvirnega, čeprav je «obrtniško» gledano to novo delo slabše kakovosti.   

Malo vam je, da vas je usoda razmetala na vse strani in vam razklala življenje na tri dele, a vseeno se odpravljate na potovanja. Nedavno ste organizirali savski rečni konvoj do Beograda. Mislite, da se jugoslovanski narodi lahko ohranijo skupaj v neki obliki?

Nisem organiziral nobenega konvoja, verjetno mislite na mojo plovbo po Savi in ​​Donavi proti Črnemu morju. Jugoslovanski narodi so preprosto odvisni drug od drugega in vedno bomo v posebnih, sosedskih odnosih. Sicer včasih dobrih, včasih slabih, kot že gre s sosedi. Moje knjige se berejo tako v Beogradu kot v Sarajevu, Ljubljani in Skopju. Podobno je z drugimi umetniki, ali s katerimi koli drugimi ljudmi, vsi smo še vedno povezani. Res je, vojskovali smo se med seboj velikokrat, a v večini primerov smo se vojskovali za tuje interese.  Ne vem, v kakšnih uradnih medsebojnih odnosih bodo postjugoslovanske države v prihodnosti, a predvidevam nekaj podobnega skandinavskim državam. Razumemo se, jezik je dejansko enak, čeprav obstaja nekaj različnih književnih standardov, gre kljub temu, jezikovno gledano, za isti jezik, čeprav ga imenujemo z različnimi imeni. Jaz bom, če hočete, prostor od Vardara pa do Triglava vedno čutil kot svojega. Rodil sem se v Jugoslaviji, bil sem Titov pionir in mi ni žal, čeprav je bilo seveda veliko indoktrinacije. A verjemite mi, da je je povsod, vsaka država vzgaja otroke in jim polni možgane z nekimi gesli.

Meni je na primer danes smešno, da ko se peljem iz Ljubljane v Sarajevo z vlakom, štirikrat zamenjajo lokomotivo. Najprej vlak vleče slovenska lokomotiva, nato hrvaška, lokomotiva Republike Srbske in na koncu «zvezna». To je čisti Monty Python, kot da se nekdo zajebava. Če bi mi nekdo rekel, kako bo vse to izgledalo, mu ne bi verjel. Tako kot mi danes dvajset let mlajši prijatelji v Brčkem ne verjamejo, da smo dnevno petkrat preplavali Savo, da bi se kopali na slavonski strani, kjer je bila plaža. Kot, a potni list, kam si ga dal? Kakšen potni list, bog ne daj, ni bilo meje. In eto, danes je moja Sava spet meja med dvema svetovoma.  

Imate prijatelja Japonca, režiserja, s katerim ste leta 2011. posneli dokumentarni film. Japonec se pojavi v „Haklberiju“. Od kod vaša nenavadna „japonska povezava“?   

Film smo posneli že leta 2007. Slučajno smo se spoznali preko ene moje prijateljice iz Rijeke, ki živi v Berlinu. Kupil sem čoln in hotel pluti od Brčkega do Črnega morja, on pa je sicer filmski režiser in se mu je to zdelo odlična ideja, čeprav nikoli prej ni slišal za Balkan, kaj šele za Savo in Brčko. V glavnem, dopadlo se mu je pri nas in od takrat pogosto prihaja sem.

Definitivno ste najbolj priljubljen mladi pisatelj v regiji. Nedavno sem bral na Facebooku: Najboljši, najbolj privlačen in najbolj zanimiv književnik. Ljudje so prepričani, da bo vaša literarna zvezda dosegla največja čuda uspeha. Kako prenašate svojo veliko priljubljenost?

Hvala vam za to «mladi», ker če pogledamo resno, se bližam pol stoletja. In ko slišiš to «najlepši», mi najprej pade na pamet, kakšni so potem ostali? (smeh)   Iskreno, človeka moti vsa ta pompa. Eno je pisati knjige, drugo pa igrati klovna in zabavljača. Slednje ni zame. Sem zadržan in precej sramežljiv. Bilo je v redu, ko sem bil deset let mlajši in še nekoliko manj znan. Zdaj že čutim utrujenost in naveličal sem se, da me ljudje sprašujejo eno in isto, naveličal sem se govoriti o sebi. Razveseli me nekdo, ki nikoli ni prebral mojih knjig niti slišal za moje ime.

Nič konkretnega nimam od te priljubljenosti, ali pa morda je ne znam izkoristiti, kdo ve? 

Zdaj želim le mirno pisati, brati knjige, pluti in preživljati čim več časa s svojima hčerkama.