Analitiki: Čović kalkulira med Beogradom in Zagrebom

Predsednika HDZ-ja BiH Dragana Čovića obtožujejo, da bolj dela za srbske kot za hrvaške interese v Bosni in Hercegovini. Bližje je Beogradu kot Zagrebu.

Med nedavnim uradnim obiskom Hrvaške je srbski predsednik Aleksandar Vučić odprto sporočil, da so odnosi Srbije s političnimi predstavniki Hrvatov v BiH izjemni. 

„Dragan Čović je dobrodošel gost v Srbiji in vedno je dobrodošel", je dejal Vučić v Zagrebu. Po drugi strani se Srbija in Hrvaška ne moreta pohvaliti s kakšnimi posebnimi odnosi.

Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je med srečanjem izjavila: „Odnosi so obremenjeni z zgodovino in danes se je nismo dotikali in o njej nismo razpravljali. Ona nam preprečuje, da bi odnose med državama imenovali prijateljskimi.“

Ivica Đikić v kolumni za Al Jazeero piše, da se je v Zagrebu med Vučićevim obiskom zgodil politični šov Aleksandra Vučića, „v katerem so najvišji predstavniki hrvaške oblasti, vključno z Grabar-Kitarović, izpadli statisti, ker preprosto niso dorasli politično-dramskemu talentu najmočnejšega Srbina in ker niso vedeli, kaj želijo s tem srečanjem doseči: še več, premier Andrej Plenković in njegova vlada sta praktično ovirala Vučićev obisk.“

Hrvaški filozof in analitik Žarko Puhovski v komentarju za Patrijo prav tako govori o paradoksu, da je hrvaška stran v BiH močno vezana na Dodika, medtem ko ima Hrvaška hkrati popolnoma drugačne stališče do predsednika bh. entitete Republika Srpska.

„Dodik je zagotovo avtoriteta za hrvaško stran v Bosni in Hercegovini. V to ni dvoma. In to postavlja Hrvaško v neprijeten položaj, ker bi se po eni strani želela postaviti proti Dodiku, po drugi strani pa ne more biti proti „svojim“ v Bosni in Hercegovini“, pravi Puhovski.

Del analitikov pa opozarja, da nikoli ne smemo pozabiti na politične strukture v Srbiji in na Hrvaškem, ki imajo ambicije po razdelitvi Bosne in Hercegovine, zato se lahko odnosi med uradnim Zagrebom in Beogradom v tem pogledu zelo lahko ujemajo. Takšna politika je bila zagovarjana ne samo 40-ih letih med Cvetkovićem in Mačkom. Zelo jasno se je nadaljevala tudi v 90-ih letih med prvim hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom in srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem. Zelo je opazna tudi danes, saj se Hrvaška pogosto vmešava v notranje zadeve Bosne in Hercegovine, tako kot se enako vmešava tudi Srbija preko političnih predstavnikov Srbov v BiH.   

Nekateri avtoriteti v Bosni in Hercegovini se resno bojijo tudi vsiljevanja novega spopada med Bošnjaki in Srbi, ki bi ga hrvaški politiki v BiH izkoristili za ponovno oživitev ideje Herceg Bosne v polnem obsegu. To bi domači in mednarodni javnosti predstavili kot edini nači n za zaščito Hrvatov v BiH. Podobno je bilo storjeno tudi med zadnjo vojno v BiH. Voditelji te Herceg Bosne so bili dve desetletji kasneje pred Haškim sodiščem obsojeni za vojne zločine, vendar HDZ tudi takrat ni zavrnil takšne ideologije. Stotine Hrvatov iz Srednje Bosne in Bosanske Posavine so bili neposredna žrtev te politike.

Odgovor na vprašanje, zakaj Dodik in Čović sinhronizirano delujeta na slabljenju BiH, medtem ko bošnjaška stran, obremenjena z notranjimi delitvami, nima moči, da bi jima nasprotovala, je lahko v dejstvu, da bi obema pri lastnem narodu homogeni etnični enoti služi li kot alibi za finančni kriminal, ki jima je očitana. Sedanje islamofobije in pritisk na Bošnjake poskušata le dodatno komercializirati.

„Vedno bodo obstajali nori umi, zaslepljeni z nacionalizmom in obdani s kriminalom, ki bodo sanjali o novih mejah, novih vojnah, ker je to okolje, ki jim najbolj ustreza. Toda naloga in obveznost zdravih, normalnih, demokratično opredeljenih ljudi, politikov in državljanov, tako v Srbiji kot v Bosni in povsod po regiji, je, da ti nori sanje nikoli ne postanejo resničnost“, je v enem od novinarskih intervjujev ocenil Zoran Živković, nekdanji srbski premier, danes predsednik Nove stranke. /A. A./