Bećirović o Brdo-Brijuni summitu: Summit nezaupanja in vprašljivih predsednikov

Dr. Zijad Bećirović, direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) Ljubljana, za bosansko-hercegovško tiskovno agencijo analizira nedavni Brdo-Brijuni summit, ki je potekal med vikendom v Sarajevu, kjer so se zbrali predsedniki Hrvaške, Srbije, Črne gore, Makedonije, Slovenije, Kosova in člani Predsedstva BiH.

- Summit v Sarajevu je Summit nezaupanja in večinoma vprašljivih predsednikov. Začnimo po vrsti. Slovenija, ki je pravzaprav proces Brdo tudi sprožila, kasneje pa se ji je pridružila Hrvaška pod imenom „Brdo-Brijuni“, ne more biti pravi vzor državam v regiji. Odnosi med Slovenijo in Hrvaško ter obratno so zaznamovani z nezaupanjem, obtožbami in celo dvigom žične ograje. Ti dve državi se toliko obveščevalno pokrivata, da je to izven vsakega razuma in potrebe. Gre namreč za državi, ki sta partnerici v EU in zaveznici v Natu. Predsednik Slovenije Borut Pahor je že v času, ko je bil slovenski premier med letoma 2008 in 2011, državo pripeljal na rob stečaja, sedanjo funkcijo predsednika države pa opravlja na estradniški način in brez skorajda kakršne koli dodane vrednosti.

Predsednica Hrvaške Kolinda Grabar Kitarović se še ni jasno opredelila do reinkarnacije ustaštva skozi nove oblike neoustaštva, ki postaja sestavni del javnega diskurza. Odnosi Hrvaške s sosedami, ne le s Slovenijo, ampak tudi s Srbijo, celo z Bosno in Hercegovino, niso na zavidljivi ravni. Država se nahaja pred finančnim kolapsom in v globoki politični krizi. Ali lahko pričakujete ugled države, ki se nahaja v takšnem stanju? Podobno je kot v življenju, saj težko ugledna oseba v družbi postane človek, ki je prezadolžen, v dolgovih. Tako je tudi z državami. Slovenija in Hrvaška nista vzor nikomur, sta pa nosilki procesa „Brdo-Brijuni“.

Predsednik Srbije Tomislav Nikolić ne predstavlja pomembnega političnega dejavnika v Srbiji, še manj pa v regiji. V prid temu govori tudi dejstvo, da je uradni obisk Bosni in Hercegovini napovedal v zadnjem letu svojega mandata. Toliko o njegovem regionalnem sodelovanju. Ni nobena skrivnost, da simpatiše s preživetimi in prezrtimi fašističnimi ideologijami iz 2. svetovne vojne in da javno ne želi Srbije v članstvu Nata, poznavalci pa menijo, da je ne želi niti v članstvu EU. Članstvo v EU s seboj prinaša tudi članstvo v Natu, saj je to varnostno-obrambni „dežnik“ za vsako državo EU. Ne morete biti v EU in biti pod varnostno-obrambnim „dežnikom“ Rusije ali Kitajske. Nepriznana vojaška nevtralnost Srbije ni za nikogar zavezujoča, najmanj pa za sosede Srbije, ki so že sedaj ali bodo članice Nata.

Predsedstvo Bosne in Hercegovine, še posebej dva člana Bakir Izetbegović in Mladen Ivanić, predstavljata svojevrstno zanko za nadaljnji napredek države. To sta pokazala tudi njuna pogosta politična prepucavanja, ki nimajo nobenega smisla razen za njiju dva. Notranji odnosi v BiH niso bili nikoli bolj zapleteni in napeti od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma. K temu prispeva tudi Milorad Dodik s svojo nacionalistično in prorusko politiko s svojo stranko SNSD v čistem boju za ostanek na oblasti, ustvaril notranji konflikt v entiteti Republika Srpska, za katerega se sumi, da se ga ne da rešiti demokratično. Bosna in Hercegovina je država arhiviranih nacionalizmov, ki se hranijo sami s seboj in podpirajo druge. Mednarodni dejavnik, če želi resnično pomagati Bosni in Hercegovini, potrebuje, da jo prednostno vzame v članstvo Nata in EU. Vsako odlašanje vodi v negotovost.

Predsednik Kosova Hashim Thaci se nahaja pod hipoteko vojnih zločinov, kriminala in korupcije. V mednarodnih krogih je javna skrivnost, da je prav Posebno sodišče za vojne zločine na Kosovu ustanovljeno, čeprav obstaja misija EU za vladavino prava Eulex, domača sodišča in ICTY, med drugim tudi zaradi Hashima Thacija. Notranji odnosi na Kosovu so nestabilni, napeti in lahko eskalirajo. Z odlašanjem s formiranjem Skupnosti srbskih občin se Thaci umetno poskuša obdržati na oblasti, saj se zaveda, da po tem ne bo več nikomur potreben.

