Antifašizem mora živeti: Ni zdravja brez svobode

(Patria) - V teh dneh mnogi trdijo, da je naš odziv na pandemijo Covid-19 planetarna katastrofa, katere obseg se bo šele pokazal s svojimi vse večjimi nesorazmernimi in trajnimi stranskimi učinki, povzročajoč ogromne socialno-gospodarske, politične in psihosomatske kontrakcije in konvulzije. Toda, slabše od našega odziva je naša molčečnost o tem.

Piše Anis H. Bajraktarević

---

Ugotovljeno je dejstvo, da sama bit nacizma ni bil Hitler in krog teme okoli njega. Prej je bilo to splošno sprejeto vzdušje „banalnosti zločina“: dobrodušno sprejemanje navadnih vaščanov, ki živijo ob Auschwitzu, Mauthausenu, Dachauu, da je narod bolan in ga je treba „očistiti“ ... Dan, ko se preiskovanje ustavi in tiho sprejemanje postane „nova norma“, je dan, ko se nam fašizem vrne na velika vrata. 

Seveda, danes imamo za to diagnozo: Ustvarjanje privolitve skozi arhitekturo izbire, v strah zaprte, s strani medijev infantilizirane (vrnjene v prededipsko fazo) psihologije desocializiranega in odtujenega, atomiziranega človeka.

Ali smo res pozabili osnovna učenja naše zgodovine: Vsakokrat, ko je sila ušla izpod nadzora, se je degenerirala v obskurno brutalnost; Ritualizirajoč svojo moč z žigom na ali pod našo kožo, da bi vizualizirali in ovekovečili mrak razuma?

Tako naš odziv na Covid-19 ponazarja – argumentira se – nič drugega kot socialno patologijo: netransparentno koncentracijo moči in našo celotno recesijo demokracije – kar dodatno krepi sisteme nadzora in socialne kontrole. Vse to kot trajne posledice varčevanja, holokavsta nad naravo, privatizacij (PPP-izacije) ključnih medvladnih in vitalnih nacionalnih institucij, globalizacije zgrešenega cilja, fiksacije na preveč alopatsko, na zdravila usmerjeno zdravstveno varstvo, ter pomanjkanje zaščite javnih podatkov. Pandemija ali plen (pandemic or plundermic) ...

Zaupanje in podpora vladnim in medvladnim institucijam hitro upada. Vse več državljanov ne meni, da glavni mediji služijo prebivalstvu. Zaupanje v sodobno medicino vse hitreje upada. Generacijska pogodba in celoten družbeni konsenz sta načeta kot še nikoli prej v zabeleženi zgodovini. Prvi pravi stresni test od konca druge svetovne vojne ZN niso prestali – mnogi se počutijo globoko razočarane in izrinjene s strani univerzalne organizacije zaradi njene trajne „samo-marginalizacije“.[2] Je naša kohezija nepovratno uničena?
 
Zgodnje zaprtje (lockdown), sredi marca 2020., je bilo upravičeno s potrebo po izravnavi krivulje „nenadnega“ vpliva virusa, ker ni bilo dovolj bolniških postelj. Vmes so se zaprtja podaljšala in razširila, krivulje pa se niso bistveno spreminjale. Kljub temu v zadnjih devetih mesecih skorajda nobena nova bolnišnica ni bila zgrajena v EU, čeprav so vse nujne medicinske storitve bile močno ustavljene. Niti se ne vlaga množično v splošno zdravstveno preventivo. Edina vidna rast infrastrukture je v širjenju 5/6G omrežij.

