Analiza IFIMES-a: Potiska EU države Zahodnega Balkana v "objem" Rusije?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane je pripravil analizo aktualnih političnih razmer na Zahodnem Balkanu ob robu vrha EU v Bruslju 17. in 18. oktobra 2019, na katerem bo odločeno o določitvi datuma za začetek pogajanj Republike Severne Makedonije in Republike Albanije za članstvo v EU.

Iz obsežne analize "Zahodni Balkan 2019: Potiska EU države Zahodnega Balkana v 'objem' Rusije?" izpostavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.
 
Zahodni Balkan 2019: Potiska EU države Zahodnega Balkana v „objem“ Rusije?

Redni jesenski vrh Evropske unije (EU) bo potekal 17. in 18. oktobra 2019 v Bruslju. Čeprav je pomen srečanja voditeljev EU usmerjen k izstopu Velike Britanije iz članstva v EU (Brexit) 31. oktobra 2019, pa na Zahodnem Balkanu z nestrpnostjo pričakujejo, da bosta Republika Severna Makedonija in Republika Albanija dobili datum za začetek pogajanj z EU.

EU je nastala kot mirovni projekt po koncu 2. svetovne vojne in je omogočila zagotovitev trajnega miru in dolgoročne stabilnosti v Evropi. V nedavni preteklosti je v regiji Zahodnega Balkana potekalo več vojn. Zaradi tega je bil vzpostavljen krhek mir in začasna stabilnost. 

Analitiki menijo, da se morajo voditelji EU zavedati dejstva, da če želijo, da se mirovni projekt EU nadaljuje v Evropi, ga je treba implementirati na države Zahodnega Balkana, saj bi članstvo v EU zagotovilo trajni mir in dolgoročno stabilnost v teh državah. Dokler bo EU imela nestabilno regijo Zahodnega Balkana, se ne bo mogla posvečati ključnim vprašanjem in dolgoročnemu strateškemu pozicioniranju v mednarodnih okvirih.
 
Zahodni Balkan najbližje „objemu“ Rusije

Evropski voditelji pogosto izražajo podporo Zahodnemu Balkanu in njegovi evroatlantski poti, pri čemer izražajo zaskrbljenost zaradi vpliva posameznih držav v regiji, predvsem Rusije, Kitajske in Turčije. EU s svojo politiko (ne)širitve dejansko potiska države Zahodnega Balkana v „objem“ Rusije, da bi kasneje te iste države obtožila tesnih povezav in sodelovanja z Rusijo. Vendar pa je zaskrbljenost voditeljev EU za Zahodni Balkan v resnici povsem drugačna. Namreč, posamezne države članice EU postavljajo vedno nove pogoje oziroma merila za članstvo za države Zahodnega Balkana. Čeprav strokovnjaki opozarjajo, da že zdaj 15 držav članic EU ne bi moglo v celoti izpolniti pogojev za članstvo, ki se zahtevajo od držav Zahodnega Balkana. Pri tem se navaja, da sta bili Bolgarija in Romunija sprejeti v članstvo, nedavno pa tudi Hrvaška, ki jima je bilo pri polnopravnem včlanjenju pogledano „skozi prste“. Celo leta 2004 je bilo v polnopravno članstvo sprejetih 9,5 držav, saj je bila sprejeta le polovica Cipra. Navajata se tudi francoska pokrajina Korzika in italijanska pokrajina Sicilija, kjer evropska zakonodaja nikakor ne deluje tako, kot jo zahtevajo standardi, predpisi in direktive EU.
 
(Ne)delovanje EU je najbolj ilustrativno na primeru dialoga med uradnim Beogradom in Prištino o normalizaciji odnosov, pri katerem je EU posrednica. Čeprav je bil t.i. Bruseljski sporazum o vodenju dialoga podpisan 19. aprila 2013, je bil dialog prekinjen in njegova usoda je negotova. Dialog je potekal netransparentno, medtem ko EU pogosto poziva države Zahodnega Balkana k transparentnosti, sama pa je pogosto netransparentna. To se je pokazalo tudi pri primerih utaje davkov za posamezna transnacionalna podjetja, ki so se dogajali v Luksemburgu v času, ko je bil premier te države prav zdajšnji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker (EPP). Številni so primeri netransparentnosti in nesprejemljive vloge EU.
 
