Balkansko gledališče, imenovano Aleksandar Vučić

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES analizira aktualna dogajanja v Srbiji v zvezi z pobudo za začetek notranjega dialoga o Kosovu in umikom celotnega osebja veleposlaništva Srbije iz Skopja na posvetovanja v Beograd. Iz analize „Srbija: Balkansko gledališče, imenovano ’Aleksandar Vučić’“ objavljamo najbolj zanimive dele.

Republika Srbija oziroma njen predsednik Aleksandar Vučić (SNS-Srpska napredna stranka) in zunanji minister Ivica Dačić (SPS-Socijalistička partija Srbije) sta ponovno v središču regionalnih dogodkov. Pred kratkim je srbski predsednik Vučić sprožil pobudo za notranji dialog o Kosovu, neposredno zatem pa je sledil umik celotnega osebja veleposlaništva Republike Srbije iz Skopja.

Domnevni razlog za umik celotnega osebja veleposlaništva Srbije iz Skopja na posvetovanja v Beograd, kar predstavlja precedens v dvostranskih diplomatskih odnosih, je nedvoumnost ugotovitev o okrepljenem ofenzivnem obveščevalnem delovanju Republike Makedonije proti organom in institucijam Srbije, pri čemer je bil vpleten tuji dejavnik. Neuradno se domneva, da je umik osebja veleposlaništva Srbije iz Skopja na posvetovanja sledil zaradi domnevne možne podpore Makedonije članstvu Kosova v Unescu. Kosovo sploh ni vložilo vloge za članstvo v tej organizaciji, ker ni izpolnilo dveh potrebnih pogojev, in sicer sprejetje Zakona o verskih svoboščinah in Zakona o kulturni dediščini.

Zakaj je Srbija priznala Makedonijo šele leta 1996?

Nedavna zgodovina obeh držav, Republike Srbije in Republike Makedonije, kljub nenehnemu ponavljanju dvojca Vučić - Dačić, da gre za prijateljski državi in tesno povezanost obeh narodov, predstavlja le politično frazo za enkratno uporabo.

Srbija je vzpostavila dvostranske odnose z Makedonijo šele 8. aprila 1996, ko jo je priznalo že več kot 80 drugih držav. Neizogibno je vprašanje, zakaj je Srbija priznala Makedonijo šele leta 1996, če gre za prijateljsko in zelo tesno državo/narod?

Razpad SFRJ se je začel z vojno v Sloveniji, na Hrvaškem in kasneje v Bosni in Hercegovini. Režim Slobodana Miloševića (SPS) velja za najbolj odgovornega za razplet jugoslovanske krize in vodenje vojn. To je nedvoumnost s svojimi sodbami potrdilo tudi Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) v Haagu. (Veliko)srbski projekt v izvedbi Miloševićevega režima in sodelovanje Jugoslovanske ljudske armade (JNA), navdahnjen z Memorandumom Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU), je deloval na ustvarjanju t.i. srbskih paradržav oziroma „okrnjene Jugoslavije“.

Tako je bila v Republiki Hrvaški ustvarjena t.i. Republika Srbska Krajina, medtem ko je bil na delu ozemlja Bosne in Hercegovine ustvarjen samooklicani Republika Srpska. Miloševićev režim je menil, da je treba ustvariti novo državo na podlagi (veliko)srbskega projekta, ki bi poleg Srbije in Črne Gore obsegala t.i. Republiko Srbsko Krajino in t.i. Republiko Srpsko. V teh načrtih je bila nujna tudi Makedonija, na katero so računali kot na tradicionalno srbsko deželo (Vardarska Makedonija).

Ker je (veliko)srbski projekt doživel fiasko na Hrvaškem, je bil v Bosni in Hercegovini delno uresničen s priznanjem entitete Republika Srpska kot dela notranje ustavne strukture BiH, uradni Beograd je spoznal, da so s tem propadli tudi njegovi načrti z Makedonijo kot bodočim delom nove (veliko)srbske države. To so razlogi, zakaj je Srbija priznala Republiko Makedonijo šele leta 1996.

