ANALIZA Politični pritisk in pravna krivica v primeru 'Kovačević'

(Patria) - Sodba Velikega senata v zadevi „Kovačević“ s svojim tonom in kontekstom ustvarja percepcijo, da je bilo vse v tej zadevi nameščeno in da je Veliki senat namerno oboril to zadevo.

Po srečanju hrvaškega premierja Andreja Plenkovića s takratno predsednico Siofrom O'Leary je bil sprejet zahtevek za postopek pred Velikim senatom, čeprav je po sami praksi Evropskega sodišča za človekove pravice odstotek zavrnjenih zahtevkov okoli 97 %, medtem ko je zadeva „Kovačević“ vstopila v teh 3 % sprejetih zahtevkov, in sicer po omenjenem srečanju.

Na enak način je po srečanju hrvaškega premierja Andreja Plenkovića z visokim predstavnikom Christianom Schmidtom oktobra 2024 visoki predstavnik vložil zahtevek za vključitev v zadevo kot „tretja stran“ izven rokov, določenih s pravili sodišča, kar je, glej ga, vendarle dovolilo vključitev visokega predstavnika, čeprav je bil rok presežen.

V tem obdobju se pojavi tudi Hrvaška s svojo donacijo 100.000 evrov Evropskemu sodišču za človekove pravice, kar ni običajna praksa, vendar ustvarja percepcijo pritiska ali odobravanja sodišča, da postopa po željah Hrvaške.

Kot pravi sam Kovačević, je predsednik sodišča Marko Bošnjak s svojim navodilom odredil visokemu predstavniku, da njegov podnesek ne more biti daljši od 10 strani in da se ne sme spuščati v bistvo zadeve.

Visoki predstavnik je predložil 600 strani in se spuščal v bistvo zadeve, celo dajal politične kvalifikacije, ki niso pravni argument, kar vnaša dodatno dvom o povezanosti visokega predstavnika z vodstvom sodišča.

Posebej zanimivo je, da se je vse to zgodilo, ko je Kovačević sodišču predložil dokument Ureda za zakonodajo, ki izrecno navaja, da osebe, katerih mandat vršilcev dolžnosti je potekel, ne morejo opravljati pravnih dejanj. V tem primeru vemo, da so bile vložene tudi kazenske ovadbe, in sicer s strani poslanca Zlatana Begića.

Verjetno se je visoki predstavnik sam ustrašil, da bi druga stran, ki jo vodi HDZ, lahko ostala brez predstavnika v postopku, zato se je vključil v postopek, da bi dosegel obravnavo sodbe, čeprav to ni njegova naloga, niti mu ni nikoli nihče povedal, kdo plačuje to drago odvetniško hišo BlackStone Chambers.

V sodbi Evropsko sodišče za človekove pravice trdi, da bi v tej fazi postopka ugotavljanje pomanjkanja aktivne legitimacije domnevnih vršilcev dolžnosti agentov Sveta ministrov, katerih aktivni mandat je potekel, ogrozilo pravno varnost, da ne govorimo o tem, koliko je sprejemanje vršilcev dolžnosti agentov s poteklim mandatom ogrozilo pravno varnost samega Kovačevića.

V sodbi, kar je resen precedens, se govori, da je Kovačević zastraševal visokega predstavnika, čeprav je nemogoče najti kakršno koli izjavo ali ravnanje Kovačevića, ki bi se lahko označilo kot zastraševanje. Visoki predstavnik ni bil tožena stranka, zato je nelogično sploh pomisliti, da bi se Kovačević zatekel k zastraševanju. Po drugi strani pa so Kovačeviću grozili s smrtjo, kar je prijavil policijskim organom, vendar o tem sodišče niti besede, prav tako pa tudi visoki predstavnik v svojih izjavah ali sporočilih s Sveta za implementacijo miru ni ničesar povedal.

Ali takšno dejanje pomeni, da je življenje Kovačevića manj vredno od drugih državljanov ali pa visoki predstavnik s svojim molkom odobrava grožnje Kovačeviću.

V sodbi „Kovačević“ iz avgusta 2023. leta se omenjajo stališča Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, kot nadrejenega organa Evropskemu sodišču za človekove pravice, nato Odbora ministrov, Komisarja za človekove pravice in mnenja Beneške komisije, ki gredo v prid Kovačevićevim argumentom, vendar jih Veliki senat sploh ni upošteval. Ali takšno dejanje pomeni, da se Evropsko sodišče za človekove pravice postavlja nad navedene institucije Sveta Evrope, si daje pravico, da ne upošteva njihovih stališč in mnenj.

Evropsko sodišče trdi, da Kovačević ni dokazal diskriminacije njega, nato pa v nadaljevanju govori, da imata dva entiteta popolnoma različna načina izbire v Predsedstvo in Dom narodov, s čimer dejansko potrjuje diskriminacijo.

Posebej čudno je stališče o „actio popularis“ s trditvijo, da je Kovačević to počel za neko višjo stvar, in da ni bil neposredno prizadet zaradi diskriminacije, ki mu odvzema aktivno volilno pravico, kar ni res, čeprav je velik del domače javnosti navijal za Kovačevića, ki ga je smatrala za svojega predstavnika, po drugi strani pa je tako očitno, da Kovačević kot prebivalec entitete Federacija BiH, na volitvah za Predsedstvo BiH, lahko glasuje samo za etnično primerne kandidate, Bošnjake ali Hrvate, torej ne more glasovati za vse kandidate. Na volitvah za Dom narodov Kovačevićeva pravica preneha z glasovanjem za kantonalne skupščine, tako da s tem glasovanjem nima nikakršnega vpliva na izvolitev delegatov v Dom narodov, ki se imenujejo v okviru političnega dogovora političnih strank, ne pa kot rezultat glasovanja volivcev.

Končno je Kovačevićeva etnična pripadnost, za katero trdi, da je nikoli ni spreminjal ali prilagajal, popolnoma nepomemben podatek, saj aktivna volilna pravica se ne more povezovati z etnično pripadnostjo, niti etnična pripadnost ne sme omogočati večjih ali manjših pravic pri uveljavljanju aktivne volilne pravice. Vendar pa vemo, kdo je spreminjal etnično pripadnost in jo prilagajal političnemu kontekstu – Dragan Čović, ki se je izrekel za Jugoslovana in podpisoval s cirilico, preden je postal veliki Hrvat.

Ko se vse to upošteva, se lahko zaključi, da je Evropsko sodišče za človekove pravice porušilo lastno integriteto, tako da se je spremenilo v politično telo, kar je vidno iz niza političnih ugotovitev v sodbi „Kovačević“. Poskus diskreditacije Kovačevića je viden pokazatelj namere in sicer zlobne namere, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice v tem postopku pred Velikim senatom očitno nastopalo z namenom, da se predhodno sprejeta sodba obori. Še posebej z ustvarjanjem razmerja 3:1 proti Kovačeviću, s sprejemanjem pristranskih „tretjih strani“, ki so se vključile izven predpisanega roka. Zakaj sodišče ni niti pogledalo pisma podpredsedujočega Sveta ministrov, ki je dejal, da Svet ministrov nikoli ni zavzel kakršnega koli stališča o vključitvi v to zadevo in imenoval ustrezne osebe, ker je prejšnjim agentom potekel mandat. Ali takšno dejanje pomeni, da se na Evropskem sodišču za človekove pravice skrivajo ali umikajo pisma, ki so bila v korist Kovačevića?

Kako takšnemu sodišču verjeti v prihodnosti, je vprašanje za Parlamentarno skupščino Sveta Evrope.