Nesprejemljiva vloga EU – primer Ursule von der Leyen

Najnovejši primer nesprejemljive vloge EU je sporna obisk novoizvoljene predsednice Evropske komisije (EK) Ursule von der Leyen (CDU/EPP) v Republiki Hrvaški, ki bo morala biti v prihodnje bolj previdna glede Zahodnega Balkana in potez Evropske komisije. Von der Leyen je med obiskom izjavila, da si bo prizadevala za približevanje držav Zahodnega Balkana EU. Zahodni Balkan je del Evrope in EU, če želi, da države Zahodnega Balkana postanejo članice EU, mora natančno določiti leto širitve, ne pa pošiljati izjav v obliki floskul o približevanju te regije EU, sicer bodo te države prisiljene poiskati drugo pot. 

Hrvaška je tipičen primer neevropskega ravnanja. Namreč, Hrvaška ne spoštuje odločitev mednarodnega arbitražnega sodišča glede mejnega spora s Slovenijo. Prav tako Republika Hrvaška ne spoštuje odločitve Mednarodnega rezidualnega mehanizma za kazenska sodišča za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije (MICT), s katero so bili posamezni visoki hrvaški funkcionarji in Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ) pravnomočno obsojeni za sodelovanje v Združenem zločinskem podvigu proti Bosni in Hercegovini. HDZ je politična stranka, ki ji sodijo na Okrožnem sodišču v Zagrebu. Pri tem je treba dodati dejstvo, da se je položaj srbske skupnosti na Hrvaškem po vstopu Hrvaške v polnopravno članstvo EU naglo poslabšal. Srbska skupnost je bila kooperativna in pomemben dejavnik, ki je prispeval k temu, da je Hrvaška postala članica EU. Na Hrvaškem poteka revizija dogodkov iz 2. svetovne vojne, po kateri se fašistične in kolaboracionistične sile poskušajo rehabilitirati in predstaviti kot protifašistične. Pri tem je izjemnega pomena položaj judovske skupnosti, ki še vedno ni rešila vprašanja vračila odvzete lastnine. Prav revizija zgodovine je prispevala, da judovska skupnost in druga protifašistična združenja samostojno oziroma ločeno obeležujejo obletnico osvoboditve iz ustaškega taborišča Jasenovac brez udeležbe vodstva hrvaške države. Pri tem so opazni (pro)fašistični nastopi in govori aktualne predsednice Republike Hrvaške Kolinde Grabar-Kitarović (HDZ) in njeno odprto vmešavanje v notranje zadeve sosednje Bosne in Hercegovine. 

Hrvaška, kot članica EU in Nata, nima rešenih mejnih vprašanj z nobeno sosedo razen z Madžarsko, saj je državne meje z njo podedovala od nekdanje SFRJ. 

Republika Hrvaška bo 1. januarja 2020 predsedovala Svetu Evropske unije. V ospredju njenega predsedovanja bo tudi Zahodni Balkan, s katerim je v konfliktu skoraj z vsemi državami. Tako Hrvaška ne priznava zakonite in legitimne izvolitve Hrvata Željka Komšića (DF) za člana Predsedstva Bosne in Hercegovine iz vrst hrvaškega naroda samo zato, ker ni bil izvoljen njen favorit, predsednik HDZ BiH, kontroverzni Dragan Čović (HDZ BiH). Komšić je bil izvoljen na podlagi istega volilnega zakona, na podlagi katerega je bil predhodno izvoljen tudi Čović. Postala je konstanta, da uradniki Hrvaške zlorabljajo članstvo te države v EU in Natu, ko gre za Bosno in Hercegovino ter tudi Republiko Srbijo, pričakuje pa se, da bodo kmalu začeli to početi tudi v Svetu Evrope (CoE), saj je generalna sekretarka Sveta Evrope Marija Pejčinović Burić (HDZ), nekdanja zunanja ministrica Hrvaške.

Analitiki menijo, da je zaskrbljujoče dejstvo, da institucije EU in Nata niso reagirale na ravnanje Hrvaške, ko gre za Bosno in Hercegovino in Srbijo, saj gre za očitno zlorabo članstva v EU in Natu. Na Hrvaškem so svoje zatočišče našli tudi številni vojni zločinci, ki so bili pravnomočno obsojeni v Bosni in Hercegovini, medtem ko hrvaške obveščevalne službe maltretirajo državljane Bosne in Hercegovine, ko se nahajajo na njenem ozemlju. Hrvaška policija se nečloveško obnaša do migrantov (pretepi, mučenja) in izvaja nezakonito vračanje migrantov s svojega ozemlja v BiH, na kar so že opozorile organizacije za človekove pravice. Hrvaška močno gradi svoje odnose z Rusijo kljub uvedenim sankcijam EU proti Rusiji. Hrvaška bo potrebovala pomoč, da se sooči in premaga izzive in situacijo, v kateri se je znašla. Če želi, da njeno predsedovanje EU, vsaj kar zadeva Zahodni Balkan, ne bo vnaprej obsojeno na propad, bo potrebovala pomoč EU in tudi držav regije, saj so dosedanje izkušnje pokazale, da so prav soočenja s samim seboj najtežja. 
 