Vloga Srbije v dogodkih 27. aprila 2017

V makedonskem parlamentu (Sobranje) je prišlo do nasilnega vdora „neznanih oseb“ privržencev VMRO-DPMNE, ki naj bi bili nezadovoljni z izvolitvijo Albanca Talata Xhaferija (DUI) za predsednika Sobranja. Takrat je prišlo do nasilja, v katerem je bil med drugim poškodovan Zoran Zaev (SDSM), kandidat za premierja in predsednik Socialdemokratske zveze Makedonije.

Za razumevanje srbsko-makedonskih odnosov je pomembno dejstvo, da je imel Aleksandar Vučić tesno sodelovanje z Nikolo Gruevskim (VMRO-DPMNE), saj sta bili obe stranki SNS in VMRO-DPMNE desničarski konservativni in v mnogih pogledih nacionalistični in avtokratski stranki. Gruevski je bil nekoč svetovalec Vlade Srbije in je globoko vpleten v strukture v Beogradu. Režim Gruevskega je odgovoren za kriminal in korupcijo enormnih razsežnosti (ocenjuje se, da je bilo več kot 5 milijard € nezakonito iznešenih iz države) ter za nezakonito prisluškovanje 25.000 osebam, kar je spodbudilo množične demonstracije proti njegovemu režimu, ki so ga močno podpirali Beograd in tudi Rusija.

Srbija je želela obdržati svoj vpliv v Makedoniji, hkrati pa preprečiti vstop Makedonije v polnopravno članstvo Nata, kar je hkrati srbski in ruski interes. Zato je bila v Makedoniji vzpostavljena razširjena srbska obveščevalna mreža, ki je opravljala storitve tudi za tretje države. Ni presenetljivo dejstvo, da je prav v Sobranju 27. aprila 2017 med neredi in nasiljem opazil tudi nekdanji namestnik direktorja Varnostno-obveščevalne agencije (BIA) Goran Živaljević, zdaj v vlogi svetovalca na Veleposlaništvu Srbije v Skopju.

Varnostno-obveščevalni strokovnjaki menijo, da je bila v dogodke v Sobranju aktivno vključena srbska obveščevalna služba, ki je opravljala storitve tudi za tretjo državo.

Z oblikovanjem nove Vlade Republike Makedonije 31. maja 2017 se je začelo novo obdobje, ki ima jasno evroatlantsko perspektivo države Makedonije. Po vsej verjetnosti naj bi Makedonija postala 30. članica Nata, kar ni v interesu Srbije in Rusije. Medtem je prišlo do razkritja srbske obveščevalne mreže v Makedoniji, kar je pospešilo aktivnosti Srbije, da bi plasirala obtožbe proti Republiki Makedoniji za njeno domnevno obveščevalno delovanje proti Srbiji in njenim institucijam, v resnici pa gre za obratno. Srbija je v obračun proti Makedoniji krenila s taktiko „napad je najboljša obramba“.

Notranji dialog za notranjo in zunanjo uporabo

Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je sprožil pobudo za začetek notranjega dialoga o Kosovu. Gre za precej nejasno pobudo, saj ima država Srbija svoje institucije. Dialog in vse aktivnosti o državnih vprašanjih bi se morale voditi znotraj institucij sistema in institucionalno delovati. Ko gre za notranji dialog, je očitno, da želi predsednik Vučić deliti oziroma sneti odgovornost glede Kosova, saj odpiranje dialoga o Kosovu neizogibno odpira tudi dialog o položaju Albancev v Preševski dolini (Preševo, Medveđa, Bujanovac) in njihovem statusu.

Dialog med uradnim Beogradom in Prištino poteka že skoraj pet let pod okriljem EU. Nekateri rezultati so bili doseženi, vendar dialog Vučić in njegov kosovski kolega Hashim Thaçi uporabljata in odlašata z dialogom, da bi se utrdila in/ali obdržala na oblasti. Zato sta nedavno dialog prenesla na raven predsednikov držav namesto premierov in vlad, saj gre večinoma za vprašanja, ki so v pristojnosti vlad.

