Bećirović: S sodbo voditeljem SDB se približujemo ugotavljanju polne resnice o agresiji na RBiH

(Patria) - Član Predsedstva BiH Denis Bećirović se je oglasil s sporočilom ob izreku sodbe Mednarodnega rezidualnega mehanizma za kazenska sodišča v zadevi "Tožilec proti Stanišiću in Simatoviću".

Bećirovićevo sporočilo lahko preberete v nadaljevanju.

Spoštovane družine žrtev genocida in vojnih zločinov,

spoštovani predstavniki medijev,

gospe in gospodje,

državljanke in državljani Bosne in Hercegovine!

Na začetku nagovora vas želim ponovno spomniti, da 31. maj obeležujemo kot Dan belih trakov v znak spomina in globokega spoštovanja do 3.176 umorjenih Prijedorčanov med agresijo na Republiko Bosno in Hercegovino. Med umorjenimi je tudi 102 umorjenih otrok. Nedolžnih žrtev nikoli ne smemo pozabiti.

Danes je pomemben dan za Bosno in Hercegovino, regijo, Evropo in svet. Za nami je 30 let zgodovine Haškega sodišča (Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo - MKSJ in njegov pravni naslednik Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenska sodišča - MRMKS). Na temeljih sodb tega sodišča moramo nadaljevati skupno potovanje k pravici in resnici.

Današnja dokončna sodba voditeljem Službe državne varnosti (SDB) Srbije, Jovičiju Stanišiću in Franku Simatoviću nas približuje ugotavljanju polne resnice o agresiji na Republiko Bosno in Hercegovino.

Sodišče je bilo ustanovljeno v skladu s poglavjem VII Listine Združenih narodov (ZN) zaradi storjenih zločinov v nekdanji SFRJ, zlasti v Republiki Bosni in Hercegovini, ki so po oceni Varnostnega sveta ZN takrat predstavljali grožnjo mednarodnemu miru in varnosti.

Predsednica Mednarodnega rezidualnega mehanizma za kazenska sodišča (MRMKS), sodnica Graciela Gatti Santana, je med drugim poudarila, da je iskanje mednarodne kazenske pravice "potovanje, ki se nikoli ne konča". Ob spominu na pomen ustanovitve MKSJ je predsednica MRMKS poudarila, da prav izrek sodbe v pritožbenem postopku v zadevi Tožilec proti Stanišiću in Simatoviću "predstavlja trdno znamenje koraka k doseganju pravice".

Ustanovitev MKSJ je imela pravni, zgodovinski, civilizacijski in moralni pomen.

Sodišče je bilo prvo mednarodno kazensko sodišče, ustanovljeno po Nürnberškem in Tokijskem sodišču, ki sta procesuirala zločince po drugi svetovni vojni.
Haško sodišče je zapustilo ogromno arhivsko gradivo o storjenem genocidu, zločinih proti človeštvu in drugih zločinih. Med drugim haaško zapuščino sestavlja: 2,5 milijona transkriptov sodnih postopkov, 422.000 dokumentov in 30.000 video posnetkov. Na Haškem sodišču je potekalo 10.800 dni sojenj, pričalo pa je več kot 4.600 prič. Skupno je bilo izrečenih skoraj 1.500 let zapora in 7 dosmrtnih kazni. Sodišče ni sodilo narodom, temveč je ugotavljalo individualno odgovornost. 

Po tej sodbi morajo politiki iz sosednjih držav, pa tudi nekateri iz Bosne in Hercegovine, spoznati, da se politika sile, agresije in zločina ne izplača in da vedno obstajajo mehanizmi, ki sankcionirajo takšne politike.

Eden od ciljev MKSJ je bil privesti pred sodišče odgovorne za najbolj brutalne zločine, storjene po drugi svetovni vojni.
Haško sodišče je prispevalo k ugotavljanju zgodovinskih dejstev, se borilo proti zanikanju resnice in pomagalo državam, nastalim po razpadu nekdanje SFRJ, da se soočijo s svojo preteklostjo.

Resnica o storjenem genocidu in zapuščina Haškega sodišča ostajata trajno opozorilo človeštvu.

Civilizacijska pridobitev MKSJ je, da so bili pred sodišče privedeni nekateri najvišji funkcionarji, odgovorni za genocid, zločine proti človeštvu in druge zločine. Privedba pred Haško sodišče predsednikov, generalov, upravnikov taborišč in drugih odgovornih oseb je presegla celo začetna pričakovanja ob začetku dela tega mednarodnega ad hoc sodišča. Z odločbami, ki se nanašajo na genocid, storjen nad Bošnjaki, zločine proti človeštvu in druge vojne zločine, je MRMKS pokazal, da visok položaj posameznika ne more biti več zaščita pred kazenskim pregonom.

