Bećirović obljublja spominjanje, a pravica za žive junake izostaja: Od mučenikov do obtožencev!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Predsedujoči Predsedstvu BiH Denis Bećirović se je danes po obeležitvi Dneva mučenikov na pokopališču Kovači obrnil na medije. Bećirović je dejal, da moramo negovati kulturo spominjanja, resnico o bosanskohercegovskih junakih in učiti nove generacije, da se jim zlo nikoli ne ponovi.

In kako in kaj učimo nove generacije? Prepričana sem, da Bećirović ve, da v šolah v redovnem izobraževalnem sistemu ni dejstev, ki bi junake postavila tja, kamor jim je mesto. Zgodovina ni napisana, a bo, ko bo srbsko-četniška ideologija končala začeti proces.

S sodbami proti junakom, ki so preživeli, danes pa v naletu obtožnic Tožilstva BiH za vojne zločine dokazujejo, da so nedolžni in da so svojo domovino branili pred agresijo, kot pripadniki edine legalne vojaške formacije na tleh BiH v 90. letih.

V vojni smo državo pred agresorjem branili z orožjem, naša najmočnejša obramba danes pa so sodbe in dejstva, ugotovljena na Mednarodnem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) zahvaljujoč pravnim strokovnjakom z vsega sveta, ki so se v haških sodnih dvoranah borili in izborili za resnico o BiH.

Danes to resnico rušijo tožilci Tožilstva BiH, na čelu z Milankom Kajganićem, Mladenom Vukojičićem, Marijanom Čobović, Vedranom Mijović, nekdaj Miroslavom Janjićem, Gordanom Tadić in drugimi, ki vlagajo večinoma montirane obtožnice v službi revizionizma.

Bosna in Hercegovina je več let tarča mnogih zanikovalcev in raznih „strokovnjakov“, ki nam vsiljujejo svoje narative in zgodovinski revizionizem, medtem ko so častni branitelji prisiljeni braniti se v montiranih sodnih procesih. Vendar pa je nekaj tudi na nas, Bosancih, Hercegovcih, Bošnjakih, pa tudi na vseh, ki ljubijo to deželo.

Tega leta 1992 smo stopili v obrambo države, a kot da se danes nismo pripravljeni boriti za resnico in za pravico. Časa je vse manj, zato bi bilo povsem korektno, da se Bećirović in podobni spomnijo, in prepričana sem, da je seznanjen s tem, kaj se dogaja pred sodiščem BiH. Toda, medtem ko išče sestanek z generalnim sekretarjem Nata, očitno njegovi živi junaki in branitelji izstopajo iz njegovega vidnega polja.

Če se branijo z dejstvi, da nihče ne more ovreči haških sodb, jih spominjam na primer Dobrovoljaška (pravno končan na Nizozemskem in sodiščih v Londonu in na Dunaju), pa tudi primer obsojenega Sakiba Mahmuljina.

Poveljnik Armade Republike Bosne in Hercegovine, general Rasim Delić, je na sojenju v Haagu dokazal, da so bili prostovoljci v Odredu El-mudžahid izven nadzora Armade Republike Bosne in Hercegovine in da so se borili po svojih pravilih. Po tem je Tožilstvo BiH vložilo obtožnico zoper generala Sakiba Mahmuljina, poveljnika Tretjega korpusa, da bi spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno v Haagu, in mu je to uspelo!

Nikoli nismo izvedeli usode predmetov s haške liste A, ki bi jih moralo domače pravosodje obravnavati, vendar so jih popolnoma uničili in izmišljevali primere, kot so Dobrovoljaška, Jošanica, Čemerno ali primer Atifa Dudakovića in Ramiza Drekovića.

Preprosto, po standardih, ki jih je vzpostavilo Tožilstvo BiH, je obramba države in poraz agresorskih sil prepovedan in to je vojna zločin, čeprav je po mednarodnem humanitarnem pravu povsem legitimno poraziti agresorske sile in braniti državo.

Tam, kjer je Armija Republike Bosne in Hercegovine dosegla največje uspehe in porazila agresorsko Vojsko Srbije in Vojsko samooklicane Republike Srbske, so sledile obtožnice za UZP in domnevne zločine nad civilnim prebivalstvom.
Zato se moramo na Dan mučenikov, poleg spominjanja na tiste, ki so dali življenja, spomniti tudi živih – tistih, ki danes vodijo svoje bitke, pogosto brez podpore, ki si jo zaslužijo.

Ker pravica zanje ni le pravno vprašanje – je vprašanje dostojanstva države.