Aktivnosti Vučića in Thaçija so usmerjene v preprečevanje prihoda na oblast Gibanja Samoopredelitev (LVV) in Albina Kurtija za kosovskega premierja. Zato sta s pomočjo Rusije v igro vključila Behgjeta Pacollija, kontroverznega poslovneža in predsednika politične stranke, ki ima le štiri poslance v kosovskem parlamentu, da prestopi v tabor koalicije PAN, ki je pod nadzorom Thaçija, in tako Ramush Haradinaj postane premier, čeprav njegova politična stranka ima le 10 poslancev v 120-članskem kosovskem parlamentu.

Komur je Zoran Zaev v napoto?

Izvolitev Zorana Zaeva za predsednika Vlade Republike Makedonije predstavlja nov zagon za Makedonijo k pospešenemu članstvu v Natu, kasneje pa tudi v EU. Zaev s svojim novim pristopom vodenja politike in države je postal navdih za napredek ne le Makedonije, ampak tudi politično osvežitev za celotno regijo. Razlika med Vučićem, Dačićem in Zaevom je v tem, da Zaev vodi odprto, kozmopolitsko, dobronamerno in dobrososedsko politiko, ki ni obremenjena s hipotekami preteklosti, za razliko od Vučića, ki ima hipoteko Vojislava Šešlja, in Dačića s hipoteko Slobodana Miloševića.

Pristop, ki ga je zavzel Zaev, je diametralno nasproten pristopu Vučića in Dačića. Namreč, dvojec Vučić-Dačić se poskuša predstaviti kot vodilna regionalna voditelja, ki jamčita stabilnost regije. To je le delno res, saj je način, na katerega to dosegata, razkrit. Vučić in Dačić nenehno proizvajata probleme in krize ter se pojavljata kot reševalca in gasilca teh problemov in si tako na tak način zagotavljata status regionalnih voditeljev.

Z povzročanjem problemov in nato z njihovim reševanjem postajata iz objekta subjekt. To je znana politika Slobodana Miloševića iz 90. let prejšnjega stoletja, ki je bila poražena in se je ne da več nikjer prodati, kaj šele na Zahodu. Ostaja nejasno, zakaj je Vučić popustil pred Dačićem, ki je nasprotnik vstopa Srbije, pa tudi Makedonije in Bosne in Hercegovine v Nato, hkrati pa je tudi nasprotnik vstopa Srbije v članstvo EU. Predsednik Vučić je oseba, ki na koncu plača račune za delovanje Dačića, Aleksandra Vulina, Marka Đurića in drugih jastrebov iz svojega tabora, saj je težko uiti vtisu, da za takšnimi politikami ne stoji sam Vučić.

Politično-kriminalne, šovinistične, nacionalistične in profašistične sile v regiji težko sprejemajo dejstvo, da je Zaevu uspelo v Makedoniji zbrati široko koalicijo političnih strank, pa tudi državljanov različnih etničnih, verskih in političnih pripadnosti, ki so združeni v različnosti za boljšo Makedonijo. Večina političnih voditeljev na Balkanu svoje politike temelji na etniciteti, nacionalizmu, šovinizmu do drugih in drugačnih, medtem ko je kakovost Zaevove politike prav v nasprotnem, kar predstavlja novo kakovost na politični sceni in spodbudo za spremembe na bolje v drugih državah regije.

Balkansko gledališče, imenovano „Aleksandar Vučić“

Aleksandar Vučić vse bolj postaja prvorazredno vprašanje in tudi problem za mednarodne uradnike. Zahod se je veliko naučil na Zahodnem Balkanu v 90. letih prejšnjega stoletja. Od Slobodana Miloševića so se naučili, da eno govori, drugo misli, tretje pa dela. Znaten del ključnih evropskih in svetovnih voditeljev je s pomočjo svojih obveščevalnih služb spoznal, da je Vučić nekdanji Miloševićev pristop še dodatno nadgradil. Zato se zavedajo svoje odgovornosti pred domačo javnostjo, pa tudi zaradi svojega ugleda in ugleda svojih politik, da morajo dodatno preučiti Vučića in njegovo politiko, ki vse bolj postaja dejavnik destabilizacije regije.