Sledimo preprosti logiki, da je raven zdravja posameznika genetski izraz izbranih življenjskih stilov, ni presenečenje, da tudi rastejo ugibanja o razlogu zaprtja – kot najbolj zloglasnem izrazu monofokalne perspektive in zavračanja katerekoli integrirane presoje, ki temelji na znanstveno utemeljeni razpravi. Je to invazija ali zaščita:
Ali je cilj čredna imunost ali lojalnost čredi (in s tem povezano naraščajoče, a še vedno neovirane govorice, da bi morebitno „nepotrebno in nedovoljeno testirano“ cepivo Covid-19 lahko vsebovalo biohakirajoče nano-lastnosti, ki bi popolnoma avtonomno in neopazno lahko vzpostavile povezavo z obsežno postavljeno 5/6G mrežo).
In ali obstaja kakršen koli normalen izhod iz krize ali bo ta katastrofa „pretvorjena v planetarni teror, z globalnim državnim udarom“, izkoriščena za izvedbo nečesa že vnaprej premišljenega (s strahom, ne kot stranskim učinkom, temveč kot orodjem, proizvedenim za pridobitev nadzora) – torej, ali je to bolj povezano z biotroniko in demografijo, kot z zdravstvom in ekonomijo ali katerim koli skupnim družbenim namenom.
Npr. Le Monde Diplomatique – pri pregledu možne povezave tehno-oligopola in političnega monopola – trdi: „Politične odločitve so bile ključne pri oblikovanju te tragedije – od uničevanja živalskih habitatov, preko asimetričnega financiranja medicinskih raziskav, do upravljanja same krize. Odločale bodo tudi o svetu, v katerega vstopamo, ko bo najhujše minilo.“ V zadnjih 30 letih je vsako kritično križišče imelo enak epilog: opravičilo za povečanje kapitala, breme in potiskanje dela. Covid-19 ni izjema: od zgodnjih zaprtij v marcu 2020. kapital neovirano teče, medtem ko so delo, ideje in ljudje v hišnem priporu.[3] Bojišnica 21. stoletja je pravica do zdravja (vključno z integriteto telesa in pravico do informirane privolitve) in delo, zasebnost in druge temeljne človekove svoboščine. (LMD, IV20)

Na zemlji vsega za vsakogar, a ne dovolj za pohlep enega

Kljub temu, da bomo natančni, pandemija koronavirusa, ki jo je uvedla SZO, ni prinesla ničesar resnično novega v že pregretem vedenju in vse bolj binarnih svetovnih odnosih: le okrepila in pospešila je tisto, kar je bilo prisotno že precej dolgo – razkol med odtujenimi centri moči, vsakim na svoji strani Pacifika, ter nami ostalimi. Ni čudno, da delo na cepivu Covid-19 bolj spominja na oboroževalno tekmo, kot na združen humanistični podvig.

Ali bi se vse to – v svojem epilogu – nanašalo na širjenje tehno-totalitarnega modela oblasti kot alternative liberalni demokraciji? Devolucijska singularizacija v tehno-feudalizem kot končni stadij kapitalizma? Je zdaj čas za vrnitev v nacionalno državo, čudovit trenutek za vse diktatorje v pripravljenosti, ki lahko končno zgradijo kult osebnosti? Torej, ali se bo naša demokracija elektromagnetizirala in cepila za višje dobro (ali bolj pohlepnega „boga“)?

Eno je gotovo, s postavljanjem kratkoročnih interesov delničarjev proti dolgoročnim interesom družbe, zasebni sektor na obeh straneh Atlantika kaže nesorazmerno moč v tehnološkem deležu (infrastruktura in podatki). Zasebni sektor tudi v veliki meri profitira od ogromnih javnih raziskovalnih skladov, v zameno pa plačuje skromne, če sploh kakšne, davke državi.[4] Prevečkrat se to zgodi skupaj s sporazumi o nerazkritju podatkov in drugimi enostransko koristnimi pravnimi instrumenti, kot tudi s tesnimi povezavami med zasebnim sektorjem, obveščevalnimi agencijami in mediji. Enako velja za velika farmacevtska podjetja, ki vse bolj narekujejo ne-preventivni, monofokalni pristop k medicini in raziskavam, ter nadzorujejo poročanje o tem – ne vedno v imenu našega javnega zdravja.

Zato zgoraj navedeno predstavlja največjo, malo obdelano grožnjo naši demokraciji in prihodnji družbeni ureditvi.

Končno, bioinformatika je tehnologija dvojne namene. Če pogledamo, ima danes ogromen potencial kot orožje doma in v tujini. Posledično in nujno, to zahteva celovito zakonodajo, ki se navezuje na Splošno listino o človekovih pravicah in Nürnberški zakonik, ter se opira na njegovo učinkovito izvajanje (z nadzorom mehanizmov spoštovanja, določenih za IAEA, OPCW, RC-BTWC in Nagojski protokol),[5] na nacionalni in mednarodni ravni.

