Bandić: Nikoli pozabimo, kako so veliki ljudje naši poveljniki Enver Šehović, Ibro Dervišević in Zahir Panjeta!

Piše: Muamer Bandić, poslanik v skupščini in član predsedstva Stranke za BIH

Enver Šehović je prvi poveljnik 1. slavne-viteške motorizirane brigade Armade Republike Bosne in Hercegovine, junak obrambno-osvobodilne vojne je umrl na današnji dan leta 1993.

Za junaški prispevek k svobodi v obrambno-osvobodilni vojni, za izjemno pogum, izkazan v bojnih dejanjih in dosežene rezultate, je bil Enver Šehović odlikovan s priznanjem „Zlati nagelj“ in Redom junaka obrambno-osvobodilne vojne.

Rame ob rami z Enverjem Šehovićem, kot ena najpomembnejših in najvidnejših osebnosti 1. slavne-viteške brigade, je bil Ibro Dervišević. Mislim, da ne obstaja tehtnica, ki bi lahko izmerila Ibrov prispevek k obrambi Bosne in Hercegovine. Nepravično se ta prispevek v javnosti ne izpostavlja dovolj. Ne vem zakaj, vem pa, da je Ibro Dervišević za 1. slavne-viteško brigado isto kot pokojni Safet Isović za 2. viteško brigado.

Ljudje mojih let, ki smo živeli v nekem normalnem in lepšem svetu, se ob spominu na najstniška leta običajno spominjajo prvih ljubezni, prvih zabav in nekih norih norčij s prijatelji, ki si jih človek verjetno lahko privošči le v teh norih letih. Moja generacija je, ne po svoji volji, obsojena na spominjanje vojne, pomanjkanja, strahu in vsakodnevnega boja za preživetje.

V spominu se mi je vtisnil julij 1993, ko so četniki napadali Sarajevo z vseh strani. Skoraj vsak dan so potekali boji na vseh položajih okoli mesta, Sarajevo pa je bilo naključno zasipano z granatami vseh kalibrov. Bili so to dnevi negotovosti in strahu, ki so jih prekinjale le novice, da naši borci junaško kljubujejo stalnim napadom mnogokrat premočnega agresorja. Posebej se mi je v spominu vtisnil prizor, ki se je zgodil 27. julija 1993, ko smo se fantje vrteli okoli lokalnega štaba v Velešićih in je prišel sosed in prijatelj Fele Džabija – Tito ter prinesel novico, da je na Žuči umrl naš sosed Ševal Hafizović. Kakšen šok je bil to za nas!? Posebej zato, ker je bil Ševal čudovito človeško bitje, potrpežljiv človek in vzoren fant.

Zelo hitro pride njegov brat Reuf in izve za smrt brata. V tem šoku, nekakšnem norosti, novice z Žuči prihajajo bliskovito hitro in še povečujejo strah in negotovost glede dogajanja na tem delu bojišča. Kmalu pride novica, da je umrl tudi Refik Kobiljak – Gagi, eden od junakov Velešića. Spomnim se skoraj nestvarnega, filmskega prizora, ko pred štab pride harmonikar Perica Simonović, naloži si orožje in strelivo, kolikor ga lahko nese, in odide v smeri Žuči, da bi ga odnesel svojim saborcem. Nato sledijo slabe novice. Da sta umrla brata Panjeta, Zahir in Esad, da je Pice, sicer iz Vogošće, hudo ranjen in ostal brez noge. In na koncu, kot hladen tuš, pride novica, da je poveljujoč obrambo Golog brda umrl tudi poveljnik 1. slavne – viteške brigade Enver Šehović.

Najslabši dan vojne

Ta 27. julij 1993 je bil morda najslabši dan vojne. Vsaj meni se je tako vtisnil v spomin in težko bom kdaj, dokler bom živ, pozabil vsa ta travmatična in nadrealna dogajanja, ki so se, kot na traku, vrstila tistega dne. Kakšnih junakov smo ostali tisti dan in ne glede na vse težave, naši borci so vzdržali! Kakšni borci so bili, skoraj vsi navadni ljudje, do včeraj civilisti, naši sosedje, naši očetje, matere, bratje, sestre, sinovi in hčere so ustvarili Armado Republike Bosne in Hercegovine iz ničesar in brez vsega. Spomnim se tudi samih začetkov samoorganiziranja ljudi po naših četrtih, ko je Ibro Dervišević (kasnejši poveljnik 1. slavne-viteške brigade) prihajal v Velešiće, skupaj s Haretom in Osmom (Haris in Osman Fatić), zbiral in pripravljal ljudi ter vodil te prve akcije. Iz teh samoorganiziranih skupin ljudi je nastal najprej Velešićki odred, nato 13. brigada ARBiH, na koncu pa 1. slavna-viteška motorizirana brigada ARBiH, ponos mesta Sarajevo.

