Ana Mrnjavac, žena skala, žena, ki nikoli ni javno izrekla niti ene grde besede!

Ana Mrnjavac! Žena skala! Žena dostojanstvo! Žena, katere otrok ne sedi poleg nje zaradi objestnosti drugih otrok. Žena, ki nikoli ni javno izrekla niti ene grde besede, besede, ki bi lahko vznemirila druge. Žena, ki niti ne pomisli, da bi s hrupom svoje žalosti rušila skale! Žena, ki svojo bolečino nosi dostojanstveno in tiho.

Mati, ki ve, kaj je bolečina. Ki živi bolečino. Žena, katere otrok je žrtev vrstniškega nasilja. Žena, od katere se je treba učiti, kaj so dostojanstvo, ljubezen in ponos. Žena, katere tiha trpljenje odmeva glasneje od vseh izrečenih besed in krikov! Žena, ki zna zamrzniti vsak korak, ki uide izpod nadzora. Žena, ki hodi od kamna do travnika in spet do kamna. Znova in znova. Ki kamen okrasi s solzo in kakšnim zelenim listom ter tam pove vse, kar ji oblikuje žalostno srce.

V tišini in mrazu kamna izreče svojo izpoved in gre naprej. Morda gre tudi nazaj, a gre tiho v svojem dostojanstvu. Njen tihi bolečina odmeva kot krik. Krik, ki ne da miru. Ki se razprši na vse nas. In danes, ko je od takrat minilo osem let, njen pogled v daljavo in njen ponos kljubujeta zlu. Spet na enak način, kot gleda v kostanjeve oči in na način, kako te kostanjeve oči gledajo nas. Nenehno nas in od vsepovsod gledajo ter sprašujejo, kako smo mi.

Te oči nam sporočajo, da je on dobro. Tam v večnosti. Toda ko se srečamo z njegovim pogledom, se sprašujem, ali je sploh kdo lahko dobro. Ali lahko kdo ostane isti, ki na življenje gleda s porazno lahkoto? Ne more in ne sme. In medtem ko sanja deček s kostanjevimi očmi, ona boža njegove kamnite lase, mi pa trčimo ob njeno bolečino. Nemi, da bi karkoli rekli. Morda je tudi bolje, da nič ne govorimo.

Da pustimo, da se odmev iz daljave zruši na nas in nas strezni. Vrne v resničnost tega sneženega dne in nas popelje skozi reko spominov do tistega dne. Dneva, ki je premagal človečnost. In nas v njej. Nekje so takrat izginili ljudje. Odšli so po poteh teme in brezčutnosti. Ona? Ona je ostala, da kljubuje nečloveškemu. A ne z nečlovečnostjo, temveč z ljubeznijo in toplino. Ana Mrnjavac. Žena skala!

Piše: Sanja Vlaisavljević 

Ubijalcu in pomagačem 35 let zapora 

Denisa so 5. februarja 2008. leta, brez kakršnega koli razloga ali povoda, v polnem tramvaju, na poti iz šole domov, napadli trije huligani in mu pri tem povzročili hude telesne poškodbe, zaradi katerih je 6. februarja umrl.

Vrhovno sodišče Federacije BiH je Ademirja Lelovića obsodilo na 15, Berina Talića pa na deset let zapora zaradi pomoči Nerminu Sikiriću (10 let zapora) pri umoru Denisa Mrnjavca.