Bajramska pridiga vrhovnega vodje Kavazovića: Nacionalizem ljudem v tej državi ne bo pomagal

Osrednja slovesnost Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini ob Kurban bajramu je potekala v Gazi Husrev-begovi mošeji. Bajramsko molitev je vodil in pridigo imel vrhovni vodja Husein ef. Kavazović.

Pridigo vrhovnega vodje Kavazovića prenašamo v celoti:

- Hvala vsemogočnemu Alahu. Njega hvalimo in od Njega pomoč in odpuščanje prosimo. Njega se zatekamo pred našimi slabostmi in slabimi deli.

Pričujemo, da je samo Alah Bog in da je Mohamed Njegov služabnik in Njegov poslanik. Njega je resnično kot milost poslal svetovom, da prinese dobro novico in da opozori, preden nastopi sodni dan.

Mi muslimani danes zjutraj obeležujemo prvi dan Kurban bajrama 1438. hidžretskega leta. Velik je to blagoslovljen dan za nas, za vsakega muslimana in muslimanko. Posebej veseli so tisti, ki so opravili obrede hadža, in tisti, ki bodo žrtvovali kurban. Veseli so tudi tisti, katerih roka je iztegnjena, katerih sreča je odvisna od radodarnosti drugih. Danes praznujejo vsi svetovi, saj se poveličuje Alahovo ime in ker je ta praznik Njemu posvečen.

Tradcija tega Bajrama nas povezuje z Ibrahimom, a.s., pradavnim prerokom, naj bo na vse njih Alahov mir in rešitev. Čeprav so se ljudje skozi dolga stoletja oddaljili drug od drugega, v njih nikoli ni ugasnila potreba po spoznavanju, po srečevanju in spominjanju, da smo otroci istih staršev Adama in Eve, naj bo na njiju Božji blagoslov.

„O ljudje, Mi vas ustvarjamo iz enega moškega in ene ženske in vas delimo na narode in plemena, da bi se spoznavali…“.(49:13)

Potrebo po srečanju z ljubljeno osebo najbolje razumemo na gori Arafat, ki nas spominja na srečanje naših prababice in pradedka po izgonu iz raja.

Težnja po srečanju je naša potreba po premagovanju samote in strahu pred neznanim ter potreba po preživetju krutosti življenja s pomočjo drug drugemu. V tem srečevanju ljudi leži tudi smisel življenja in vere. Našo pot spremlja Iblis, l.a. Njegovo seme strahu, pohlepa in sovraštva zastruplja naše duše in zbuja prepire med brati in sestrami. Šejtan tako med nami ustvarja trpljenje, bolečino in brezup.

Bratje in sestre!

Danes, bolj kot kdaj koli, človeku ne manjka sredstev za življenje, a mu primanjkuje vizije in iskanja smisla ter skupnih ciljev. Vara nas minljivo življenje in domišljavost, da lahko vladamo tistemu, kar ni samo naše, ampak pripada vsem. Izgubili smo sposobnost gledanja celovite slike sveta. Obnašamo se kot Kabil in iz nas govori nagon, da drugega ponižamo, premagamo in podredimo.

 Bojimo se svobodnega človeka, tistega, ki bo enak nam, a drugačen po verovanju, po običaju, po kulturi in tradiciji. Gluhi in slepi smo, ne slišimo Božjega klica, veličastnega Božjega namena, da človeka naredi svobodnega: „V veri ni prisile.(2:256) Zakaj bi torej ti silil ljudi, da postanejo verniki?“ (10:99) „In reci: »Resnica prihaja od vašega Gospoda, kdor hoče – naj veruje, kdor hoče – naj ne veruje!«“ (18:29) „Vsem vam smo zakon in pot predpisali. Če bi Alah hotel, bi vas naredil pripadnike ene vere, vendar vas hoče preizkusiti v tem, kar vam daje, zato tekmujte, kdo bo storil več dobrega.“ (5:48)

Bratje in sestre!