Pisati o organizatorjih odpora, o velikih bitkah 1. slavne-viteške brigade, ne da bi omenili velike bojevnike-vitezove, kot so Salko Hajdarević, Rasim Kelemiš Dido, Hamdo Radonja, Haris Fatić, Azem Menzilović, Mita Kavazović, Roki Kavazović, Fadila Odžaković Žuta, Deni Rovčanin, Osman Fatić, Tarik Čengić, Musa Kukan, Rahman Hajdarević in na stotine drugih hrabrih vitezov iz Velešića, Pofalića, Kobilje Glave in Vogošće, bi bilo nepravično. Zelo malo je bilo ljudi z vojaškim znanjem, izkušnjami, pogumom in organizacijskimi sposobnostmi, kot poveljnik 1. slavne – viteške motorizirane brigade ARBiH in junak Enver Šehović. S svojimi organizacijskimi sposobnostmi se je izkazal že med bitko pri Pofalićih, blokado in zavzetjem vojašnice „Maršal Tito“, status legende pa je pridobil, skupaj s Safetom Zajkom, z osvoboditvijo in obrambo območja hriba Žuč.

Ob pogledu na trenutno stanje naše družbe, politično razklanost in zasičenost s slabo, populistično politiko, še posebej do naših junakov in borcev, ter razočaranje pri mladih ljudeh, se postavlja vprašanje, ali bi nam uspelo preživeti kot družba in kot narod, če bi se ponovilo leto 1992? V kakšnem okolju živimo in kakšnim hibridnim, propagandnim napadom smo vsakodnevno izpostavljeni naša država in naš narod, moramo povsem racionalno vprašati, ali danes med nami imamo ljudi, kot je bil Ibro Dervišević ali Enver Šehović? Danes si moramo realno pogledati vase in v stanje, v katerem se naša družba nahaja. Analizirati, ali imamo med nami ljudi, ki vidijo, kaj se pripravlja in nas bodo organizirali in pripravili na najhujše? To ni nikakršen poziv k vojni, temveč nasprotno, to je krik za mir, saj nas zgodovina uči, da napadalec vedno udari, ko začuti, da je njegova žrtev šibka in ko misli, da lahko s svojo agresijo doseže svoje podle cilje.

Izgubili smo idejo

Težko boste danes našli koga, ki vam bo rekel, da je Bosna in Hercegovina močna država ali da so Bošnjaki ali Bosanci močni kot politični narod. Še več, vsak pogovor se bo končal z ugotovitvijo, da nikoli ni bilo slabše in da nikoli nismo bili šibkejši. Zakaj je tako? Deloma zato, ker smo že pozabili, kaj se je zgodilo, in smo se uspavali v iluziji, da bo nekdo drug, močnejši, reševal naše probleme. In ta nebriga in nezainteresiranost se vidi in čuti na vsakem koraku, celo pri najbolj banalnih lokalnih komunalnih problemih, ki so rešljivi z malo znanja, sistematičnega organizacijskega pristopa in delovne etike.

Nato smo pozabili ljudi, zahvaljujoč katerim še danes stojimo na svoji zemlji. Tiste ljudi, ki so nas prebudili, organizirali in vodili, ko smo se branili. Enver Šehović ni več med nami, a Ibro Dervišević je. Ali se danes ta junak v naši družbi še kaj vpraša? Morda enkrat ali dvakrat letno, ko ga pokličejo novinarji in vprašajo: Hej Ibro, povej nam, kako je bilo tistega 27. julija 1993?

V takšnem stanju smo, da bi se danes med nami pojavil tisti Ibro Dervišević iz leta 1992 in prišel v Velešiće, nam začel pripovedovati o nekakšni vojni in organizaciji odpora, bi se mu smejali na družbenih omrežjih, naslovnice medijev v sosednjih državah pa bi kričale o tisočih islamskih teroristih v Sarajevu. Da ne rečem, da bi tega imaginarija, današnjega Ibru Derviševića, takoj aretirali!

Drugi pomemben segment naše splošne propasti je, da smo izgubili ideje. Ideje pa so pravi pogon družbe. Izgubili smo idejo državljanske družbe, o kateri sta naša poveljnika Enver Šehović in Zahir Panjeta govorila svojim vojakom. Zaradi te plemenite ideje, pri kateri so bili z nami Perica Simonović, Slaviša Šućur, Rade Zoranović in mnogi drugi, naši borci niso izgubili tistega julija 1993. Zaradi te ideje danes še stojimo tukaj, nismo vsi pokopani in razmetani po množičnih grobiščih. Zato se moramo vrniti k tej ideji in v smeri tega plemenitega in progresivnega civilizacijskega cilja začeti graditi našo družbo od spodaj, skozi zgrajene lokalne skupnosti. Moramo biti boljši od naših sovražnikov, dobri do sebe predvsem, in takrat bomo dobri tudi do drugih. Nikoli ne smemo sprejeti idej delitve in segregacije, ne glede na osnovo, ki jih nenehno zagovarjajo in skozi javni prostor vlečejo odprti sovražniki te države. Na žalost, takšne temačne ideje skorajda že imajo prešutno soglasje nekaterih političnih opcij v Sarajevu.

Ne pozabimo besed pokojnega junaka Enverja Šehovića, da nismo armada enega ali dveh narodov, temveč cele BiH in se tako obnašajmo pri vsem, kar danes počnemo. Takrat bomo nepremagljivi!