BALKAN POD PUTINOVIM UDAROM Napake Zahoda so vrnile Kosovo, Bosno in Črno goro v predvojno stanje

Piše: Rasim Belko

---

Balkanski politični vulkan začenja izbruhati. Napovedi in strahovi zahodnih in regionalnih strokovnjakov, ki pravočasno opažajo anomalije, se začenjajo uresničevati. Evropa ni več v strahu le pred političnimi razhajanji in spori na Balkanu, sodu smodnika, ki že desetletja grozi, da bo ogrozil mir na Stari celini.

Začelo se je na Kosovu, takrat, ko so beograjske oblasti v mladih Kosovih videle topovsko meso za krepitev mišic. Na Kosovu se je teh dni spet začelo, stari strahovi pa vzbujajo grozo vsem, ki so na tem območju preživeli agonijo devetdesetih.

In spet beograjski režim, varovanci Miloševićeve šole, krepi moč in mišice, da bi na neodvisnem Kosovu vzel, kar se vzeti da. A ni se vse začelo z barikadami in se verjetno ne bo končalo s tovornjaki, ki jih je EU donirala agresivnim kosovskim Srbom, ti pa so jih prečili v Zubinu Potoku in okoliških krajih.

Zahodna politika (EU, ZDA, Velika Britanija) je z neodločnim delovanjem povzročila napetosti od Prištine, prek Sarajeva do Podgorice. Nikoli ne bodo priznali, a prav njihovo delovanje je omogočilo Aleksandru Vučiću, da se obnaša kot regionalni šerif in določa pravila igre.

Na desetine analitičnih besedil je bilo objavljenih o napačnem stališču Zahoda, s katerim so Kosovo poskušali prisiliti v Skupnost srbskih občin, da bi ugodili Beogradu. Zavedajoč se te nevarnosti, kosovski premier Albin Kurti, z izkušnjo srbske dobre volje iz časov zapora, ni odstopil niti za ped od začrtanega cilja, da bo Kosovo popolnoma neodvisno od Srbije. Kajti, gledajoč proti BiH, je videl, kaj se mu bo zgodilo, če prisilno razširjeno ozemlje Kosova, ki ga je Srbija širila in naseljevala, prepusti kakšnim novim 'dodikom'. To je uvod v dolgoročne krize z daljnosežnimi posledicami.

Zahod noče priznati usodne napake z Bosno in Hercegovino, ampak nenehno srlja v nove napake. Kurti je trši, kot so si zamislili, zato ga poskušajo ukrotiti z grožnjami labilne opozicije, pripravljene, da s podporo oblikovanju ZSO osvoji oblast.

Zlobneži bi rekli enako kot v Bosni in Hercegovini. Tudi tu Zahod leta molči in dopušča politično agresijo Beograda in Zagreba, ki posledično Bosno in Hercegovino drži v trajnih krizah, ki so za odtenek dlje od spopadov v primerjavi s kosovsko. Kajti tudi v Bosni in Hercegovini je na populizmu nastala opozicijska garnitura, ki politiko temelji na obljubah, ki jih želi slišati uho zahodnih diplomatov. Obljubljajo kompromise, politike sprave, v katerih bo žrtev ponudila roko krvniku in se mu opravičila, ker je žrtev, politike boja proti korupciji, kar tujci radi slišijo in zlahka spregledajo vse korumpirane v tej opoziciji. Tujci radi spregledajo tudi tiste, ki so jih sami kaznovali. Pomembno je narediti kakršen koli, pa čeprav gnil kompromis.

Prav tako, kot so ga naredili v Črni gori s silami, ki so pred približno šestimi leti poskušale izvesti državni udar po naročilu in plačilnih karticah Putinove Rusije in Vučićeve Srbije. Od tistih dni si Črna gora ni opomogla, politična kriza v državi pa je kulminirala, ko so se združili proruska SPC, Vučić in politični srbski Črnogorci na eni ter zahodna diplomacija na drugi strani.

V poskusu, da bi strmoglavili Mila Đukanovića, človeka, ki je brez izstreljenega naboja izvlekel NATO članico iz srbsko-ruske gubernije, ga danes odstavljajo pod obtožbami o kriminalu in korupciji, ki mu jih še nihče ni dokazal. In vse to zato, da bi demokratične sile s procesij vrnile Črno goro na evropsko pot. A kmalu so spoznali, da je to pot v še eno odprto žarišče na Balkanu, žarišča pa se na tem polotoku zlahka ustvarjajo in težko gasijo.

In tako smo prišli v situacijo, da na Kosovu moti Kurti, v BiH Bakir Izetbegović, v Črni gori pa Milo Đukanović. Vsi trije zato, ker se precej odkrito in agresivno upirajo srbski politiki s pečatom Kremlja.

Že na začetku ruske agresije na Ukrajino sem vprašal ameriškega profesorja Daniela Serwera, ali so EU, ZDA in Velika Britanija predolgo čakale, da rešijo balkanska vprašanja. Serwer je februarja 2022 odgovoril: “Predolgo so čakali, a še vedno je čas. Kar je manjkalo, je politična volja. Invazija na Ukrajino bi lahko pomagala ZDA, Veliki Britaniji in EU, da najdejo politično voljo”.

Zdi se, da je politična volja najdena, vendar usmerjena v napačno smer. Kajti Zahod je začel odstranjevati politike, ki s svojim delovanjem niso oddaljevale svojih držav od evroatlantske poti. Namesto tega so bili na oblast nameščeni politični projekti dvomljivih ciljev in zmogljivosti.

Danes so ti politični projekti pravzaprav generator kriz, vodeni s političnimi idejami, ki celotno regijo vračajo v čas, ko se je Milošević obračunaval s svojimi političnimi sovražniki.

Miloševića ni več, a vsaka od omenjenih držav je dobila mini reinkarnacijo Miloševića, ki na krilih Zahoda poskuša demolirati progresivne politične sile in na valovih evropejstva vrniti absolutno moč nad Balkanom Beogradu, posledično pa tudi Srbiji.

Poskus demokratizacije treh držav s silami s fašistično dediščino in manjšimi političnimi izkušnjami bi lahko podžgal Balkan, v tem primeru pa bo smrad zagotovo dušil tudi številne Evropejce.

Kajti volja tega Zahoda je očitno bila usmerjena v napačno stran. In ve se, kako končajo vsi, ki vozijo po napačni strani – magistrale ali zgodovine, VSEENO!