Sodišče je potrdilo tudi pravno naravo vojne, ki je bila vodena proti mednarodno priznani državi Republiki Bosni in Hercegovini.

S pravnomočnimi sodbami Haškega sodišča, vključno s sodbami o združenih zločinskih podvigih, je bilo dokazano, da gre za mednarodni oboroženi spopad. Sosednje države so vodile vojno za ozemlja z namenom ustvarjanja velike Srbije, v enem obdobju vojne pa tudi velike Hrvaške. Ta dejstva so bila ugotovljena v 8 pravnomočnih sodbah MKSJ.

Današnja sodba Stanišiću in Simatoviću je pomembna, ker sta bila pravnomočno obsojena dva nekdanja vodje srbske varnostne službe, s čimer je bila potrjena Miloševićeva naročniška vloga, glede na to, da se ta sodba nanaša na srbsko SDB in njene zločine v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. 

Posebna pomembnost te sodbe je v dejstvu, da sta bila najvišja voditelja srbske varnostne službe pravnomočno obsojena za zločine in vpletenost v agresijo na Republiko Bosno in Hercegovino. Stanišić in Simatović sta ravnala po neposrednih ukazih Miloševića, ki je upravljal svojo tajno policijo in njeno tajno bojno enoto. Ne pozabimo, tajne enote so bile zasnovane tudi zato, da bi prikrile odgovornost srbske vlade za nekatere najhujše zločine, storjene proti civilistom izven Srbije.

Prizivno sodišče je med drugim ugotovilo, da je obstajal združeni zločinski podvig in da je bil njegov skupni cilj prisilno in trajno odstranjevanje večine ne-Srbov z velikih delov Hrvaške in Bosne in Hercegovine z izvrševanjem umorov, deportacij, nečloveških dejanj (prisilno premestitev) in preganjanja, kot je navedeno v obtožnici. (…) Prizivno sodišče je ugotovilo, da sta bila g. Stanišić in g. Simatović odgovorna kot pripadnika združenega zločinskega podviga za zločine, ki so jih različne srbske sile storile leta 1992 v Bosni in Hercegovini, v Bijeljini, Zvorniku, Bosanskem Šamcu, Doboju in Sanskem Mostu, ter za zločine, storjene leta 1995 v Trnovu in Sanskem Mostu (…).

Transkripti s sojenj Haškega sodišča, kot tudi dokumentirani digitalni dokazi, nudijo veliko podrobnejše informacije o vlogi Slobodana Miloševića in Srbije kot same sodbe. 

Ogromna arhiva Haškega sodišča čaka na raziskovalce. Na sojenju Slobodanu Miloševiću je bila obsežno obravnavana agresorska vloga Srbije. Čeprav se je v veliki meri domnevalo, da je Srbija pod Miloševićevim režimom podpirala srbske paradržave na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, celoten obseg te podpore in mehanizmi, s katerimi je bila zagotovljena, javnosti niso bili razkriti vse do tega sojenja. Smrt Slobodana Miloševića je preprečila izrek sodbe proti njemu, vendar ni izbrisala dejstev. 

Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev, kot član Predsedstva BiH poudarjam naslednje:

1. Sodbe Haškega sodišča so kapitalnega pomena za celotno mednarodno pravo in red. S sodbami najvišjih sodišč ZN je bilo ugotovljeno, da je bil storjen genocid nad Bošnjaki. Hkrati so to sodbe velikodržavnim politikam, ki so s skupnim zločinskim podvigom poskušale razdeliti in uničiti Bosno in Hercegovino kot neodvisno, suvereno, nedeljivo in mednarodno priznano državo. 

2. S sodbami Haškega sodišča, vključno z današnjo sodbo v zadevi Tožilec proti Stanišiću in Simatoviću, je bila ugotovljena ne le individualna, temveč tudi institucionalna odgovornost visoko pozicioniranih političnih, vojaških in policijskih voditeljev Srbije za zločine proti človeštvu in kršitve zakonov ali običajev vojskovanja. 

3. Mednarodna skupnost in država Bosna in Hercegovina imata pravno, politično, moralno in zgodovinsko obveznost do žrtev in prihodnjih rodov, da zahtevajo: 
- revizijo zgodovinskih in drugih učbenikov v državah regije z namenom vključitve pravnomočnih sodb najvišjih sodišč ZN; 
- revizijo kazenskega zakonodaje v državah regije za ustrezno procesuiranje in kaznovanje vseh, ki poveličujejo obsojene vojne zločince; 
- procesuiranje in kaznovanje preostalih odgovornih za storjeni genocid, zločine proti človeštvu in druge vojne zločine;
- pravico in resnico za tisoče ljudi, ki še vedno iščejo resnico o usodi svojih najbližjih;
- uresničevanje mehanizmov tranzicijske pravice.

