Analiza sprememb Zakona o Južni interkonekciji: Določbe, ki niso usklajene z direktivami EU, bodo postavile pod vprašaj celoten projekt

Z sprejetimi spremembami Zakona o Južni interkonekciji je bil BH-Gas izključen iz zakona. Kot investitor je bil v zakon uveden AAFS Infrastructure and Energy LLC, za katerim stoji Joseph Flyn, brat Dodikovega lobista Michaela Flyna. S temi spremembami je bila državna družba zamenjana s zasebno družbo in postavlja se vprašanje, ali je kdo prebral Daytonski sporazum in poglavje o javnih korporacijah, navaja analiza Almira Bečarevića, strokovnjaka za energetiko za portal Istraga.

"Daytonski sporazum v Prilogi 9 predvideva ustanovitev javnih korporacij v Bosni in Hercegovini za organizacijo in delo na infrastrukturnih projektih in storitvah od skupnega interesa za oba entiteta. Na podlagi te priloge so bile ustanovljene korporacije na področju električne energije, železnic, javnih oddajnikov…

Na podlagi sprememb Zakona o Južni interkonekciji se neposredno posega v temelje Daytonskega sporazuma in Priloge 9, ustvarja pa se podlaga za razgradnjo že vzpostavljenih javnih korporacij. Ali so o tem razmišljali v Vladi FBiH, je težko ugotoviti, vendar je realno predpostaviti, da se bo ta pravna praksa v nekem trenutku uporabila na že oblikovane javne korporacije.

Poleg tega bi bilo dobro, da Vlada FBiH pojasni, kako je odstopila od podelitve koncesije oziroma ali je ta postala neobvezna možnost. S tem se je odpovedala prihodkom od koncesijskih dajatev, delo izgradnje pa je bilo podarjeno nosilcu investicije. Hkrati, po besedilu zakona, upravljanje plinovoda ni obveznost nosilca investicije. Zdaj pridemo do bistva predlaganih sprememb.

Vlada FBiH ni seznanjena niti ne ve, da se investicija v interkonekcijske plinovode ne začne z meddržavnim sporazumom, ker je ta sporazum izraz politične volje. Pogoj vseh pogojev v EU je podpis sporazuma CROSS-BORDER AGREEMENT, ki določa točko povezovanja dveh plinovodov, zmogljivosti (najemi), tlake in tehnične standarde, uravnoteženje sistema, delitev odgovornosti, garancije itd. Vsaka investicija v EU se začne s POVPRAŠEVANJEM ZA NAJEM ZMOGLJIVOSTI, ki zagotavlja povračilo naložbe tako v državi kot za državo, preko katere prevažate plin. Če ni družbe, ki bi upravljala, kdo jamči za povračilo naložbe tako v državi kot na Hrvaškem. Če bo Vlada FBiH podpisala pogodbo z investitorjem, to pomeni, da bo Vlada FBiH tista, ki bo izdala garancije za naložbo, s tem pa bo proračun obremenjen z izdano garancijo. Hkrati, če ni podpisanega sporazuma CROSS-BORDER AGREEMENT, kdo bo jamčil za najeme plinovoda preko hrvaškega sistema, torej podjetju Plinacro.

Nadalje, če ni najema plina na LNG terminalu na Krku, kako je nekdo zamislil najem zmogljivosti Plinacra, in plina nikjer. Investitor v izgradnjo ni operater, ker da bi bil operater, mora imeti dispečerski center, tehnične službe za vzdrževanje in distribucijo zmogljivosti, pravne in ekonomske službe. Transport plina na interkonekciji se začne z najemom zmogljivosti pred izgradnjo povezovalnih plinovodov, to pa počnejo sosednji OPERATERJI SISTEMA, ne investitorji v izgradnjo ali sami graditelji.

To je le majhen del nečesa, kar sestavlja interkonekcijsko plinovodno povezavo, o čemer v poslu, ki ga je Vlada FBiH dodelila investitorju, ni niti besede. BiH ni članica EU in si lahko privošči, da nekaterih direktiv ne uporablja, Hrvaška pa je članica EU in strogo spoštovanje direktiv je njena obveznost. O tem, da se v EU plinovodi več ne gradijo, temveč se postavljajo cevi, pripravljene za vodik, nikogar ne zanima. Celoten posel dodelitve projekta zasebnemu investitorju je bil gledan skozi prizmo izgradnje, izgradnja pa je najlažja. Upravljanje, vzdrževanje, distribucija zmogljivosti, najemi, garancije za povračilo naložbe, uravnoteženje, nakup plina itd. so ostali kot “lažji” del posla, celoten posel na interkonekciji pa se začne s sporazumom CROSS-BORDER AGREEMENT. Ko bo to nekdo razumel, bo morda prepozno. Operater plinskega sistema vodi posel, ne nosilec izgradnje.