Trilateralni sestanek Srbija – Severna Makedonija – Albanija

V Novem Sadu je 10. oktobra 2019 potekal trilateralni sestanek predsednika Srbije Aleksandra Vučića (SNS) s premierjema Severne Makedonije in Albanije, Zoranom Zaevim (SDSM) in Edijem Ramo (PS). Podpisana je bila Deklaracija o nameri za vzpostavitev „malega Schengna“ med temi tremi državami.

Deklaracija naj bi pomagala, da bo celotna regija Zahodnega Balkana začela delovati na štirih ključnih svoboščinah EU – prostem pretoku kapitala, blaga, storitev in ljudi.

Skupna deklaracija predvideva odpravo mejnih kontrol in drugih ovir za lažje gibanje v regiji do leta 2021, hkrati pa bo državljanom omogočila potovanje po regiji le z osebno izkaznico, ter zaposlitev kjerkoli, če bodo imeli potrdilo o svojih kvalifikacijah.

Deklaracija predvideva tudi priznavanje diplom v regiji ter boljše sodelovanje v boju proti organiziranemu kriminalu in pomoč v primerih naravnih nesreč.

Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je povabil vse člane t.i. Balkanske šestorke, da sprejmejo dokument o „malem Schengenu“, ob vseh razlikah, ki obstajajo glede priznanja neodvisnosti Kosova.

Premier Severne Makedonije Zoran Zaev je dejal, da naj se pobudi za tesnejše gospodarsko povezovanje držav regije pridruži vseh šest držav Zahodnega Balkana (Srbija, Severna Makedonija, Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora in Kosovo).

Zaev je dejal, da je Severna Makedonija podprla pobudo, ker „je treba storiti veliko več na gospodarskem približevanju. Pošiljamo sporočilo, da politični odnosi v regiji postajajo enostavnejši, da Balkan ni več sod streliva, temveč regija stabilnosti, gospodarskega razvoja, posvečena evropskim integracijam in izboljšanju standardov svojih državljanov“.

Prejšnji teden je predsednik Srbije Vučić v Beogradu vodil trilateralni sestanek Srbija-Turčija-Bosna in Hercegovina in skupaj sta položila temeljni kamen za izgradnjo avtoceste Beograd – Sarajevo, kot enega pomembnih regionalnih infrastrukturnih projektov. 

Analitiki menijo, da gre za nove pozitivne premike, ki prihajajo iz Srbije in njenega predsednika Aleksandra Vučića, kar naj bi EU pozdravila in podprla, da se ta trend regionalnega sodelovanja nadaljuje in dodatno intenzivira. Pričakuje se, da se bo začela nova, bolj kakovostna epoha za prihodnost Srbije in regije.
 
Zahodno-balkanska kot Višegrajska skupina 

Na pobudo predsednika Srbije Aleksandra Vučića ob podpori premierjev Severne Makedonije Zorana Zaeva in Albanije Edija Rame je bilo okrepljeno medsebojno sodelovanje v regiji Zahodnega Balkana. Voditelji Zahodnega Balkana se zavedajo dejstva, da je treba sprejeti močne korake k medsebojnemu sodelovanju, ki bo usmerjeno k ustvarjanju boljših življenjskih pogojev za državljane in, kar je še posebej pomembno, zaustavljanju trenda množičnega izseljevanja prebivalstva iz regije.

Analitiki menijo, da morajo države Zahodnega Balkana vzpostaviti močno politično, gospodarsko, kulturno in vsako drugo obliko sodelovanja ter da morajo skupaj nastopati pred EU kot skupina držav z jasno opredeljenimi zahtevami. Ko gre za širitev EU, je treba natančno določiti, kdaj bo prišlo do širitve, saj se širitev ne more odlagati v nedogled. Pri tem je pomembno poudariti, da regionalno sodelovanje ne pomeni, da so se države regije odpovedale svoji evropski poti in članstvu v EU, česar se boji Črna Gora.

Pri tem lahko kot izkušnja služi sodelovanje v okviru t.i. Višegrajske skupine držav (Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška), ki zelo pogosto skupaj nastopajo v okviru EU z jasno izraženimi zahtevami in stališči. Še več, Višegrajska skupina je bila ustanovljena zato, da bi te države lažje in hitreje vstopile v EU in Nato, kar so tudi dosegle. Zato je pomembno, da države regije skupaj nastopajo pred EU in/ali drugimi zunanjepolitičnimi pobudami, saj posamičen pristop ni dovolj in ne zagotavlja uspeha.
 
