Arnaudija je tudi po rušenju še naprej živela v srcih Banjalučanov

(Patria) - Arnaudija, Defterdarija in Džamija Hasana defterdara so imena, po katerih je znana mošeja, zgrajena v začetku 16. stoletja v Banji Luki. Njen vakif je bil Hasan defterdar, minister za finance v Bosanskem pašaluku.

400 let je krasila jedro mesta ob Vrbasu. Menjali so se ljudje, oblasti, časi in ureditve, a Arnaudija je vedno ostajala prostor srečanj, simbol miru in ljubezni do Boga in stvarstva. S strani agresorja minirana in uničena je ostala živeti v srcih tistih, ki so odraščali v njenem haremu.

Sultanija Jakirlić in Muharem Tulek sta bila v času rušenja na različnih koncih sveta, a sta jih preplavila ista občutja - bolečina, žalost in strah.

„V Tripoliju smo gledali dnevnik, ker sem takrat delal v Libiji. Na koncu dnevnika so sporočili, da so mošeje porušene. Le zbral sem moč, da sem šel na zrak. Težko je opisati ta občutek in čustva, ki so vladala,“ nam pripoveduje Tulek.

Kot Sultanija pozna sebe, pozna tudi Arnaudijo. 7. maja 1993 je bila v Banji Luki z možem.

„Živelo se je normalno, brez kakršnih koli težav. Ko se je začela vojna, smo mislili, da ne bo nikomur nič. Jaz nikoli nisem hotela zapustiti Banje Luke, otroke smo poslali ven. Tisto noč sem slišala močno eksplozijo. Nisem mogla slutiti, da se je zgodilo kaj takega. Spominjam se, da smo hodili pobirati tespihe, kamenje, vse je bilo razmetano na kilometre,“ se spominja Jakirlić.

Tulek se je vrnil v Banjo Luko med letom 1993, nikoli ni dvomil, da bodo mošejo ponovno zgradili.

„Nekega jutra sem šel v službo, zagledal sem, da je na vhodu v Ferhadijo zacvetela vrtnica. Živo rdeče barve. Vedel sem, da bomo vrnili Ferhadijo, pa tudi Arnaudijo, ker sta bili simbola najinega mesta,“ nam pripoveduje Muharem.

Dodaja, da proces obnove ni bil preprost in lahek.

„To je bilo na začetku zelo težko. Vse je bilo okupirano. Porušene so bile ograje mošej. Smetišča so bila v haremih. Bilo je veliko truda, da smo vrnili naše mošeje. In evo, hvala Bogu, uspelo nam je. Dočakali smo tudi obnovo zadnje mošeje,“ s ponosom govori Muharem.

Sultanija dodaja, da so bili skozi celoten proces obnove ob mošejah, da so bili vztrajni in se niso bali.

„Nikoli nisem hotela oditi. Tu ostajam in vztrajam. Vse je minilo, mi pa smo ostali,“ pravi ona, vesela, da je priča odprtju Defterdarije.

Mošeje so čuvarji identitete in skupnosti muslimanov. Med njenimi zidovi vernik najde poseben mir in blagostanje.

To so kraji, iz katerih se širijo sporočila sožitja, miru in ljubezni, kakršnim smo danes, na Dan mošej in slovesnega odprtja Arnaudije, priča.