Analiza: „Iskreni“ nacionalizem ali politične provokacije?

Med predvolilno kampanjo, ki se je uradno začela 12. septembra, je bilo več dogodkov izkoriščenih za dvigovanje nacionalnih napetosti, situacija pa se je dodatno zapletla, ko je bil v RS sprejet sklep o spremembi imena predmeta „Bosanski jezik“ v „Jezik bošnjaškega naroda“. Analizo teh dogodkov za bosansko-hercegovško novinarsko agencijo Patria je pripravila prof. dr. Hanka Vajzović, redna profesorica na Fakulteti za politične vede Univerze v Sarajevu. 

„Sredi predvolilne kampanje se marsikaj počne, marsikaj govori in marsikaj pove; mnogi brezsrčno „obходijo resnico“ – bodisi da kaj pre(s)mornijo ali da se ponašajo s tistim, česar bi se iskreni sramovali. Vse vsem, stranke so „kampanjsko“ okupirane same s sabo in domislicami, kako diskvalificirati nasprotnike, da bi še en mandat ohranile oblast. In dobro, kampanja praviloma pomeni „boj“, sicer v tekmovanju, kdo je boljši (pri nas: kdo bo iz nasprotnika brez pravil igre naredil slabšega ali ga bo z „udarci pod pasom“ povsem dotolkel), zato je tudi običajno in (če cilj opravičuje sredstvo) verjetno legitimno hvaliti sebe, drugega grajati. Dovoljeno je, čeprav ni vedno lepo ali pošteno, celo modro, če se v hujskaškem žaru ali v patetiki pretirava. Kampanja ima vedno, praktično, štiri glavne smeri delovanja: reci, slikaj se, naredi, promovira – napovej in objavi! Tako smo teh dni priča bahavosti, obljubam, blatenju drugih in vzklikanju že iztrošenih, toliko ponovljenih gesel z improviziranih odrov vasi, mest ali „nabito polnih“ prostorov krajevnih skupnosti po vsej državi. Za spremembo, nekateri (bogatejši z idejami) se slikajo, kako čistijo prostor ob kakšni poti, obiskujejo invalidne osebe, objemajo ljudi, gromko ploskajo (priročno za Youtube) ponovljenim geslom svojih voditeljev ali vidnejših kandidatov, naglo gradijo in prerežejo trakove, si lastijo sprejete zakone, hitro postavljajo križe, napovedujejo, da bodo še marsikaj naredili v preostalih 15 dneh (in nebo nam bo naše končno vrnilo) – in še marsikaj, česar v štirih letih ali precej več letih „niso uspeli“ storiti. Takšna je kampanja – ni česa ni in vse nam je nekako postalo normalno.

Čeprav je kampanja, je preveč

Kljub temu pa kampanja ne pomeni vedno običajne, na videz družbeno-politično „neškodljive“ retorike, pri kateri se vedno bolj gleda, *kdo* kot *kaj* govori, ali pa jo, ko nam ni všeč, poistovetimo z „lajanjem, ki ga veter nosi“ in „kamelami, ki gredo mimo“. Tisto, kar se zadnje dni (prav v predvolilnem času se je razživelo) dogaja na področju izobraževanja v RS, se zdi „malo“ preveč in „malo“ preveč nevarno, še posebej, ker traja in ni samo retorično grdo, in ker tega tokrat ne počne samo neka politična stranka, čeprav se sluti, da tudi to ni izključeno. Nasprotno, torej, govorimo o protiustavnem in diskriminatornem institucionalnem delovanju (Ministrstvo za izobraževanje in kulturo RS), ki je družbeno-politično še nevarnejše, če je nacionalistično motivirano. Kajti nacionalizem je pri nas (čeprav v primerjavi s prejšnjimi leti, bi se reklo, v znatnem upadu) mnogim še vedno, na žalost, pomembno politično in propagandno orodje, „hepo kockica“, ko je treba hitro in učinkovito podžgati široke ljudske množice, še posebej v predvolilnem času. Problem je, seveda, dejstvo, da nacionalizem nikakor ne pomeni neškodljive privrženosti svojemu narodu, temveč nujno pomeni tudi zvestobo, *merjeno izključno s stopnjo pokazane sovražnosti in nestrpnosti do drugih*. Iz teh razlogov postaja diskriminacija „tistih drugih“ neprecenljiv dokaz ljubezni do svojega in zelo učinkovito sredstvo pri uresničevanju političnih ciljev. 

