Avtor romana 'Father of One' Jani Anttola za NAP: Pobegnil sem iz tujske legije in prišel se boriti v Armado RBiH!

Pogovarjal se je: Rasim Belko

Povod za intervju, ki je pred vami, je bila knjiga “Father of One” finskega bojevnika, doktorja in pisatelja Janija Anttole. Gre za roman, napisan po resničnem dogodku zakonskega para iz Srebrenice. Roman je trenutno na voljo v angleškem jeziku, kupiti pa ga je mogoče na spletni strani jani-anttola.com.

Anttola ni navaden pisatelj, gre za nekdanjega pripadnika francoske tujske legije, ki je pobegnil iz legije, da bi se med agresijo na Bosno in Hercegovino boril v 17. krajiški brigadi 7. korpusa Armade Bosne in Hercegovine. Pred tem je bil v Ruandi, kasneje pa v Burmi, Afganistanu in na Bližnjem vzhodu.

Patria: Kako in kdaj ste se pridružili Armadi Republike Bosne in Hercegovine?

Anttola: Pridružil sem se ARBiH-u konec leta 1994. Takrat sem bil v tujski legiji in se pravkar vrnil v Francijo po operaciji v Afriki. Šlo je za humanitarno misijo po genocidu, ki je zahteval 800.000 življenj v Ruandi. Tam sem bil priča množičnemu zlorabljanju lokalnega prebivalstva s strani francoskih čet. Imel sem tudi druge razloge za razočaranje nad legijo. Leto prej sem šest mesecev preživel v Sarajevu, v francoskem UNPROFOR-ju. Kar sem tam videl, je bila sistematična agresija četnikov na mesto, moje simpatije pa so bile na strani Bošnjakov. Svojega ostajanja v legiji si nisem mogel več upravičiti, hkrati pa sem mislil, da lahko pomagam v Bosni. To je ozadje in motivacija. Moj prijatelj, legionar iz Bosne, je imel stike z Armado RBiH, zato je bil prehod gladek. Pobegnil sem iz svoje enote na jugu Francije – ponoči sem se povzpel čez zid svoje brigade – in šest dni kasneje sem bil v bosanski uniformi.

Patria: V kateri brigadi ste bili? Kako so vas sprejeli borci ARBiH?

Anttola: Služil sem v 17. krajiški brigadi, v 7. korpusu. Bila je napadalna enota, ki je bila v tistem letu stalno na terenu, od osvoboditve Vlašića do kampanje okoli Sarajeva in napada proti Krajini. Jeseni tistega leta sem se vrnil na Finsko, pred končnim premirjem.

V svoji enoti sem se vedno počutil dobrodošlega. Cenili so, da je nek tujec prišel prostovoljno, ko je svet ravnal drugače z uvedbo embarga na orožje. Prav tako nisem imel nobene ideološke agende, bil sem navaden fant. Vsekakor sem bil malo mlad, star komaj 20 let, in nekateri so verjetno mislili, da sem malo nor, ker sem se pridružil. Krajišniki so bili trdni in izkušeni borci. Učil sem se v legiji, a na koncu sem se učil od Bošnjakov. Tisto leto so bili boji izjemno težki. Nekateri dnevi so bili slabi, drugi boljši. Imam veliko zastrašujočih spominov, pa tudi dobrih zgodb iz tega obdobja svojega življenja. Ti vtisi so še vedno tako živi, da jih je morda težko opisati tukaj. Spomnim se lepe dežele, poštenih ljudi. Spomnim se veliko odvečnega trpljenja in izgub ter mnogih dobrih ljudi, ki so izgubili življenja.

Patria: So bile po tem podobne misije, kam ste šli po Bosni?

Anttola: Po vojni sem študiral medicino, vendar sem se pogosto vračal v nekatere države, ki jih je prizadela vojna. Bosna je bila ekstremna izkušnja in na srečo nisem več doživel nič tako intenzivnega. Vendar sem potoval z opozicijskimi gverilci v Burmi, delal za vojsko v Afganistanu in kot izvajalec na Bližnjem vzhodu itd. Mislim, da se te izkušnje odražajo v mojem pisanju. Vojna in njen vpliv na družbo in posameznika sta nekako stalni temi mojih del.

Patria: Kaj vas je motiviralo za knjigo “Father of One”?

Anttola: “Father of One” je morda dober primer tega. Pravzaprav temelji na resnični zgodbi. Ali pa bi lahko šel tako daleč, da bi rekel, da je to resnična zgodba. Spoznal sem ta bosanski par, ki se je preselil na Finsko. Moški je bil vojak v Srebrenici, medtem ko je bila njegova žena v Nemčiji z njunim novorojenim sinom. Kar se jima je zgodilo, se mi je zdelo tako zanimivo, da sem vprašal, ali bi lahko to napisal v knjigo.



Vesel sem, da sem to storil, saj lahko “Father of One” zdaj doseže tuje občinstvo, ki sicer morda ne bi bilo zainteresirano ali seznanjeno s dogodki v Srebrenici od 1992 do 1995. Napisal sem jo v obliki literarnega romana, zato so seveda deli knjige fikcija – številni detajli, dialogi, nekateri liki itd. Torej, knjiga ni dokumentarec in obstajajo namerne netočnosti. Prav tako nisem želel, da bi bila bralna izkušnja tako mračna, kot je realnost na terenu – mislim, da to ni mogoče, tudi če bi se kdo trudil. Vendar so glavni dogodki in dejanja resnični. Morda ni lahko branje, saj pripoveduje o grozotah in krivicah. Toda zgodba tega para kaže tudi, da tudi v vojni obstajajo otočki človečnosti.

Patria: Ste po vojni prihajali v Bosno:

Anttola: Da, po vojni sem bil v Bosni večkrat! Še vedno govorim malo bosansko, ne tekoče, ampak se znajdem. To je res neverjetna dežela. Ima tako velik potencial, na primer za turizem. Vendar me frustrira spoznanje, kako nekaterim ekstremnim frakcijam še vedno uspe sabotirati njen prihodnji razvoj. Vsekakor pa upam, da bom kmalu imel priložnost ponovno obiskati Bosno in Hercegovino.

Knjiga “Father of One” je zgodba o Makiju, mladem bosanskem vojaku, ki je preživel tri leta pod obleganjem. Ko sovražne sile začnejo svoj zadnji napad na njegovo rojstno mesto Srebrenico, mora pobegniti v hribe. Toda prehod skozi nepregleden gozd je naloga ne glede na vse: da ostane živ in da najde svojega malega sina in ženo, je kmalu prisiljen k obupanemu dejanju.

Postavljena v mukotrpno ozadje besneče gverilske vojne in genocida v Srebrenici,

“Father of One” je v svojem bistvu zgodba o globoki človeškosti, sočutju in ljubezni. Je poročilo o želji enega človeka, da ponovno združi svojo družino, ki jo je vojna ločila, in o vezeh, ki jih neprekinjena travma ohranja z zvestobo in vztrajnostjo. Z pisanjem z glasom, ki odmeva z jasnostjo in avtentičnostjo, avtor odpira mračen trenutek v novejši zgodovini Evrope.

Jani Anttola je avtor tudi knjig “The Deserter”, “Ohikulkijat” ter spominov “Mustat lesket”, v katerih pripoveduje o četi Armade RBiH med enim vojaškim poletjem, skozi oči mladega prostovoljnega borca.