Analiza protiteroristične operacije Azerbajdžana v Gorskem Karabahu

Piše: Dean Džebić

Deja vu kot najboljši opis hitrega in bliskovitega uspeha azerbajdžanske politike, ki so jo izvedle oborožene sile Azerbajdžana v spopadu z vojaškimi formacijami samooklicanega Astrakha oziroma z ostanki armenske vojske.

Na obtožbe Bakuja, da se iz Gorskega Karabaha niso umaknile vse sile in ostanki armenske vojske, je uradni Erevan odgovoril negativno. Azerbajdžan 19. septembra sproži protiteroristično operacijo s ciljem uničenja ostankov armenske vojske, pa tudi vojaških formacij samooklicane Republike Arcah.

Da se je Azerbajdžan temeljito pripravljal na to operacijo, kažejo tudi množična premikanja vojakov in težke tehnike, ki so bila iz notranjosti Azerbajdžana zabeležena proti ozemlju Gorskega Karabaha. Noč pred začetkom operacije je bil na celotnem ozemlju Azerbajdžana ugašen TikTok in cela vrsta drugih družbenih platform; torej je imela operacija informacijski ploščad s ciljem preprečevanja izhoda novic, ki bi škodile azerbajdžanskim enotam.

Dan pred začetkom operacije je Azerbajdžan poslal konvoj humanitarne pomoči v Gorski Karabah in zahteval odstranitev blokade na cesti Agdam – Stepanakert.

Zjutraj so armenske sile na frontni črti hudo obstreljevali, pri čemer so prevladovale sovjetske vlečne havbice D-30 kalibra 122 mm, samovozne 2S1 Gvozdika v kalibru 122 milimetrov. Dodatno je bil hudo obstreljevan tudi Stepanakert kot glavno mesto samooklicane države Arcah. Treba je poudariti, da je bilo civilno prebivalstvo Stepanakerta obveščeno o obstreljevanju s sporočili, ki so jih pozivala, naj se oddaljijo od vojaških sredstev armenske vojske, da ne bi utrpeli škode pri obstreljevanju.

S stališča mednarodnega humanitarnega prava ob selektivnosti ciljev iz vojaške potrebe in sorazmerni uporabi sile obveščanje civilnega prebivalstva predstavlja pomembne previdnostne ukrepe.

Sam Stepanakert oziroma Hankendi (ime, ki ga je mesto nosilo do leta 1992, ko je bilo pregnano azerbajdžansko prebivalstvo) za uradni Baku predstavlja središče upora, saj ga armenska stran šteje za glavno mesto samooklicane republike.

Kot uvod za uvedbo brezpilotnih letalnikov, ki so zaznamovali vojno leta 2020, so bili z izvidovanjem predhodno ugotovljeni položaji protizračne obrambe armenske vojske zadeti in uničeni. Med prvimi cilji je bil ruski sistem Tor-M1 kratkega dosega do 25 kilometrov v predmestju Stepanakerta. Naslednji cilj je bil sistem za elektronsko bojevanje in motenje RP-377LA „Lorandit“, ki je bil zadet v območju razporeditve za obrambo Stepanakerta oziroma Hankendija.

Do konca dneva so brezpilotni letalniki in kamikaze droni uničili še drugi Tor-M1 z radarskimi postajami P-18 dosega preko 200 kilometrov. Pristope k Stepanakertu je branila 4. pehotna brigada armenske vojske z dobro vkopanimi položaji in inženirsko pripravljeno frontno črto, kar bodo pokazali posnetki delovanja brezpilotnih letalnikov azerbajdžanske vojske.

Na političnem področju je ob posvetovanjih s predsednikom Turčije predsednik Azerbajdžana Alijev popolnoma obvladal razmere na terenu. Glede na to, da je premier Armenije Nikol Pašinjan prvo tiskovno konferenco sklical šele v popoldanskih urah, medtem ko so se razmere na terenu v veliki meri nagibale v korist azerbajdžanske strani.

Kljub zanikanju obstoja sredstev armenske vojske je UAV war iz leta 2020 vsako uro beležil nove zadetke avtomobilskih enot, artilerijskih položajev in utrdb armenske vojske.

Na severu so bili položaji 5. pehotne brigade armenske vojske pri Aghdereu uničeni z močnim artilerijskim ognjem in uničenjem logistične baze na komunikaciji proti Agdamu.

V drugi fazi operacije v drugem delu prvega dne se vključi tudi azerbajdžansko vojno letalstvo, za katerega ni bilo več grožnje s tal glede na uničene sisteme za elektronsko bojevanje in sisteme protizračne obrambe. Ob koncu prvega dne operacije je bilo prebitih več kot 20 odpornih točk armenske obrambe, z zaseženo opremo in tehniko ter osvoboditvijo večjega števila vasi in krajev, ki so bili pod nadzorom armenske vojske.

Prvič so azerbajdžanske sile uporabile beloruski VBR tipa „Polonez“ kalibra 300 milimetrov, izvajajoč natančne udare po ciljih armenske vojske. Do konca 20. septembra so bile vse sile armenske vojske v manj kot 24 urah uničene in prisiljene k razorožitvi in umiku.

Sam Stepanakert oziroma, kot kaže, spet Hankendi je na dosegu roke azerbajdžanskih sil, ki pri preiskovanju terena prevzemajo kraj za krajem. Končna ocena je torej popolna zmaga Azerbajdžana, ki je na vojaškem področju zaključil vprašanje zamrznjenega konflikta okoli Gorskega Karabaha. Solze in jeza Armencev pred ambasado Ruske federacije v Erevanu niso spremenile poteka tega skoraj asimetričnega spopada.

Še več, v navzkrižnem ognju armenske vojske so bili ubiti tudi pripadniki ruske mirovne misije, ambasada v Erevanu pa je blokirana že več dni, medtem ko je bilo diplomatsko-konzularno osebje umaknjeno v Rusijo. Tako je tudi Rusija na Kavkazu izgubila svojo vojno in nepopravljiv ugled.

Deja vu na Kavkazu morda najbolje ponazarja nedavni pogovor predsednika Erdogana in Alijeva, v katerem je turški predsednik, sprašujoč po imenu mesta med dvema gorama Hankendija, vprašal kolega: „Imate tam gor hotele?“. Odgovor predsednika Alijeva se danes uresničuje: „Nimamo, jih bomo pa kmalu zgradili.“ In to je deja vu na Kavkazu.