Analiza (II): Katerega naroda jezik govorite?

BH novinarska agencija Patria poroča drugi del analize prof. dr. Hanke Vajzović, redne profesorice na Fakulteti za politične vede Univerze v Sarajevu. 

Katerega naroda jezik govorite?

Bistvo zgodbe o preimenovanju predmeta iz bosanskega jezika v jezik bošnjaškega naroda je bolj ali manj znano, saj je primer upravičeno dobil tudi znaten medijski publicitet.  Kljub temu ni odveč, da se ga na kratko spomnimo. Republiški pedagoški zavod RS (domnevno zavod, a zagotovo ne brez vednosti nadrejenega Ministrstva za šolstvo in Vlade tako imenovane manjše entitete) se je po celoletni agoniji konstitutivnih Bošnjakov (staršev in njihovih otrok), tako imenovanih povratnikov z entitetnim državljanstvom RS (!?), odločil, da bo problem končno rešil s tem, da je na hitro sprejel odločitev, da se njihovim zahtevam vendarle ugodi. Ponujena je bila rešitev, bi rekli, kompromisna: dobite predmet, kot ga zahtevate, vendar ne tako, kot vi hočete, temveč tako, kot ga bomo določili mi. Vi se sklicujete na Ustavo BiH, mi pa imamo svoj Ustavo RS, pa kdo je močnejši in bolj vztrajen. Bošnjaški otroci so tako končno formalno uresničili svojo pravico do učenja maternega jezika, vendar to ni več »bosanščina«, temveč »jezik bošnjaškega naroda«. Tako 13 let po sodbi Ustavnega sodišča BiH, da je treba entitetne ustave uskladiti z državnimi, očitno v zvezi z jezikom ni bilo storjeno nič. Nasprotno, ko propade večletno vztrajanje, da se jezik konstitutivnih Bošnjakov, v nasprotju z njihovo voljo in Ustavo naše skupne države, preimenuje v »bošnjaški«, potem se namesto tega, vsaj v Ustavi RS, določi, da je v njihovi uporabi jezik srbskega, jezik hrvaškega in jezik bošnjaškega naroda. Zgodno! Deskriptivno, bi rekli, povsem »mimo sveta«, a vsaj enakopravno – vsem enako.  Vendar pa se na podlagi takšnih določb tik pred začetkom tega šolskega leta odloči, da bodo bošnjaški otroci odslej v šolah poučevali »jezik bošnjaškega naroda«. Malo jim je bilo tisto v Ustavi, zdaj pa še bolj deskriptivno in še »grše« (pride nekako kot »brat od strica«) in poleg tega še skrajno diskriminatorno, saj bodo v istih šolah s tako imenovanim vzporednim programom otroci srbske in hrvaške narodnosti imeli ocene iz srbskega oziroma hrvaškega jezika. Preprosto neverjetno – zamislimo si le, da bi se v Ameriki ali Avstraliji v šolah poučeval »jezik angleškega naroda«!?  Se razume, da v takšni preobrazbi, lingvistično ali formalno-semantično gledano, ni nič spornega, le strah nas mora biti, da kmalu, analogno omenjenemu primeru, ne bo več Republika Srpska, temveč Republika srbskega naroda. Tudi takrat se semantično nič ne bi spremenilo (resda, niti funkcionalno, bistveno, v smislu trenutnega stanja na terenu), saj gre tudi v obstoječi sintagmi (Republika Srpska) za posesivni pridevnik (srbski), ki nam ga je nekoč nekdo (naključno, neuk v slovnici?) podtaknil. Seveda, ne bom več o tem tokrat – to je druga zgodba.   

Namesto tega bom tiste, ki so manj seznanjeni, spomnil, da so se razprave o vprašanju imena jezika Bošnjakov oziroma debate o vprašanju uradnega jezika v RS odvijale že veliko prej, davno ali leta neprekinjeno. Tako je v Srbiji že davnega leta 1998. (manj kot tri leta po koncu vojne) Upravni odbor Matice srpske uradno sprejel odločitev, da ne obstaja in ne more obstajati bosanski jezik, temveč bošnjaški jezik, in to z obrazložitvijo, da se v imenu bosanski skriva težnja Bošnjakov »k enotni BiH, v kateri bi vladali oni in njihov jezik«. In kasneje (2001/2002.) je ista zahteva iz RS (da bi se bosanski moral spremeniti v bošnjaški jezik »razen če kakšna sila v demokraciji ne reče drugače«), le da je takrat z še ostrejšo obrazložitvijo takratne poslanke SDS v Narodni skupščini RS Desanke Rađević: »Tisti, ki se zavzemajo, da bi to bil bosanski, hočejo«, je ostro poudarila, »izvršiti genocid.« (sic!). Tudi v Federaciji so se ob tem razpravljali o jeziku, zlasti v zvezi z amandmaji na Ustavo Republike Srpske. Bošnjaki so se na vse to odzvali s sprejetjem Povelje o bosanskem jeziku, v kateri med drugim piše, da »bosanski jezik je jezik Bošnjakov in vseh tistih, ki ga pod tem imenom čutijo kot svojega«, ter da »manipuliranje z imenom bosanski jezik v politične namene (…) ne postavlja pod vprašaj verodostojnosti uporabe tega imena pri Bošnjakih v narodnostnem smislu.« In tako, občasno, pogosto nekdo potegne to temo in jo poskuša politično unovčiti, med drugim tudi v času priprav na popis prebivalstva. In takrat so iz RS letele puščice, ostre in nacionalistične, pa tudi tiste, recimo, bolj zmerne: Ne oporekam pravice Bošnjakom, da imajo svoj jezik, vendar se ne more imenovati bosanski, temveč bošnjaški. Bošnjaki so takrat množično odgovarjali z argumenti: bosanski jezik je zgodovinsko dejstvo in mednarodno priznan jezik, za katerega se je po popisu prebivalstva iz leta 1991 izreklo okoli 1.640.000 državljanov in mi, kljub vašim političnim provokacijam, vemo, da imamo pravico izbrati ime svojemu jeziku, kot si sami želimo. In tako, vsak svoje. Leta minevajo, problemi pa kot da je včeraj bila vojna.

