Pogovor z Andrejem Obolerjem: Spletno sovraštvo

Avtorica: Hana Imsirovic, članica Evropske mreže mladih demokratov (EDYN) in Inštituta za napredno vodstvo v politiki (ALPI) iz Washingtona DC

---

Kot članica Evropske mreže mladih demokratov (EDYN) in Inštituta za napredno vodstvo v politiki (ALPI) sem se zavezala, da bom promovirala pomen ozaveščanja o nevarnostih, ki izhajajo iz spletnega sovraštva. Raziskujem priložnosti, kjer lahko družba in posamezniki prispevajo k zmanjšanju te težave. Tema je pomembna v Bosni in Hercegovini, kjer manipulacije z etnično raznolikostjo pogosto povzročijo širjenje sovraštva. 

V čast mi je bilo pogovarjati se z dr. Andrejem Obolerjem. Njegov prihod v Italijo iz Avstralije je bila moja priložnost, da predlagam spletni klic, s katerim bi se izognili neprijetni časovni razliki med Avstralijo in Bosno in Hercegovino. Navdušil me je prijazen odnos dr. Obolerja in njegova pripravljenost odgovoriti na vsa moja vprašanja. Intervju je bil daljši od načrtovanega. V zadovoljstvo mi je bilo slišati, kako avstralska družba, ki je multikulturna in živahna, premaguje problem spletnega sovraštva. 

Andre Oboler je strokovnjak za družbene medije in spletno javno diplomacijo, izvršni direktor Inštituta za preprečevanje sovraštva na spletu (Online Hate Prevention Institute) in svetovalec pri različnih spletnih projektih. Andre Oboler je tudi član avstralske delegacije pri Mednarodni zvezi za spomin na holokavst (IHRA) in trenutno dela na Univerzi La Trobe v Avstraliji kot višji predavatelj na Pravni fakulteti Univerze La Trobe. 

Gospod Oboler, ali lahko bralcem „Patrie“ iz Bosne in Hercegovine podate bolj informativen vpogled v to, kaj je Inštitut za preprečevanje sovraštva na spletu?

Inštitut za preprečevanje sovraštva na spletu (OHPI) je avstralska dobrodelna organizacija, osredotočena na dokumentiranje problema sovraštva na spletu, zagotavljanje raziskav za odločevalce, analizo ugotovitev in zagotavljanje priporočil za pomembne deležnike: uporabnike, civilno družbo, organizacije, ponudnike platform in vlado. Pokrivamo vprašanja rasizma, mizoginije, islamofobije, antisemitizma, nasilnega ekstremizma in kibernetskega ustrahovanja. 

Kaj vas je motiviralo, da ste se lotili problema sovraštva na spletu?      

- Z delom na tem področju sem začel med doktorskim študijem. Opazil sem veliko sovražne vsebine, ki je prihajala iz interneta. Tako sem se začel ukvarjati s tem, kako se lahko spopademo s to internetno vsebino, ki zdaj omogoča širjenje sovraštva po svetu. Leta 2008 sem objavil članek o antisemitizmu na Facebooku in o tem, kako družbeni mediji omogočajo takšno vsebino. Zaradi tega članka je to postalo moje področje delovanja. 

Kakšna je stopnja ozaveščenosti ljudi o tej težavi v Avstraliji? Kako gledajo na problem sovraštva na spletu?

- Zdaj je ozaveščenost visoka. To se je v zadnjih nekaj letih spremenilo. Zdaj so veliko bolj ozaveščeni kot nekoč. Mislim, da je to res povsod po svetu. Ko sem začel s tem delom, sem moral najprej prepričati ljudi, da obstaja sovraštvo na spletu in drugič, da je to problem. Ljudje so govorili: „Oh, to je samo internet, ni pomembno.“ Zdaj je v Avstraliji veliko medijske pozornosti, kar ustvarja veliko javne ozaveščenosti. Vendar je ozaveščenost ena stvar, ukrepanje glede tega pa druga. 

Vaša zadnja poved je zelo zanimiva. Kakšno je stanje glede ukrepanja glede te težave, poleg vaših lastnih prizadevanj?

- Zelo težko je, celo pri naših lastnih prizadevanjih. Ljudje vidijo problem, vendar je zelo malo financiranja za podporo našemu delu. Napad na dve mošeji v Christchurchu, v katerem je bilo ubitih 50 muslimanov med molitvijo, je izvedla oseba iz Avstralije in je bil v živo predvajan na Facebooku, z veliko medijske pozornosti. To kaže, kako so bili družbeni mediji uporabljeni za spodbujanje ljudi k streljanju. Tudi po Christchurchu smo poskusili z množičnim financiranjem zbrati denar za podporo našemu delu pri tem problemu. Naš cilj je bil zbrati 2.000 dolarjev, zbrali pa smo le okoli 800 dolarjev. Ljudje vidijo problem in nato želijo, da ga nekdo drug reši in krije stroške njegove rešitve.

Kaj je po vašem mnenju najpomembnejši dosežek OHPI?

