Antifašist, ki pretepa ženske, obožuje zločince in zanika genocid: Košarčeve neumnosti gredo na račun dam Trojke!

Napisal: Rasim Belko

Ni neznan pojav, nasprotno, da nosilci državnih funkcij v Bosni in Hercegovini in psihologi znajo presenetiti s težkimi obliki neumnosti. Pravzaprav je od Daytona do danes na pretek primerov neprimernega in položaju nevrednega ravnanja naših funkcionarjev.

Opazno se mi je vtisnilo, ko je nekdanji član Predsedstva BiH iz RS Borislav Paravac »z mečem rezal kruh«. Vendar pa je ena neumnost pretekli teden presegla marsikaj neumnega in nedopustnega, kar smo lahko videli od naših politikov.

Staša Košarac, minister za zunanjo trgovino in ekonomske odnose BiH, je visokemu predstavniku Christianu Schmidtu poslal čelado nacističke vojske s sporočilom, da je »čelada dediščina nacističnih prednikov« Schmidta.

O nediplomatskem in idiotskem segmentu takšnega ravnanja bi se lahko napisala resna analiza. Hkrati si Schmidt najmanj zasluži, da ga s teh strani branim, vendar pa je tisto, kar bi moralo biti obranjeno in zaradi česar preseneča izostanek resnejših reakcij domače politike, ugled Bosne in Hercegovine.

Postaviti se je treba vprašanje, od kod Košarcu pogum, da si vzame pravico, da igra antifašista in se na ta nesprejemljiv način bori proti Schmidtu. Kajti, če pogledamo, kdo in na kakšen način deluje Košarac, je njegov antifašizem drzna iluzija in lažno predstavljanje.

Sanja Stanković je s svojo pričevanjem pred Komisijo Parlamentarne skupščine BiH najbolje s svojim primerom opredelila, kdo in kaj je Staša Košarac. Takrat je namreč zatrdila, da je daljše obdobje trpela družinsko nasilje.

»Moj bivši mož me je gledal v oči in rekel, da bo zelo lahko našel zdravnika, ki bo napisal, da sem nora, da me bo pogoltnil mrak, vse to pa je na žalost slišalo moj otrok. Ali je prisotnost otroka pri takšnih dogodkih ogrožanje njegovega miru? Ali je primerno in zakonito psihično zlorabljati in maltretirati svoje družinske člane, hkrati pa vzporedno voditi zunajzakonsko skupnost?«, je pričala Stankovićeva in navajala, da je bila večkrat fizično maltretirana.

Poleg tega, da pretepa ženske, Košarac obožuje tudi temne zločinske ume, obsojene za najhujše oblike vojnih zločinov v BiH, vključno z UZP in genocidom.

»Mektiću ni bilo dovolj, da se šali in pripoveduje vice o naših junakih in stvarnikih Republike Srbske Radovanu Karadžiću in generalu Ratku Mladiću,« je sporočal Košarac leta 2018, leta 2024 pa je sredi razprav o Resoluciji o genocidu v Srebrenici dejal, da je to »falsifikat mednarodne skupnosti in Bošnjakov«.

Hkrati je svoje junake želel premestiti v RS, zavzemajoč se, da bi bili premaknjeni čim bližje kraju prebivališča zaradi zdravljenja.

Torej, Košarac je antifašist, ki pretepa ženske in poveličuje vojne zločince. Nenavadna kombinacija, vendar ne nevidena v našem političnem okolju. Težava je v tem, da se takšni profili danes ne štejejo za izjemo, ampak postajajo politični standard.

Kajti ni največja tragedija to, da je Košarac poslal nacistično čelado Schmidtu. To je ena tistih neumnosti, ki bi v normalni državi trajale 24 ur in se končale z zamenjavo, opravičilom in javno izolacijo storilca. Prava tragedija je to, da se v Bosni in Hercegovini takšni potezi uporabljajo kot dnevno-politično gorivo, kot dokaz lojalnosti voditelju, narodu ali »boju proti tujemu faktorju«.

Še bolj tragično je to, da skoraj nihče iz državnega vrha ni začutil potrebe po odzivu. Kot da je povsem normalno, da minister države pošilja opremo nacističke vojske visokemu predstavniku, nihče pa tega ne vidi kot rušenje verodostojnosti prav te države.

Toda od kod Košarcu moralna pravica, da igra antifašista?

Ta pravica seveda ne obstaja. Ne more jo imeti človek, ki ga je žena obtožila večletnega družinskega nasilja. Ne more jo imeti politik, ki Karadžića in Mladića imenuje »junaka in stvarnika«, sodbe mednarodnih sodišč pa »falsifikat«.

In zato njegova čelada Schmidtu ni nikakršen dokaz »odpora tujcem«, ampak le najnovejša epizoda politične igre in agresivnega populizma, pri čemer je cilj preprost, da se domači javnosti pokaže lojalnost Dodiku in njegovemu narativu, mednarodni akterji pa se žalijo, ker je v tem krogu to postalo valuta, skorajda obveznost.

Morda pa je največja težava v tihi dejstvu. Košarac se tako obnaša, ker ve, da lahko. Da ne bo sankcij. Da ne bo politične odgovornosti. Da bo ta škandal trajal toliko, kolikor traja en trending na družbenih omrežjih, nato pa bo politika nadaljevala tam, kjer je stala, kot da se nič ni zgodilo.

V tem smislu to ni zgodba o enem ministru, ampak o državi, katere sistem vrednot nevarno erodira. Ko institucije ne kaznujejo najnižjih oblik političkega divjaštva, postanejo njihov sostorilec. Ko družba na to molči, molk postane del politične krajine.

Takrat ni več vprašanje, kako nizko lahko pade Staša Košarac.

Vprašanje postane, kako nizko lahko pade Bosna in Hercegovina, preden se zbudi.

A vse bi lahko bilo drugače, le če bi politični projekt Trojka zaupanje posvetil žrtvi družinskega nasilja, namesto da so dame tega projekta v Parlamentu BiH, pod vodstvom Sabine Ćudić, reševale nasilnika, ki obožuje zločince in zanika genocid.