Predsednik Črne gore Filip Vujanović ne predstavlja le, da nikakršen politični dejavnik v Črni gori, ampak se postavlja pod vprašaj tudi ustavnost njegove ponovne izvolitve, saj se meni, da je bil tretjič izvoljen za predsednika Črne gore in s tem je njegova izvolitev neustavna. Situacija v tej državi je politično nestabilna, kar potrjuje tudi oblikovanje prehodne vlade. Po volitvah, ki so predvidene v oktobru, bo politična kriza poglobila ne glede na to, kdo bo zmagal na volitvah. Črna gora je država notranjih antagonistov, ki se umetno prikrivajo zadnjih 20 let. Vstop v Nato lahko predstavlja upanje za manj negotovo prihodnost.

Predsednik Makedonije Gjorge Ivanov predstavlja simbol pokroviteljstva političnega kriminala in korupcije ter neustavnega delovanja in enega od povzročiteljev politične krize v Makedoniji. Njegova nezakonita amnestija pripadnikov režima in nezakonito prisluškovanje 26.000 državljanom te države so sprožili množične demonstracije v tej državi in oblikovanje prehodne vlade ter predčasne volitve, ki bodo najverjetneje potekale 9. oktobra letos. Njega celo kot predsednika ne priznava vladajoča albanska stranka DUI. Preprosto gre za predsednika države, ki je marioneta v rokah Nikole Gruevskega in VMRO-DPMNE.

Vrhunec vsega je bilo podelitev nagrade ustanovitelja Sarajeva Gazi Isa-bega Isakovića makedonskemu predsedniku Gjorgu Ivanovu, ki je, kot sem že rekel, simbol pokroviteljstva kriminala in korupcije v Makedoniji. S tem so bili državljani Sarajeva ponižani, nagrada pa popolnoma razvrednotena za prihodnje generacije. Skoraj neverjetno je, da je Odbor za podelitev nagrade v predsedniku Ivanovu prepoznal osebo, ki „izpostavlja skupne vrednote regije“. Po podelitvi te nagrade Ivanovu je za pričakovati, da bodo v naslednjih letih vsi pošteni, častni in zaslužni posamezniki zavrnili to nagrado, saj je s podelitvijo nagrade Ivanovu izgubljen pravi smisel tako plemenite nagrade.

Predsednik Albanije Bujar Nishani je bil v zadnjem krogu glasovanja v albanskem parlamentu komaj izvoljen za predsednika. Ne predstavlja pomembnega političnega dejavnika v Albaniji, še manj pa v regiji.

Vloga vseh omenjenih predsednikov v njihovih državah je obredne narave, hkrati pa na takšnih srečanjih prevzemajo obveznosti, ki so v pristojnosti vlade oziroma izvršne oblasti. Bilo bi veliko bolj koristno, da bi se takšnih srečanj udeleževali premierji držav.

Proces „Brdo-Brijuni“ je bil od samega začetka nepotreben. Imamo inflacijo različnih multilateralnih srečanj, od katerih jih je večina brez kakršne koli ali z minimalno dodano vrednostjo. To najbolje kažejo eksaktni podatki. Tako je na primer Hrvaška leta 1979. imela večji BDP kot leta 2015. Čemu torej vodijo takšni vrhunski sestanki, nekoristni in z visokimi stroški za davkoplačevalce. Vse te države ne beležijo vidnejšega napredka. Napredek države v regiji beležijo le v tistih segmentih, kjer obstaja močna zasebna pobuda in podjetništvo, ki je prepuščeno samo sebi, da dosega rezultate, sicer ne more preživeti. Države večinoma predstavljajo breme podjetništvu s svojimi dajatvami in davčno ter drugo inšpekcijsko represijo nad poslovnimi subjekti, ki proizvajajo, ki delajo in ustvarjajo novo vrednost, namesto da bi spodbujale podjetništvo in s tem fiskalno razbremenile poslovne subjekte. Nihče od predsednikov v regiji do sedaj ni ponudil celovitega programa ekonomske prenove svojih držav in strateške vizije za prihodnost. Gre za vrsto politikov, katerih politika temelji na konceptu „od danes do jutri“ in kako obdržati obstoječi položaj za vsako ceno.

Govoriti o evropskih integracijah na način, kot se je govorilo na Summitu v Sarajevu, predstavlja politično iluzionizem, saj je usoda EU verjetno bolj negotova kot usoda držav v regiji, saj je arhitektura oblikovanja držav v regiji zaključena.

Torej, ko upoštevamo, kdo vodi posamezne države, se moramo upravičeno skrbeti za prihodnost njenih državljanov. Z njimi ne moremo pričakovati pozitivnih premikov. Na žalost, obstoječe politične strukture na vsak način onemogočajo novačenje in pojav novih političnih elit, saj dobesedno hermetično nadzorujejo vse procese v svojih državah, mednarodni dejavnik pa je usodo teh držav prepustil v roke takšnim političnim strukturam. Zato je zelo verjetno, da lahko posamezne države spremenijo svojo geopolitično usmeritev, kar lahko vodi do novih turbulenc v okolju.