Smisel človeškega obstoja je v služenju Bogu, kot pravi Koran, v tekmovanju v dobrem. To je priložnost naše družbe in naše domovine. Čas je, da se okrasimo s krepostmi, ki napolnjujejo vsakega izmed nas in dajejo smisel življenju, kot so: ljubezen, pozornost, dobrodelnost, pravično ravnanje, dobro delo, upiranje zlu in krivici ter njuno odpravljanje. Ljudje bi morali imeti samo en primarni cilj, živeti v miru, tako kot ga je postavil Koran: 

„O verniki, živite vsi v miru in ne hodite po sledeh šejtana; on je vaš resnično odkrit sovražnik.“ (2:208) Vsi si želimo ustvariti družino, sinove, hčere, vnuke, kot naše največje veselje, tako kot je to počel tudi Ibrahim, a.s., varujoč jih in ščitijoč pred lastnim zlom, saj je kuranska resnica: „Vse, kar delate – delate zase, dobro in zlo.“ (17:7)

Bratje in sestre.

Vsemu, kar je Alah ustvaril, je določil namen, ustvaril pa je človeka, da se uporablja vse, kar je na zemlji in v vesolju, na način, da spoštuje red in ureditev, da ne krši ravnovesja v naravi. Vsi ljudje bi morali živeti življenje, vredno človeka. Tisti, ki niso sposobni skrbeti zase, bi morali biti skrb skupnosti. V vsakem obredu, ki nam je predpisan, nas Alah uči, da sta solidarnost, bratska povezanost, medsebojna ljubezen in enakost temelj napredka v skupnosti.

 „In naj vas sovraštvo, ki ga do nekaterih ljudi gojite, ker vam je preprečil dostop do Častnega templja, nikakor ne navede, da pokažete sovražnost! Drug drugemu si pomagajte v dobrodelnosti in poštenosti, ne sodelujte pa pri grehu in sovražnosti.“ (5:2)

Iz obredov hadža bi se lahko veliko naučili tudi glede našega življenja v skupnosti in načina reševanja pomembnih življenjskih vprašanj. Na hadžu nikomur ne sme biti odtegnjeno ničesar, kar je nujno za življenje. Od Ibrahima, a.s., je bil nekdo zadolžen za skrb za to. Nikoli se ni zgodilo, da bi ta služba odpovedala. Služiti Bogu pomeni služiti ljudem. In obratno. Služba je skrb za skupnost, uradnik pa oseba, vredna zaupanja skupnosti, v čigar roke je bil položen njen emanet. To je vsebovano v tistem, v kar verjamemo.

Kot družba kot celota se še nismo naučili, kakšna je razlika med rezultatom in dobro namero, nijetom. V splošnih javnih zadevah je pomemben rezultat in to je najpomembnejše merilo. Pri verskih obredih (molitev, post, zekat in hadž) je nijet, ki ga pozna samo Bog, njihova bistvena vsebina. Pravilna usmerjenost v življenju je tisto, kar se zahteva od članov skupnosti. Nič se ne bo zgodilo samo od sebe. Poslanik, a.s., se ni zanašal na čudeže v svojem poslanskem poslanstvu. Cilje je dosegal s svojim delom in vztrajnostjo, ob Alahovi pomoči, kot tudi z angažmajem svojih sledilcev. Prerok ashabov ni spraševal za nijet, temveč za rezultate njihovega javnega angažmaja v javnih zadevah.

Iz teh razlogov imamo kot svobodni ljudje in državljani te države dolžnost zahtevati, da se politike, ki so odgovorne za javne zadeve, vrnejo k primarnemu cilju, edini smiselni stvari, zaradi katere obstajajo, poslov organizacije in delovanja javnih služb v skupnosti. Nacionalistična retorika in nesmiselni politični obračuni ne morejo zadovoljiti potreb navadnih ljudi.