Datum za začetek pogajanj z EU za Severno Makedonijo in Albanijo

Na vrhu EU 17. in 18. oktobra 2019 v Bruslju bo odločeno tudi o določitvi datuma za začetek pogajanj. Čeprav so posamezne države izražale skepso glede določitve datuma, je na koncu ostala le še Francija, da odobri začetek pogajanj EU s Severno Makedonijo in Albanijo. 

Analitiki menijo, da morajo države članice EU, vključno s Francijo, pokazati vizionarstvo glede širitve, saj če se širitve v preteklosti ne bi zgodile, EU nikoli ne bi postala tako ugledna regionalna integracija. Glede na to, da ima EU 27 članic (brez Velike Britanije), vedno obstaja možnost različnih pogojevanj in blokad, česar naj se države članice izogibajo oziroma si tega ne smejo dovoliti. To je še posebej pomembno v okoliščinah, ko druge države poskušajo doseči močan vpliv na Balkanu, predvsem Rusija, Kitajska in Turčija. Neodločnost EU ima lahko strateške posledice na Zahodnem Balkanu oziroma da posamezne države zaradi negotovosti glede članstva v EU in pritiskov domače javnosti spremenijo svojo geopolitično usmeritev.

Analitiki menijo, da rezerviranost Francije in njenega predsednika Emmanuela Macrona (ALDE) glede dodelitve datuma za začetek pogajanj z EU za Severno Makedonijo in Albanijo kaže na še en absurd evropske politike. Namreč, Macronova stranka La République En Marche je članica Zveze liberalcev in demokratov v Evropskem parlamentu (ALDE), ki so močni zagovorniki širitve, pri čemer njena članica La République En Marche blokira širitev. Zato je ALDE pred zgodovinsko odgovornostjo, saj predsednik Macron pripada ALDE. Preseneča francoski predsednik Macron, ki je bil pred dvema letoma ob prihodu na oblast viden kot novi voditelj Evrope. Z napovedjo blokade dodelitve datuma za začetek pogajanj za Severno Makedonijo in Albanijo Macron kaže, da nima vizije in da se razhaja s svojo politično skupino ALDE znotraj EU, ki je močan zagovornik širitve, in s tem prevzema ogromno odgovornost za usodo EU in proces širitve.

Poleg vprašanja stabilnosti regije Zahodnega Balkana gre tudi za vprašanje verodostojnosti evropskih voditeljev. Ti so namreč na vrhu EU junija 2018 odločili, da bodo leta 2019 dodelili datum za začetek pogajanj Severni Makedoniji in Albaniji, če bosta izpolnili pogoje za začetek pogajanj. Za obe državi, še posebej pa za Severno Makedonijo, je to jasno doseženo. Če datum za začetek pogajanj ne bo dodeljen (začetek pogajanj ne pomeni tudi članstva v EU), bodo evropski voditelji pogoltnili svoje besede in izgubili svojo verodostojnost. To bo postavilo pod vprašaj tudi (Roberta) Schumanovo vizijo združene Evrope. V tem primeru bi se celo lahko reklo, da je predsednik Macron deloval proti ideji svojega velikega rojaka, ki je lansiral projekt današnje EU.
 
EU je ogrozila tudi ameriške interese

Dialog med uradnim Beogradom in Prištino je vodila EU kot posrednica. Dialog je doživel fiasko. V zadnjih desetih letih, odkar je bila regija Zahodnega Balkana prepuščena skrbi EU, niso zabeleženi pomembnejši premiki. Druge države, predvsem Rusija, Kitajska in Turčija, so okrepile svojo prisotnost in vpliv v regiji. Zaradi takšnega delovanja EU je bil nujen vrnitev ZDA na Balkan. Upravičeno se postavljajo vprašanja, ali je EU zanesljiv partner in ali lahko EU premaga notranjo krizo brez močne podpore ZDA?

Analitiki menijo, da je od posebnega simboličnega pomena in zaradi verodostojnosti EU na Zahodnem Balkanu morda zadnja priložnost, da se države Zahodnega Balkana rešijo pred „objemom“ Rusije, Kitajske in Turčije, tako da se na vrhu EU v Bruslju dodeli datum za začetek pogajanj z EU Severni Makedoniji in Albaniji ter da se pospešeno dela na zaključku dialoga med uradnim Beogradom in Prištino s podpisom pravno zavezujočega sporazuma, pri čemer pa naj države regije intenzivno delajo na začetem regionalnem sodelovanju.