Od evropskih voditeljev je največja odgovornost na nemški kanclerki Angeli Merkel (CDU), ki zapravlja denar nemških davkoplačevalcev v Srbiji, v zameno pa se ji kot bumerang zaradi podpore Vučiću vrača destabilizacija Zahodnega Balkana. Še en politični paradoks je povezan z Vučićem, namreč, še vedno je kot predsednik Srbije hkrati tudi predsednik Srbske napredne stranke (SNS), kar govori o njegovi demokratični kapaciteti. Vučić je suspendiral demokracijo v Srbiji, ki jo je spremenil v družbo ene osebe, premierko Srbije Ano Brnabić in njeno vlogo pa je zmanjšal na raven „politične ikebane“. To se je pokazalo tudi na primeru proizvajanja krize v Makedoniji in opravljenega telefonskega pogovora predsednika Srbije Vučića s premierjem Makedonije Zaevom. Kje je v vseh teh dogodkih in pogovorih premierka Srbije Brnabić, ki bi morala govoriti s svojim kolegom, makedonskim premierjem, ne pa Vučić kot predsednik države, ki ima obredne pooblastila. Zgodovina se v Srbiji ponavlja, saj je takratni predsednik Srbije Boris Tadić protiskladno uvedel predsedniški sistem, premieru Srbije pa je bila dodeljena dekorativna vloga. Na enak način je protiskladno to storil predsednik Vučić.

Srbija je vključena v številne aktivnosti, ki prispevajo k destabilizaciji posameznih držav in regije Zahodnega Balkana. Znano je, da je Srbija vpletena v podporo opoziciji v Črni Gori, od katerih je del poskušal izvesti državni udar oktobra 2016 in strmoglaviti z oblasti Mila Đukanovića (DPS). Prav tako je znana podpora Vučića Miloradu Dodiku (SNSD) in njegovi politiki, ki ogroža teritorialno celovitost ter stabilnost in mir v Bosni in Hercegovini ter regiji. Vloga Srbije v dogodkih v Makedoniji je najbolj aktualna.

Analitiki menijo, da je izvajanje političnega mobinga nad oblastmi v Makedoniji del strategije, s katero bi se poleg domnevno že obstoječe albanske nevarnosti dodala še makedonska nevarnost Srbiji oziroma ustvaril ambient, ki bi upravičil dodelitev diplomatskega statusa srbsko-ruskemu humanitarnemu centru v Nišu, ki bi kmalu lahko postal dejansko prva ruska vojaška baza na ozemlju Srbije. Pri tem glavno vlogo igra Dačić.

Z destabilizacijo Makedonije se poskuša strmoglaviti demokratično izvoljena oblast, saj bodo v Makedoniji 15. oktobra 2017 potekale lokalne volitve, z ustvarjanjem napetega ozračja in kaosa pa bi se pomagalo tudi Nikoli Gruevskemu in VMRO-DPMNE, da ponovno pridejo na oblast oziroma da na lokalnih volitvah aktualna oblast izgubi legitimnost in da se ponovno odloži in/ali celo prepreči vstop Makedonije v Nato.

Analitiki menijo, da se mora balkansko gledališče, ki ga vsakodnevno pripravlja Aleksandar Vučić, končati in da Srbija s političnim mobingom, obveščevalnim delovanjem in destabilizacijo ne sme ovirati suverenih držav pri samostojnem sprejemanju odločitev o svoji sedanjosti in prihodnosti. Pri tem je največja odgovornost Nemčije, saj se Vučić pogosto sklicuje na kanclerko Merkel in Nemčijo ter njeno podporo, ona pa mora zdaj obvladati in za vedno ustaviti Vučića.