Javne zadeve, kot so varnost državljanov, zdravstveno varstvo, cepljenje in izobraževanje otrok, pogoji študija, stanje v javnih ustanovah, opremljenost vojske in policije, socialna zaščita itd., so tisto, kar nam pomeni življenje. Nobena nacionalistična ali velikonacionalna politika ne bo osrečila ljudi v Bosni in Hercegovini. Vsi bi morali uživati naše posamezne in kolektivne pravice, se počutiti kot ljudje, živeti v našem človeškem dostojanstvu, svobodni in brez strahu.

Bratje in sestre!

Od vas muslimanov zahtevam, da živite dostojanstveno v svoji veri in tradiciji, spoštujoč vse naše brate in sestre, sledbenike korenin Ibrahimove vere, Jude in Krščane, da ščitite njihove pravice kot tudi svoje. Nedela, ki jih izvajajo pripadniki terorističnih organizacij, ki to počnejo v imenu državnih projektov, skrivajoč se za islamom, z gnusom in preziranjem zavračamo in obsojamo. Vse odgovorne ljudi v muslimanskem svetu pozivamo, naj se združijo v edini pravilni nameri, v boju proti tistim, ki izvajajo teror v svetu. To je za vse nas tudi najpomembnejša verska obveznost, nalaganje dobrega in preprečevanje zla.

Prav tako smo zaskrbljeni zaradi vala sovraštva do muslimanov v Evropi in Ameriki. Sovraštvo nikoli ni prineslo nič dobrega. Nasilja se ne da odstraniti s sovraštvom in nasiljem, temveč s širjenjem razumevanja in odločnim nasprotovanjem. Sovraštvo je kot pitje strupa, naj nihče ne pričakuje, da bo s pitjem tega strupa zastrupil drugega.

Vznemirjeni smo tudi zaradi fizičnih in verbalnih napadov na muslimanke, tako s strani posameznikov kot institucij v naši državi, ki kršijo njihove pravice. Od tistih, ki jih smatramo za prijatelje bosanskih muslimanov iz evropskih držav, pričakujemo, da ne bodo nasedli balkanski propagandi s strani tistih, ki so nad bosansko-hercegovinskimi muslimani zagrešili zločin in genocid.

Če še imajo dvome, kako daleč lahko gre njuno sovraštvo in propaganda, naj obiščejo Srebrenico in Kozarac, in upam, da jim bo vse jasno. Zavračamo zlonamerne izjave proti muslimanom in muslimankam v Sarajevu in Bosni in Hercegovini.

Prav tako pozivam naš narod, naj goreče varujemo našo bosansko tradicijo, našo etiko in moralo, ki temelji na Koranu, kot tudi svobodo pred napadi, od kodor prihajali.

Vedno so nas smatrali za heretike, tako iz Konstantinopla, kot iz Rima, kot iz Dunaja in kot iz Beograda. Zdi se, da bodo s tem nadaljevali. Vendar biti heretik ne pomeni biti nevernik, temveč imeti lastno izbiro in varovati svojo pravico do drugačnega pogleda na svet. Naše bosanske herezije, naše bošnjaške izbire, nihče nikoli ni premagal. Tako naj tudi ostane. 

Bratje in sestre.

Verjemite v Boga, držite se Njegove besede in izpolnjujte tisto, kar je On postavil v obveznost. Delajte to v skladu s svojimi zmožnostmi, saj nas Bog ne obremenjuje nad naše zmožnosti.

Bodite odprtega srca do ljudi, delajte jim dobro, odvračajte od zla in pri njem ne sodelujte. Trudite se, ni nagrade brez truda in dobrega dejanja. Vzklikajte molitve Alahu, saj lahko sprejeta molitev spremeni človeško usodo.

Odpustite si med seboj, saj to utrjuje vezi med ljudmi in narodi.

Muslimanom in muslimankam v domovini Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji in dijaspori želim srečne in blagoslovljene bajramske dni. Preživimo jih z družino, sorodniki in prijatelji.

Revnim želim povečanje zaslužka, bolnim okrevanje, vsem pa veliko zdravja ter družinske in vsake druge sreče.

Bajram šerif mubarek olsun!