April je za Bošnjake Semberije vedno posebno težak: Bijeljina je bila uvertira za zločine po vsej BiH in genocid v Srebrenici

Za NAP piše: Mustafa Gradaščević, podpredsednik Skupščine Mesta Bijeljina

Z branjem Fate in polaganjem cvetja na šehidskem pokopališču Selimovići vsako leto semberški Bošnjaki obeležujejo 2. april, Dan civilnih žrtev vojne v Bijeljini. Aprilski dnevi v Bijeljini so dnevi spomina, žalosti in bolečine za nedolžno ubitimi našimi sokrajani na začetku agresije na Republiko Bosno in Hercegovino. Aprilski dogodki v Bijeljini so bili generalna vaja in uvertira za tisto, kar se bo kasneje dogajalo po vsej Bosni in Hercegovini.

Seznam ubitih v Bijeljini in Janji kaže razsežnost etničnega čiščenja v našem kraju, kjer ni bilo nobene vojne, nobenih vojnih spopadov, frontna črta pa je bila daleč stran. Ali se lahko tisti, ki zanikajo zločine, vsaj zdaj vprašajo – kdo je potem pobil toliko ljudi in pregnal še veliko več, in zakaj? Če jim resnica nekoč ni bila jasna, ali jim je zdaj?

Prvi aprilski dnevi v Bijeljini vzbujajo grozo, žalost, bolečino in občutek krivice. April za Bošnjake Semberije vedno znova opominja na začetek eksodusa s teh območij. Množična ubijanja, preganjanje, odvajanja v taborišča, mučenje in zlorabe, rušenje mošej, ropanje bošnjaške lastnine ...

31. marca 1992, 27. noči ramazana, se je začelo oboroženo divjanje Arkanovih morilcev in njihovih domačih pomagačev, ki je doseglo vrhunec 2. aprila in se končalo do bajrama. V krvavem pohodu zločincev je bilo ubitih najmanj sto civilistov. V letih agresije na našo domovino, 1992–1995, se je na območju Bijeljine in Janje nadaljevalo preganjanje Bošnjakov, do konca vojne pa je bilo po zanesljivih, a nepopolnih podatkih ubitih skoraj 300 civilistov. Pregnanih je bilo 35 tisoč Bošnjakov, Albancev in Romov.

Na zadnji seji Skupščine Mesta Bijeljina sem podal pobudo, naj mestna uprava najde lokacijo v središču mesta, kjer bi bil postavljen spomenik civilnim žrtvam Bijeljine 1992–1995. Na žalost so bili proti pobudi vsi svetniki iz vrst srbskega naroda. In to je dokaz, da Bijeljina, pa tudi srbski narod v Bosni, ni pripravljen soočiti se s svojo, na žalost, temno preteklostjo, oziroma ni pripravljen prestati katarze. Če bi bili slučajno normalna družba, kar nismo, o teh stvareh sploh ne bi smeli dvomiti – sem rekel na seji Skupščine.

Sramotno in porazno je, da ima Bijeljina postavljene spomenike in poimenovane ulice po vojnih zločincih, morilcih in največjih vojnih pošastih. Bijeljina ima trg in spomenik Draži Mihailoviću, ulico Arkanove garde, ki je zagrešila najhujša grozodejstva in zločine v Bijeljini v začetku aprila 1992.

In na koncu, kakšne so trenutno razmere, za ubite in pregnane Bošnjake Semberije ni pravice. In če je slučajno proti komu sprožena preiskava, kot je bil zadnji primer z Vojkanom Đurkovićem, organizatorjem izgona 35.000 semberških Bošnjakov, se po določenem času preiskava ustavi zaradi "pomanjkanja dokazov". Tožilstvo nima dokazov kljub še danes tisočem živih Bošnjakov, ki jih je Đurković pregnal. Enak primer je bil z enim od upravnikov zloglasnega taborišča Batković – Đokom Pajićem. Pomanjkanje dokazov!

Kakršen je odnos oblasti Bijeljine in manjše bosanskohercegovske entitete do ubitih Bošnjakov, nič boljši odnos nimajo niti do tistih, ki so preživeli in se vrnili v svoje domove. Sistemska in institucionalna diskriminacija je vsakdanjik nas, ki živimo na območju, ki je nastalo kot posledica agresije na Republiko Bosno in Hercegovino in kot rezultat tistega, zaradi česar tožilstvo "nima dokazov".