Analiza Branka Perića: Reformski zakoni so nov model političnega vplivanja na pravosodje

Napisal: Branko Perić/Istraga.ba

Svet ministrov BiH se tudi v drugem poskusu ni želel seznaniti z osnutkom Zakona o Visokem sodnem in tožilstvu (VSTV) in Zakonom o sodišču druge stopnje BiH. Oba kratka ministri iz Republike Srbske (SNSD) nista glasovala za predlagani dnevni red, zato sta bili seji preloženi. Obrazložitve so skope in nejasne. Vendar pa politična ozadja in proceduralne vratolomije niso glavna tema te analize.

Ta dva zakona sta bila poimenovana kot “reformna” in sta postala pogoj za začetek pogajanj BiH z Evropsko unijo. Zgodba o njiju ima dolgo zgodovino. Intenzivirala se je po primeru predsednika VSTV Milana Tegeltije in aferi “Potkivanje” leta 2020. Minister za pravosodje BiH Davor Bunoza trdi, da se ministrstvo s tema zakonoma ukvarja že dve leti.

Tegeltijina afera je skoraj pozabljena, vendar zgodba o reformi še vedno daje znake življenja. Danes se zdi, da je Evropska komisija bolj zainteresirana za sprejetje zakonov kot naše vladajoče politike. Že dolgo Bruselj nima s čim pohvaliti, ko gre za BiH, prav tako pa tudi naši politiki, ko gre za reforme in bruseljske agende.

Glede na to, kar smo lahko slišali v redkih javnih razpravah o teh dveh zakonih, se lahko upravičeno postavi vprašanje, ali sta resnično reformna. Ta kratka analiza želi opozoriti na nekatere sporne rešitve.

Predvsem je treba opozoriti na dejstvo, da reforma pomeni normativne posege za reševanje resnih problemov pri delovanju nekega področja v sistemu državne oblasti. To pomeni, da bi bilo nujno opraviti celovito analizo stanja na področju, ki se reformira, da bi prišli do najboljših rešitev. O stanju v pravosodju nihče ni opravil podrobne analize delovanja in problemov, s katerimi se srečujejo državljani. Vendar pa je že dolgo znano, da so glavni problemi pravosodja dolgotrajna sojenja, preobremenjenost sistema s primeri, problematična imenovanja sodnikov in tožilcev, notranja korupcija, slabi rezultati vodenja institucij, izostanek rezultatov pri obravnavanju korupcije in organiziranega kriminala, blaga kazenska politika in kakovost zakonov.

Glede na te probleme se postavlja vprašanje, ali jih bo, ali vsaj nekatere od njih, Zakon o VSTV in Zakon o sodišču druge stopnje rešil. Zdi se, da ne! Težave še vedno ostajajo, z tendenco povečevanja. Smo torej na reformni poti ali na slepem tiru?

V Zakonu o VSTV so izpostavljene tri ključne stvari, ki se rešujejo: 1) povečuje se število članov VSTV s 15 na 20, 2) v tajništvu VSTV se ustanovi oddelek za integriteto in 3) spremeni se pristop k vprašanju etničnega ravnovesja. Povečanje števila članov VSTV je protireformna ideja iz dveh razlogov: okorna telesa, ki odločajo, so po naravi stvari neučinkovita, kar se bo odrazilo v počasnosti pri sprejemanju odločitev, kar je glavni mandat institucije. Po drugi strani pa novi člani širijo polje zunanjih, predvsem pa političnih, vplivov na sprejemanje odločitev. Prav tako ne smemo zanemariti povečanja proračunskih izdatkov za financiranje institucije.

Reševanje vprašanja integritete nosilcev pravosodnih institucij se je zmanjšalo na vprašanje njihovega premoženja. Uvaja se obveznost prijave osebnega premoženja in premoženja širše družine. Gre za svojevrsten paradoks: razpiše se razpis in iščejo se najstrokovnejši in najmoralnejši kandidati, nato pa jih kolektivno sumimo in jih podvržemo obveznosti, da prijavljajo in dokazujejo izvor svojega in družinskega premoženja. Takšna obveznost v sistemu javne oblasti je naložena le sodnikom in tožilcem. S kakšnim razlogom? Zakaj bi kdo bil dolžan dokazovati svojo čast in dostojanstvo? Tudi v kazenskem zakonodaji obtoženec ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti. Zakaj so sodniki in tožilci tako sumljivi, da jih je treba preiskovati in preverjati?

