Bajramski srečanje Vučića in Dodika

»Menimo, da je nacionalna prioriteta za Srbijo kot državo in narod – Republika Srbska, ker tam živi milijon 200 tisoč Srbov. V tem pogledu se morajo te lekcije naučiti ne samo v Sarajevu, ampak tudi na Zahodu,« je Dodik sporočil med srečanjem s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem v petek v Beogradu, prvi dan bajrama.

»Te lekcije se morajo naučiti ne samo v Sarajevu, ampak tudi na Zahodu,« je Dodik dejal novinarjem brez kakršnega koli povoda, verjetno le zato, da ohrani kontinuiteto nekoga, ki že leta bere lekcije domačim in tujim diplomatom, zaradi česar se lahko s tujimi diplomati sreča le z Vučićem.

»Te lekcije se morajo naučiti ne samo v Sarajevu, ampak tudi na Zahodu,« je dejal Dodik, verjetno – ker ni drugega logičnega pojasnila – da bi odvrnil pozornost od gospodarskega in vsakega drugega propada dela Bosne in Hercegovine, ki mu že več kot desetletje suvereno vlada.

Stvar je torej v lekcijah. Lekcije so, če tako rečem, zapletena stvar, še posebej, če se jih uči prvi dan bajrama. Bošnjaki, Hrvati, pa tudi nekaj Srbov, ki so se znašli na ulicah Bijeljine prvi dan bajrama aprila 1992, so se naučili, da se na Balkanu zaradi razuzdano-mafijsko-nacionalistično-klavskih politik lahko izgubi glavo samo zato, ker si bil na napačnem mestu ob napačnem času.

Tisti dan, v začetku aprila 1992, piše v lekciji 1 »Haškega priročnika o metodah prepoznavanja in razločevanja združenega zločinskega podviga«, kako je pred policijsko postajo v Janji prišel Željko Ražnatović Arkan in sporočil prebivalcem, naj oddajo orožje, potem ne bo zločinov. Prebivalci so seveda položili orožje, nato pa so se začele aretacije, odvodi na policijsko postajo in prvi umori. Že takrat se je govorilo o 40 ubitih osebah, od tega več kot polovica žensk in otrok. Tisti dan so v Bijeljino prispele delegacije iz Sarajeva, ki so našle še vedno krvave ulice in trupla na ulicah, bolnišnični prostori in mrtvašnica pa so bili polni ubitih ljudi. Med njimi so bili tudi pripadniki srbske narodnosti, ker so paravojaške formacije ubijale skoraj po vrsti. Kasneje so trdili, da so Srbe ubili Bošnjaki.

Vse je s svojim aparatom ovekovečil za vekomaj Ron Haviv, čigar fotografije brutalne likvidacije bijeljinskih civilov so obšle svet. Bijeljina je bila nekakšen prikaz ali preizkus, kako se bo odzvala mednarodna skupnost. Ko je v Bijeljini vse potekalo, kot so si zamislili, so se odpravili naprej proti Zvorniku in drugim mestom v BiH.

Tisti dan, torej, smo že rekli, v lekciji ena »Haškega priročnika o metodah prepoznavanja in razločevanja združenega zločinskega podviga« piše, kako je pred policijsko postajo v Janji prišel Arkan, znan tudi kot mož pevke Svetlane Ražnatović Cece, in sporočil prebivalcem, naj oddajo orožje, potem ne bo zločinov. Krizni štab SDS je kmalu objavil podatek o 40 ubitih osebah, od tega je bilo več kot polovica žensk in otrok.

Dodik je v sredo poslal čestitko reisul-ulemi Huseinu ef. Kavazoviću, muftiju banjaluškemu Osmanu ef. Kozliću in vsem vernikom islamske veroizpovedi ter jim pojasnil, kako je »bajram navdih za obnovo resničnih vrednot in promocijo univerzalnih sporočil miru, solidarnosti, strpnosti in spoštovanja med ljudmi in narodi«, da v BiH ni sreče za nikogar, če se vsi medsebojno ne spoštujejo, nato pa je hitro odšel v Beograd in bral lekcijo o tem, kako Srbija in Republika Srbska nista nič drugega kot ena celota, v kateri ni prostora za druge.

Lekcije, o katerih govori Dodik, so, če tako rečem, zapletena stvar, še posebej, če se pošiljajo prvi dan bajrama. Če bi se mednarodna skupnost spomnila česar koli iz lekcij, ki jih je Arkan pošiljal iz Bijeljine prvi dan bajrama leta 1992, Dodik iz Beograda ne bi delil lekcij prvi dan bajrama 26 let kasneje.

Poučeni, naučeni bajramskih lekcij, bi mednarodna skupnost zadušila ali, če si privoščimo možnost, da zvenimo nekoliko morbidno, zatrla vsak poskus celo pomišljanja o oživljanju fašistične ideologije v tem delu Evrope, za kar se Dodik zavzema tako formalno kot vsebinsko.