ANALIZA FOREIGN POLICY Washington deluje izključno v interesu Beograda in Zagreba, Biden je izdal Bosno

SARAJEVO, (Patria) - Zakaj se je Washington znašel v navezi z Beogradom, je vprašanje, ki se postavlja v analizi politike ameriškega predsednika Joeja Bidna na Zahodnem Balkanu, ki jo je objavil ugledni politični magazin Foreign Policy. Poudarja se, da sta Sarajevo, Priština in Podgorica pričakovala, da bosta Združeni državi in Evropska unija končno videli Srbijo in predsednika Aleksandra Vučića v pravi luči – kot satelitsko državo Kremlja, ki seje razdor v regiji, a nasprotno temu je Washington poglobil svojo zavezanost srbskemu predsedniku in obrnil regionalno pozicijo proti Beogradu in njegovim zunanjepolitičnim prioritetam. Ameriška bosanskohercegovska skupnost bi lahko, meni avtor, kaznovala "izdajo Bidenovega preobrata proti BiH in Balkanu" na naslednjih predsedniških volitvah. Kljub temu dodaja, da bo to slaba tolažba za tiste, ki so prepuščeni nacionalističnim vladam v Srbiji in na Hrvaškem.

Od številnih napovedi o učinkih ruske invazije na Ukrajino, ki se je začela februarja 2022, z eno najizrazitejših na Zahodnem Balkanu kot drugi veliki geopolitični meji Evrope, je obstajalo upanje, da bo to pomenilo končni konec zahodnih iluzij o možnosti dogovora z avtoritarnimi in šovinističnimi režimi, navaja uvod analize magazina Foreign Policy, posvečene vlogi ameriške administracije pod predsednikom Joejem Bidenom na Zahodnem Balkanu, s poudarkom na BiH, Kosovu in Črni Gori kot, kot je navedeno, "žariščnih točkah".

"V Sarajevu, Prištini in Podgorici se je pričakovalo, da bosta Združeni državi in Evropska unija končno videli Srbijo in režim Aleksandra Vučića takšne, kot sta: kot satelitsko državo Kremlja, ki seje razdor skozi mrežo regionalnih posrednikov z namenom širjenja lastnih kvazi-imperijskih machinacij in v koordinaciji z Moskvo zavira težnje Bosne in Hercegovine, Kosova in Črne Gore k članstvu v zvezi NATO in EU. In kot rezultat bi končno sledile posledice za Beograd," navaja analiza, z zaključkom, da se to ni zgodilo, ampak so Združene države še poglobile svojo zavezanost predsedniku Srbije, hkrati pa preusmerile regionalno pozicijo proti Beogradu in njegovim zunanjepolitičnim prioritetam.

Naveza Washingtona z Beogradom

Osvrt na nedavni sestanek ameriških veleposlanikov in predsednika Srbije v Beogradu, besedilo poudarja, da so tam razpravljali o "nedeljskih potegavščinah secesionističnega podpolkovnika entitetnega predsednika Milorada Dodika v BiH", ter da so ob tem poudarili "pomen podpore (bosanskohercegovskemu) suverenitetu, ozemeljski celovitosti in multietničnemu značaju ter funkcionalnim institucijam na državni ravni", a brez prisotnosti kateregakoli predstavnika BiH.

Članek analizira tudi pogajanja med Beogradom in Prištino z zaključkom, da so Združene države popustljive do Vučića, ki ne spoštuje določb nedavno doseženega sporazuma, medtem ko kritizirajo Kosovo zaradi nespoštovanja Bruseljškega sporazuma iz leta 2013.

Prav tako, dodaja, so se v Črni Gori Združene države pojavile ob Srbiji kot "glavni tuji pokrovitelj heterodoksne koalicije domnevnih reformatorjev, katerih najpomembnejše člane sestavlja blok srbskih nacionalističnih in klerikalističnih strank, za katere celo Washington priznava, da so neposredno na ruskem plačilnem seznamu".

"Zakaj se je Washington znašel v navezi z Beogradom? Ni težko razložiti, vendar je to politika, ki je popolnoma v nasprotju s stališčem Bidenove administracije do Ukrajine. Po ruski invaziji na Ukrajino je Bidenova administracija pravilno prepoznala, da je celotna politična in varnostna situacija na Zahodnem Balkanu postala nevzdržna. BiH, Kosovo in Črna Gora so bile najverjetneje žariščne točke, vse bi jih Moskva zlahka lahko izbrala za ustvarjanje pregovorne druge fronte v Evropi – morda ne v kinetičnem smislu, zagotovo pa v političnem. Kot taka je bilo v interesu Združenih držav, da hitro zaprejo Zahodni Balkan po dveh desetletjih prepuščanja administracije regije Bruslju – z katastrofalnimi rezultati," navaja analiza.

Bidenov State Department, pojasnjuje nadaljevanje, je za dosego tega cilja zaključil, da potrebuje partnerje, ki bi lahko izpolnili obljube, na Zahodnem Balkanu pa to večinoma pomeni zanašanje na najmanj pluralistične režime. Tu se omenja tudi stališče večje sodelavke za politiko pri Evropskem svetu za zunanje zadeve Majde Ruge, ki je opazila, da zahodne vlade obravnavajo Beograd kot nepogrešljivega igralca pri glavnih vprašanjih, s katerimi se regija sooča.