Za vse je kriv naš tako imenovani Ustava  

To, kar se trenutno dogaja v izobraževalnem sistemu RS, je le ilustracija, podrobnost iz celotne slike stanja. Veliko je vprašanj, ki še danes begajo državljane, skoraj 20 let po Daytonu. Nekatera se nanašajo na politiko, nekatera le na elementarno logiko.

- Kako je mogoče, da je nekdo sploh ponudil in nekdo drug sprejel tako nakazno neponovljivo politično identiteto civilizirani, pravimo tudi demokratični, evropski državi: država = ena republika enega od treh tako imenovanih konstitutivnih narodov + ena federacija države + en distrikt (okrožje na ravni občine), ničigov in vseh?

- Kako je mogoče, da po dveh desetletjih po koncu vojne še vedno nimamo Ustave, temveč nekakšen že zdavnaj funkcionalno preživet Mirovni sporazum in njegov Aneks 4, poleg tega pa še pretirano avtonomne, samostojne, neskladne ustave entitet, distrikta, kantonov (skoraj še krajevnih skupnosti)? Vsekakor, če je bil Dayton sredstvo za zaustavitev vojne, je vprašanje, zakaj se ga še danes tako oklepamo (ni morda… v najslabšem primeru).

- Kako je mogoče, da morajo državljani majhne države s približno 3,8 milijona prebivalcev imeti notranje dvojno državljanstvo (državno + entitetno) in da jim je s tem pogojeno nekaj osnovnih človekovih pravic, saj se v primeru nesprejetja tega nonsensa pravice preprosto odvzamejo (Distrikt, primer Pilav, Zakon o prebivališču, volitve članov predsedstva itd.)?

- Kako je mogoče, da so na primer Bošnjaki večinski narod na območju države (jih je skoraj 50 %), obravnavani kot manjšina v enem entitetu ali v nekaterih kantonih; podobno je tudi z drugima dvema konstitutivnima narodoma – poudarja se, da večina, da manjšina, nato pa se s tem pogojujejo različne človekove pravice? O obravnavanosti nekonstitutivnih, verjetno nima več smisla govoriti.

- Kako je mogoče, da je 51 % ozemlja »državne Federacije« dodeljeno dvema konstitutivnima narodoma (s skoraj 2.400.000 prebivalci), 49 % državnega prostora pa »republiki« (in onomastično rezervirani samo za en narod – srbski), medtem ko ima skoraj polovico manj prebivalcev ali le nekaj več kot 1.300.000?

- Kako je bilo mogoče vse to takrat (Daytonski sporazum) sprejeti, do danes, v dveh desetletjih skoraj nič ne spremeniti, še naprej poskušati državo deliti in plasirati zgodbo, da je sestavljena iz entitet namesto razdeljena na njih, s tem pa s reformo le federacije, pravzaprav najprej projekt »tretjega«, nato pa še idejo (kon)federalizacije – bolj ohlapno, ker se lažje razdeli.   

In tako naprej – sprašujemo se kako, a smo priča, da je mogoče. Sprašujemo se zakaj, a vsi odgovor poznamo. Nimamo države, celo ne »narisanega« osnutka, na papirju, kaj šele funkcionalne in pravno urejene. Iz RS se ji posmehujejo in grozijo z odcepitvijo, Dodik pa jo imenuje hudičevo, gnilo, tragikomično, institucionalno pošast, državo na izdisaju, napačno zgodbo, radodarno prispevajoč k temu, da postane še slabša. Do kdaj? Upati je – do nove oblasti, volitve so pred vrati. Vsi vemo, da so krivi temelji, da streha zamaka, a tudi da se oblast poskuša ukvarjati le s okni in pohištvom. Tudi ko se sprašujemo, kdo je kriv, da je vse tako strašno – politika ali narod, se zdi, da se ne premaknemo od večne dileme: kokoš ali jajce? Kakorkoli že, če se nam v prihodnjem obdobju nič bistvenega ne začne spreminjati ali vsaj ne ustavimo propadanja države in družbe, naj nam je sam Bog v pomoč. Prva bojna črta bo v domovih Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine. Če tam ne bo rezultatov in napredka, bo vse drugo ostalo enako ali pa preprosto postalo deplasirana zgodba.