4. Ob 30. obletnici ustanovitve Haškega sodišča ponovno zahtevam, da ZN sprejmejo pravično rešitev in da se celotna originalna arhiva Haškega sodišča shrani v Sarajevu, glavnem mestu Bosne in Hercegovine.
Namreč, kot član Predsedstva BiH sem v začetku letošnjega leta zaprosil generalnega sekretarja ZN, predsednika Generalne skupščine ZN in predsednico Rezidualnega mehanizma za kazenska sodišča, da se arhivsko gradivo Haškega sodišča shrani v glavnem mestu Bosne in Hercegovine.

Milijoni natisnjenih strani, tonskih posnetkov, video posnetkov, fotografij, političnih dogovorov in tajnih podatkov, ki jasno prikazujejo, kaj se je dogajalo med agresijo na Republiko Bosno in Hercegovino od leta 1992 do 1995, morajo biti shranjeni v Sarajevu. 
 
5. Mednarodna skupnost ne sme dovoliti, da se pravnomočne sodne odločbe le arhivirajo in nato pozabijo. Bosna in Hercegovina ima pravico zahtevati, da: 

- mednarodna skupnost, v interesu vsega človeštva, pošlje sporočilo, da se rezultatov storjenega genocida, zločinov proti človeštvu in drugih zločinov ne more in ne sme trajno priznati; 
- predstavniki mednarodne skupnosti vztrajajo in spodbujajo države članice, da v dobri veri izpolnjujejo prevzete mednarodne obveznosti. Zoper države, ki to zavračajo, je nujno sprejeti vse potrebne ukrepe, predvidene s Listino ZN in drugimi relevantnimi mednarodnimi akti.
- ZN, in še posebej države Evropske unije, sankcionirajo vse politike, ki grozijo in delujejo na razbijanju države Bosne in Hercegovine ter poveličujejo pravnomočno obsojene vojne zločince, kot predpogoj, da se takšna zla nikoli več in nikomur ne ponovijo.

6. V najboljšem interesu ohranjanja miru, stabilnosti in dobrososedskega sodelovanja je, da najvišji organi oblasti in uradniki Republike Srbije: 
- odgovorno soočijo s posledicami ravnanja njihovih najvišjih funkcionarjev in institucij v 90. letih prejšnjega stoletja; 
- prenehajo zanikati sodno dokazan genocid nad Bošnjaki. Noben genocid po drugi svetovni vojni ni tako obsežno in dejansko dokumentiran kot genocid nad Bošnjaki, storjen med agresijo na mednarodno priznano državo Republiko Bosno in Hercegovino;
- omogočijo dostop do ključne arhivske graje, odstranijo oznako tajnosti in zagotovijo celovit dostop do dokumentov Vrhovnega sveta obrambe ZRJ, ki še niso objavljeni; 
- obsodijo zločinski projekt velike Srbije in trajno prenehajo ogrožati neodvisnost, suverenost in teritorialno celovitost Bosne in Hercegovine;
- potegnejo dolgoročno pouk iz dejstva, da je Srbija edina država, ki je bila sodno spoznana za kršitev Konvencije ZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida;
- prenehajo s politiko spodkopavanja in nespoštovanja Bosne in Hercegovine, še posebej z zanikanjem dokončnih in zavezujočih odločitev Ustavnega sodišča BiH;
- normativno in dejansko se opredelijo za vzpostavitev dobrososedskih odnosov med neodvisnimi in suverenimi državami v skladu z načeli mednarodnega prava; 
- obsodijo in izključijo storilce genocida, zločinov proti človeštvu in drugih zločinov, namesto da bi jih poveličevali;
- prenehajo s prakso zagotavljanja zatočišča obsojenim vojnim zločincem.

7. Današnja sodba je nova priložnost za Srbijo, da se jasno distancira od arhitektov, organizatorjev in storilcev genocida, zločinov proti človeštvu in drugih zločinov, da bi se lahko skupaj obrnili k izgradnji uspešne prihodnosti.
Prihodnost Bosne in Hercegovine, Srbije in širših območij ni v hegemonističnih politikah, konfliktih in sporih. Obsodba zločincev in njihovih politik je pomemben predpogoj za krepitev dobrososedskih odnosov, stabilnosti in trajnostnega razvoja. Čas je, da se odločno začne proces ozaveščanja in vodenja razumne in miroljubne politike. 

Na koncu, državljanke in državljani Bosne in Hercegovine, obrnite se proti prihodnosti, vendar z nenehno budnostjo in previdnostjo, saj je genocid ponovljiv. Ne pozabimo, načrtovalci, naročniki in storilci genocida spoštujejo le tiste, ki so usposobljeni za obrambo in ki kažejo željo po obrambi. To je lekcija, ki se jo moramo vsi dobro naučiti. 

Naj večno živi naša ponosna in nepremagljiva država Bosna in Hercegovina!