"Kakršno koli vprašanje že je, predsednik Srbije Aleksandar Vučić je prva oseba, ki jo pokličejo. Deloma je to razumljivo: moč v Srbiji je koncentrirana pri Vučiću, ki si je pridobil znatno kontrolo," dodaja Ruge.

Avtor besedila pripomni, da to prav tako pomeni takojšnje zavračanje Sarajeva, Prištine in Podgorice, kljub temu, da so vse tri prestolnice jasno prozgodovinsko usmerjene, Črna Gora pa je tudi članica zveze NATO.

"To je zato, ker je politika vseh treh držav znotraj preveč razdeljena, velik del zaradi neposrednega vpletanja zunanjih sil: Srbije, predvsem, pa tudi Hrvaške, vsaj v primeru BiH. Očitno Bidenova administracija verjame, da mir na Balkanu zahteva usmerjanje interesov močnejših nad šibkejšimi, usmerjanje interesov tistih, ki bodo najverjetneje povzročili nestabilnost, nad tiste, ki se želijo braniti," dodaja avtor, in pojasnjuje, da gre za vrsto realpolitičnega izračuna, ki je desetletja vodil ameriško politiko v nestabilnih regijah.

Rezultati, poudarja, govorijo sami zase.

Napačni koraki predsednika Bidna v regiji

Avtor spomni tudi na besede analitika Daniela Serwerja, ki je opozoril na pomanjkljivost takšne politike,

"Zanašajo se na Srbijo kot ključno državo v regiji, da prinese stabilnost, v sodelovanju s Hrvaško in Albanijo. Toda Srbija je revizionistična sila. Želi vladati vsem Srbom v regiji. Hrvaška in Albanija imata manjše ambicije, a v istem smislu: nadzorovati svoje sonarodnjake v sosednji BiH in na Kosovu," je dejal Serwer.

Kljub temu, meni avtor analize, je prava težava v tem, da tudi če bi Bidenova administracija ponovno preučila svojo politiko, ni jasno, ali bi to v tem trenutku naredilo bistveno razliko.

"Napačni koraki ameriškega predsednika Joeja Bidna v regiji so bili tako posledični, da morda ne bo mogel rešiti svojega ugleda med skupnostmi, ki jih najbolj prizadenejo njegove odločitve, in ki so hkrati najbolj prozgodovinsko usmerjeno prebivalstvo v regiji. To je še posebej primer v BiH, kjer je avtorska vloga Washingtona pri drznem, neliberalnem in strankarskem "gerrymanderingu" s strani Ureda visokega predstavnika, v imenu hrvaškega nacionalističnega HDZ-ja BiH in njegovih partnerjev, ki vključujejo Dodikov secesionistični SNSD, zmanjšala zaupanje v Združene države na najnižjo raven po vojni," poudarja, s spominom na nedavne odločitve visokega predstavnika Christiana Schmidta in podporo ZDA "demokratično sumljivim ustavnim spremembam v entiteti Federacija BiH".

"Vsak poskus, da bi se delalo na uresničevanju trajnostnih, demokratičnih, liberalnih reform v BiH in njenem ustavu, ki so ga izdelale ZDA, je izginil. Washington zdaj deluje izključno v interesu svojih obveznosti do Beograda in Zagreba, s tem pa tudi političnih interesov njunih bosanskih in regionalnih pooblaščencev," zaključuje avtor.

Na koncu še osvrt na možne posledice takšne politike, a v samih Združenih državah.

"V nenavadnem zgodovinskem preobratu, če bo Bidenova ekipa obžalovala svoje stališče do Balkana, bo to vsaj kratkoročno zaradi volilne realnosti v ZDA. Majhni, a volilno pomembni žepi bosanskih Američanov, na primer v državah, kot so Georgia, Michigan, Severna Karolina in Arizona, med drugim, so dovolj številni, da naslednje predsedniške volitve v ZDA prepustijo republikanskemu kandidatu. Od leta 2015 se ocenjuje, da je 10.000 Bosancev živelo v ameriški zvezni državi Georgia, kjer je Biden zmagal z manj kot 12.000 glasovi leta 2020. Obstaja podobno število Bosancev v Severni Karolini. V Michiganu, ki ima približno enako število bosanskoameriških Američanov v državi, je guvernerka Gretchen Whitmer razglasila 1. marec za "Dan bosanskih Američanov". Samo mesto Phoenix v Arizoni je sprejelo okoli 7000 bosanskih beguncev v 90. letih in zgodnjih 2000-ih, skupnost pa je od takrat znatno narasla. Vse te številke so le dodatek k približno 50.000 do 70.000 bosanskim Američanom, ki živijo samo v širšem območju St. Louisa v državi Missouri".

Avtor meni, da je čutiti občutek "izdaje Bidenovega preobrata proti BiH in Balkanu", ter da Bosanci v ZDA celo ne potrebujejo glasovati za republikance, da bi preprečili Bidenove možnosti za ponovno izvolitev, ampak morajo samo ostati doma.

Kljub temu bo to v tem primeru slaba tolažba za tiste ranljive populacije v regiji, ki so prepuščene na milost in nemilost nacionalističnim oblastem v Srbiji in na Hrvaškem, upanje na zavezanost političnega Zahoda obrambi demokracije in pravice malih narodov, da bodo svobodni, pa se je "spremenilo v pepel", zaključuje analiza.