Evropa se mora vrniti v svojo prihodnost

Po mnenju mnogih bo leto 2020. ostalo v spominu kot najslabše leto v živem spominu. Nekateri bi rekli; Covid-19 je ustavil zgodovino. Dejansko nas je leto 2020. le dalo v karanteno in ustavilo, medtem ko je zgodovina dejansko pospešila. To še posebej velja za stari kontinent.

Kot je ta avtor opazil že spomladi 2020.: „Iz dogodkov Covid-19 je jasno, da je pravica do zdravja pereče vprašanje za vse. Iskanje zanesljivega zdravila za nadzor pandemije ni stvar zasebnega sektorja, temveč temeljnih individualnih pravic, ki se nahajajo na višjih ravneh družbenosti, vgrajenih v Listine ZN in EU, ki so obvezne tudi za vsako od specializiranih agencij ZN ali organov EU.“ (Ne izmišljena privolitev, ki temelji na strahu, temveč pravica do informirane privolitve kot neodvojljiv segment z ustavo zagotovljene pravice do zdravja.)

Tudi če cepivo postane dogovorjena ali preferirana izbira, mora biti dostopno vsem brez obveznosti patenta. Vendar pa binarnizacija razprave o za-proti cepivu predstavlja nevaren redukcionizem in izgubo planetarne energije, ki je nujno potrebna za holistični in nov pristop. Ni čarobne paličice za evropske probleme. Posledično ni rešitve v enosmernem medicinskem raziskovanju kot odgovoru na kakršno koli pandemijo, niti v edinstvenem (ali centralno proizvedenem) in uniformno predpisanem zdravilu za vse. (Dogma temelji na slepem prepričanju; znanost zahteva nenehno večdimenzionalno raziskovanje. Znanost, še posebej medicinska, ne vsebuje ene ali absolutne resnice: Najbližje, kar lahko doseže, je najmanj napačen odgovor – ki ga je treba stalno, dobesedno vsak dan, izpodbijati.)

Sorazmernost naših (sedanjih in prihodnjih) odzivov v Evropi je še eno ključno vprašanje. Torej, tisto, kar je nujno, je univerzalno sodelovanje preko medvladnih mehanizmov. To pravilo velja doma in v tujini, Unija pa se ga mora nujno držati – saj imata biologija in geopolitika eno skupno pravilo; ustrezi ali umri.

Naraščajoči partikularizmi Bruslja, kjer (na denar davkoplačevalcev in zaupanje javnosti) vse bolj prevladujejo ozki – bodisi posamezni, regionalni, nacionalni, vodeni s strani interesnih skupin – interesi, ki prevladujejo nad enotnim vseevropskim projektom naše skupne prisotnosti in prihodnosti.

Po Brexitu mora biti EU še posebej previdna zaradi svojega kronično prisotnega demokratičnega deficita, birokratske odtujenosti Bruslja, kot tudi zaradi vse bolj razširjene zaskrbljenosti, da EU brez Velike Britanije postaja še ena Velika Nemčija.

---

Anis H. Bajraktarević je predstojnik katedre in profesor mednarodnega prava in globalnih političnih študij na Dunaju, Avstrija. Avtor je sedmih knjig (izdanih s strani ameriških in evropskih založnikov) ter številnih znanstvenih člankov na temo geopolitike energije in tehnologije.

Profesor je urednik newyorške strokovne revije GHIR (Geopolitika, Zgodovina in mednarodni odnosi), kot tudi član uredniškega odbora več podobnih specializiranih revij na treh različnih celinah.

Njegova osma knjiga „Caspian“ izhaja pozimi 2020/2021. 

Besedilo je bilo do sedaj objavljeno v več kot dvajset državah na štirih celinah sveta. Z angleškega izvirnika: A Need to Reaffirm the Nuremberg Code (Od Nürnberškega zakonika ni odstopanja) je prevedla Mag. Dragana Stojić (rev. avtor).