Bajram brez staršev: Najtišja zgodba praznika

Bajram je dan, ki diši po druženju. Po vratih, ki se odprejo brez potrkanja, po mizah s sofre, po glasovih, ki se prepletajo v isti želji „naj bo živ in zdrav“.

Ob iskanju bajramskih zgodb sem spoznala, da imam v svoji bližini osebo, ki sem jo poznala že prejšnje bajrame, pa tudi te po tem, ko je ostala sama, brez staršev. Ni edina, veliko je takšnih, saj ima življenje svoj začetek in konec…

In tako se je zgodba kar sama ponudila… Kakšen je torej Bajram brez staršev?

Preprosto, za to sliko skupnosti obstaja tudi druga, tišja, manj vidna zgodba – Bajram, ki ga pričakuješ brez staršev.

To so jutra, ki se začnejo enako kot vsa druga, a v njih nekaj najpomembnejšega manjka. Ni maminih glasov iz kuhinje, ni očetovih tihih priprav na bajram-namaz, ni telefonskega klica in voščila pred vsemi drugimi. Ostane le navada in praznina, ki se ne zapolni zlahka.

„Najhuje je zjutraj. Vse izgleda enako, a nič ni enako,“ mi pravi prijateljica iz Sarajeva, ki je ostala brez staršev.

„Ljudje pridejo, voščijo, prinesejo pecivo, a v vsem tem je del, ki ga poznam samo jaz. To je tisto, kar manjka.“

Strokovnjaki in psihologi pogosto poudarjajo, da prazniki, čeprav družbeno zamišljeni kot čas veselja, pri ljudeh, ki so doživeli izgubo, lahko okrepijo občutek osamljenosti. Bajram takrat ne izgubi svojega pomena, a spremeni ton iz veselja v spomin, iz druženja v notranji pogovor s tistimi, ki jih ni več.

V takšnih dneh si mnogi ljudje razvijejo svoje tihe rituale. Obisk pokopališča, priprava najljubše jedi, ki so jo pripravljali starši, čuvanje starih fotografij ali preprosto molk ob oknu. To so načini, da se praznik vseeno „vzdržuje“, a v drugačni obliki.

„Včasih pomislim, da bi najraje prespala ta dan,“ dodaja ista sogovornica. „A potem spoznam, da bi to pomenilo, da jih še enkrat izpustim. Zato vstanem, se oblečem in nadaljujem. Kot da so tam, le na drugačen način.“

Prav v tej izjavi se skriva bistvo te zgodbe. Bajram brez staršev ni konec praznika, ampak njegova tišja različica, tista, v kateri se veselje ne izgubi, ampak se preobrazi. V spomin, v hvaležnost, v zavedanje, da so tisti, ki manjkajo, vendarle del vsakega novega jutra.

In medtem ko se po vsej Bosni in Hercegovini slišijo voščila „Bajram šerif mubarek olsun“, obstajajo tudi tisti, ki jih izgovarjajo tišje, skoraj v sebi. Ne zato, ker bi bil Bajram manjši, ampak zato, ker je njihovo veselje postalo drugačno, skromnejše, a globlje.

Morda je prav v tem njegova največja moč: da nas tudi v odsotnosti tistih, ki jih imamo najraje, nauči, da jih ne prenehamo nositi s seboj.