„Iskreni“ nacionalizem ali politične provokacije?

Ne trdim torej, da je odnos oblasti v RS do nesrbskega prebivalstva vedno, izključno, primarno in iskreno nacionalistično motiviran, vendar je vedno koristno, da se ohrani kontinuiteta in „svojim“ ostane dober vtis neumorne skrbi za lasten narod. Zato bi se lahko reklo, da so nekateri dosedanji koraki (zagotovo jih bo še več) politični ali predvolilno-taktično vnaprej premišljen koncept vladajoče garniture v RS, še posebej, ker vemo, da se boj za oblast v veliki meri s mednarodnega prenesel na notranje medstrankarska spopadanja, zato ni odveč tudi podžigati nacionalizem, če se želiš predstaviti kot zaščitnik naroda. Vendar dejstvo, da je bilo v preteklosti nacionalističnega delovanja veliko, veliko več, nikakor ne bi smelo vključiti tradicionalne „neumne logike“ našega običajnega sveta: *dobro je, je še slabše od slabega, samo da ne strelja!*      

Ko gre za nacionalistične predvolilne dejavnosti, ne mislim tokrat na provokacije tipa postavljanja nekakšnih „unakrsno“ postavljenih betonskih tramov na Zlatišču nad Sarajevom. Ne, ker to v primerjavi s tem, o čemer govorim, morda ni niti vredno reakcije, saj se je nekdo (ne institucije države), očitno z namenom mednarodnega ali medverskega hujskanja v politične ali predvolilne namene, pravzaprav najprej norca delal iz sebe in svojega odnosa do pravoslavja, ki ga tobože s tem improviziranim križem brani. Ne, tukaj se oziram na obnašanje in postopke državnih (entitetskih) institucij (Vlada RS). Gre za državni problem, za kršitev ustavnih določb in mednarodnih norm na področju človekovih pravic, ker bo kampanja minila, takšne posledice pa bi lahko ostale. Seveda, motivi so bili tudi tukaj, kot v primeru Trebevićkega t.i. križa, verjetno isti ali zelo podobni: *s provokacijo nacionalizem prebudiš, nato pa se narodu zvest pokažeš!* Ali: *razdeli in vladaj*!   

Kakšne so v RS težave dijakov Bošnjakov?

Vse se je začelo na začetku preteklega (2013/14) šolskega leta s težavami staršev in njihovih otrok iz Konjević-Polja in še nekaterih podrinjskih krajev.  Negodovali so, ker jim je bilo v RS, kjer živijo kot povratniki, odtegnjeno pravico do t.i. nacionalne skupine predmetov, oziroma pravico, da poslušajo pouk v maternem jeziku, bosanščini, celo (so takrat govorili starši) ne na lokalnem – bosanskosrbskem, temveč ponekod celo na „uvoženem“ ekavskem (učiteljski kader iz Srbije), kar jim je dodatno povzročalo težave pri razumevanju vsebin. Ko svojih pravic do maternega jezika (pravic, ki si jih v civiliziranem svetu prizadevajo uveljaviti tudi narodne manjšine, kaj šele t.i. konstitutivni narod) niso uspeli uveljaviti po redni poti (v RS ali v lokalni skupnosti), so se starši s svojimi obravnavanimi otroki odločili poiskati pravico v Sarajevu. Čakali so jo tri mesece, preživeli v zelo težkih zimskih razmerah pod nekako „sklepanimi“ šotori, postavljenimi nasproti OHR-a. Izid njihovih zahtevkov je bil, se spominjamo – zaman so se mučili! Otroci so izgubili šolsko leto, ničesar pa ni bilo rešeno. Vmes se starši niso predali – poskusili so otrokom nekako zagotoviti improviziran pouk, ter nadaljevali potrpežljivo in vztrajno iskati svoje pravice. Kljub vsemu je bil odgovor entitetskih oblasti na zahteve Bošnjakov neusmiljen, in bi se ga lahko približno povzel v naslednje: NE, nimate pravice tega zahtevati, ne bomo vam ugodili, to ni v skladu z našimi (entitetskimi) ustavnimi določbami in zakoni, in če boste še naprej vztrajali, boste videli, kdo je šef. Našli bomo tudi ustrezno zakonsko podlago, če bo treba (kot s Zakonom o prebivališču!), ker ste na našem (entitetskem) ozemlju (tih 49 % države) in morate se obnašati, kot mi določimo, in komur se ne zdi, naj gre v Federacijo.