Sumljenje brez dokazov je najhujša oblika moralne diskreditacije. Vsaka stranka bo pri sodniku, s čigar odločitvijo ne bo zadovoljna, iskala v premoženju kakršen koli razlog, da ga diskreditira in poniža. Sodniki in tožilci bi lahko prišli v situacijo, da bodo zaradi obsega svojega in družinskega premoženja obešeni na steber sramu in javno žigosani kot nevredni ljudje. Zgodbe o nevrednih sodnikih in tožilcih bodo stalne teme v že tako zastrupljenem javnem prostoru. Bo to okrepilo integriteto pravosodja ali ga bo popolnoma uničilo?

Takšna obveznost sodnikov in tožilcev ne obstaja v nobeni evropski državi. Ni ne pravna ne kulturna vrednost. BiH je edina država na planetu, kjer se od sodnikov zahteva prijava in preverjanje premoženja ter se jim odreka pravica do izbire in opravljanja javne funkcije zaradi suma izvora premoženja.

Nesprejemljivo je, da se je sploh lahko v nečigavi glavi rodila ideja, da se lahko na takšen način reformira sistem, ki je pogoj vseh družbenih reform. In nesprejemljivo je, da Beneška komisija to meni za legitimni interes države, v kateri je vpliv politike na pravosodje glavni problem njegovega delovanja. Ne bi bilo čudno, da se je ta napačna ideja porodila v glavah domačih politikov, saj se bo z njeno realizacijo fokus s kriminalnih vladajočih politik preusmeril na pravosodje. Na žalost, to bo tragična posledica teh reformnih eksperimentov.

Glede etničnega ravnovesja je v Predlogu zakona ohranjena stara rešitev z modifikacijami in birokratskimi variacijami (dva kroga izbire, minimalna zastopanost in kvota štirih mest), ki bodo to vprašanje privedle do novih absurdov. Vprašanje etničnega ravnovesja je bilo v praksi zlorabljeno kot mehanizem prikrite notranje korupcije. Namreč, spremenilo se je v odločilni kriterij za izbiro na pravosodno funkcijo. Na primer, s seznama uspešnih kandidatov je bil izbran zadnji kandidat namesto prvega na seznamu samo zaradi etnične pripadnosti. To sporno vprašanje naše ustavne ureditve bi bilo treba reševati s formulo, da med dvema kandidatoma z enakimi ocenami prednost dobi etnična pripadnost in to samo, če je ta na državni ravni resno v neravnovesju. To bi bil sprejemljiv in razumen pristop, saj se z njegovo uporabo ne bi ogrozil kriterij strokovne usposobljenosti.

Pri Zakonu o sodišču druge stopnje BiH je problem le delno rešen. Namreč, struktura Sodišča BiH je vključevala sodišče prve stopnje in oddeljenje druge stopnje, ki je odločalo po pritožbah na odločitve sodišča prve stopnje. Sodnike oddelka druge stopnje je izbiral predsednik sodišča. To je nesmisel, ki ne obstaja v evropski zakonodaji. Evropska konvencija o človekovih pravicah o takšni situaciji govori kot o izjemah, kar se nikakor ne more uporabiti na Sodišče BiH. Takšna struktura Sodišča BiH v javnosti ni dajala vtisa nepristranskega in neodvisnega sodišča.

Predlog, ki se je znašel pred Svetom ministrov, ohranja oddelek druge stopnje v strukturi Sodišča BiH, vendar predvideva, da izbor sodnikov opravlja VSTV. Prav tako se predvideva položaj predsednika tega oddelka druge stopnje. Oddelek v okviru sodišča prve stopnje ni neodvisno sodišče, kot ga imajo v mislih mednarodne konvencije in kot je razvito v praksi sodobnih držav. Predsednik oddelka druge stopnje prav tako ni predsednik sodišča druge stopnje. Vzpostavlja se model, ki prav tako nikjer ne obstaja v rednem pravosodju. Zakaj? Kakšen je bil cilj takšnih rešitev? Zakaj se sklepajo politični kompromisi na račun pravnih načel in principov?

Zanimivo je, da se hkrati vzpostavlja enak model s tožilstvom Posebnega oddelka za organizirani kriminal in korupcijo (POSKOK). Predmete iz pristojnosti tega tožilstva obravnava Vrhovno sodišče Federacije BiH kot sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje in sodišče tretje stopnje. Torej, zavestno se ignorira pravno načelo dvostopenjskosti, in to brez kakršnih koli razlogov.

Te izjeme je treba brati kot politično premišljene mehanizme učinkovitega političnega vplivanja na tožilce in sodnike. Drugih razlogov ni mogoče najti.

Torej, oba ta zakona nista reformni korak, temveč nova shema političnega vplivanja na pravosodje in pretvarjanja pravosodnih institucij v sredstvo vladajočih politik.