Nacionalna skupina predmetov – čemu in kako komu?

No, druga stvar ali (pod)vprašanje je, kdo je, kdaj in zakaj uvedel to t.i. nacionalno skupino predmetov? No, če je to že zdaj naša realnost (kar je – je), potem bi se jo vsaj morala spoštovati enakost v pravicah vseh treh konstitutivnih narodov, da o izostanku kakršnih koli pravic nekonstitutivnih, na vse mogoče načine obravnavanih državljanov „Ostali“, sploh ne govorimo, ker bi prišli do novega (pod)vprašanja, povezanega s konstitutivnostjo in spet isto: zakaj, čemu, komu in kako? O tem drugem očitno ni pri nas priporočljivo niti govoriti, bi se pa za nacionalno skupino predmetov v nekaterih pogledih lahko strinjali.

Torej, če bi bila sreča in normalna država, bi bilo treba geografijo etnično ločeno razlagati (tudi znotraj in zunaj meja naše države) ali jo zvesti na vprašanje: Je Sarajevo tam, kjer je nekoč bilo? Ali v (h)istoriji ne bi bilo treba iskati dejstev, temveč razlagati preteklost z lastnimi resnicami in etnopolitičnimi interesi? Ali ni pomembneje, da vsi beremo vse (domače in svetovno) in da šolarjem ponudimo programske vsebine, prilagojene njihovi starosti, kot pa da vztrajamo pri prisvajanju pisateljev in etničnem razlaganju „kaj je pisatelj hotel povedati“? Ali Bosna in Hercegovina ne tvori enotne jezikovne skupnosti, enega komunikacijskega prostora, ne glede na tri imena jezikov in tri spremljajoče jezikovne norme, če vemo, da so razlike (tako majhen odstotek diferencialnih potez) izkazane v tradicionalnem bogastvu sinonimije in ali je pri nas komu treba prevajati? Seveda, če bi bila (normalna) država, kot je ni, in če bi na jezik kot vsi normalni narodi gledali predvsem kot na „osnovno sredstvo sporazumevanja med ljudmi“, bi bila tudi jezikovna toleranca: vsi bi vedeli vse in nikomur ne bi smetila svoboda posameznika. Takrat ne bi bilo ne tako težkih tem in vprašanj, ampak, bog pomagaj (in tam je ključ problema): niti prostora za doseganje točk z nacionalizmom v politične in predvolilne namene. Resda problemi v šolstvu niso, pošteno povedano, nujno prisotni in aktualni samo v RS, čeprav so tam očitno drastičneje izraženi. Kajti, ko gre za izobraževanje, ni daleč od te zgodbe niti tista o „dveh šolah pod eno streho“, vendar se tisto, kar se je v Republiki Srpski glede vprašanja jezika zgodilo pred začetkom letošnjega šolskega leta (točno celo koledarsko leto od začetka bede RS-ovskih Bošnjakov in njihovih trimesečnih protestov pred OHR-om) – resnično zdi nezaslišana nacionalistično tendenciozna diskriminacija.     

V nadaljevanju analize, ki jo bo bosansko-hercegovška novinarska agencija Patria objavila v ponedeljek, se prof. dr. Hanka Vajzović spominja razprav o jeziku in debatah o uradnih jezikih v RS...