- Prvi dosežek je, da smo vzpostavili poročila, ki temeljijo na številkah in obravnavajo tako antisemitizem kot islamofobijo. Poročila drugih organizacij in celo naša zgodnja poročila so vsebovala le primere brez navedbe, kako razširjen je problem. Naša poročila, ki so problem kvantificirala, so bila predstavljena v sedežu ZN v New Yorku, eno od njih pa je bilo citirano v poročilu Sveta ZN za človekove pravice. To je zelo visoko priznanje dela. Poročila Unesca so obravnavala naše delo. Naša poročila zagotavljajo dokaze o problemu in preglednost glede odziva podjetij. To je zelo pomembno, ker če nimate popolnega vpogleda v težavo, je ne morete izboljšati. Drugi dosežek je proizvodnja programske opreme, zaradi katere sem prišel v Italijo. Programska oprema nam omogoča pridobivanje teh podatkov; poleg tega, da ljudje običajno poročajo platformam, naša programska oprema omogoča javnosti, da nam tudi poroča o stvareh, ki jih vidi, kar omogoča boljše razumevanje problemov in spremljanje odziva podjetij. Če bi ljudje poročali le podjetjem, bi o tem vedela le podjetja. Drugi morajo biti obveščeni, mi pa imamo sisteme za to. Tretja stvar je, da podjetjem dajemo tudi tehnična priporočila. Podjetja so spremenila svojo programsko opremo na podlagi naših priporočil (na primer YouTube in Facebook). Te spremembe otežujejo širjenje sovraštva in olajšujejo njegovo odstranjevanje. 

Programska oprema, ki ste jo omenili – je to orodje Fight Against Hate?

- Da, to je.

Ali lahko opišete postopek poročanja o spornih vsebinah?

- Poročanje zahteva, da nekdo kopira URL, spletni naslov določene vsebine s Facebooka, YouTubea ali Twitterja. Ta naslov vnese v sistem, sistem nato pridobi kopijo teh informacij od podjetja in nato osebo prosi, da vsebino uvrsti v kategorijo, torej da pove, kakšno sovraštvo je to. V tej fazi o tem ne poroča noben poseben organ. Podatki se uporabljajo za raziskave. Zagotovili smo orodje, tako da ga lahko različne organizacije uporabljajo za zbiranje podatkov, ki jih je mogoče posredovati tudi policiji, vladi in agencijam za človekove pravice. To je načrt, da imamo še eno orodje za analizo, ki je namenjeno policiji, komisiji za človekove pravice ali vladi. Vendar je za to potreben dogovor z različnimi agencijami. 

V Bosni in Hercegovini so pravni okviri zelo dobri. Vendar se jih ne spoštuje. 

- To je povsod enako. Problem je lahko povezan s policijo. Ne z višjo policijo, ampak s policijo na policijski postaji. Če nekdo najde gradivo za prijavo, policist pa ne ve, kakšni so zakoni pri obravnavanju tega, je to problem. Zavedanje, da je spletno sovraštvo resnično in pomembno, je redko. Policija ni zelo seznanjena s tehnologijo in njeno uporabo. Obstajajo policijski specialisti za to težavo, vendar to ne pomaga, če redni policist problema ne posreduje specialistom. 

Bi priporočili kakšno obliko izobraževanja za policiste o tej temi?

- Da, potrebujejo izobraževanje. Razlog, zakaj uporabljamo našo programsko opremo, je zbiranje veliko podatkov, ki zagotavljajo osnovo za odhod k policiji in opozarjanje na problem na podlagi dokazov. Zbiranje podatkov policiji olajša odziv. Višja policija lahko nato vzpostavi dobre postopke. 

Sem ena od avtoric osnutka javne politike o sovraštvu na spletu v BiH z naslovom „Sovraštvo na spletu – nov varnostni izziv v BiH“, katerega specifični deli so našli pot do delovne skupine v državnem parlamentu. Dokument temeljito analizira situacijo in predlaga rešitve glede preprečevanja, zatiranja in sankcioniranja. Glede preprečevanja smo predlagali predmet „medijska pismenost“, ki bi med drugim mlade izobraževal o pravilnem spletnem izražanju in o grožnjah sovraštva na spletu. Kaj menite o tem? 

- Izobraževanje in digitalna pismenost sta zelo pomembna, vendar sama po sebi nista dovolj. V drugih državah sem videl, da vlada odloča, kam bo usmerila pozornost, kaj je pomembno in kaj ne. Digitalna pismenost v šolah je priljubljena pri vladah, vendar jo preveč vidijo kot začetek in konec svojega odziva, kar samo po sebi ni dovolj. Videli smo težave s starejšimi učenci, ki širijo sovraštvo, in prav oni so bili deležni izobraževanja. Po mojem mnenju je zatiranje najpomembnejše. Potrebno je izobraževanje o sovraštvu na splošno. Izobraževanje o sovraštvu v splošnem smislu naredi spletno sfero le eno dimenzijo problema. Nacionalni odbori so zelo pomembni, ker imajo podjetja svoje politike in včasih ne delujejo pravilno, ne prepoznajo kršitve politike. Način za rešitev tega je imeti odbor v državi, ki bo podjetju dajal navodila glede odstranjevanja spornih vsebin. Mislim, da bodo v prihodnosti v podjetjih obstajale ekipe, ki bodo zadolžene za odstranjevanje vsebin v vsaki državi. Podjetja ne morejo delovati le v nekaj državah in pokrivati celotnega sveta – morajo biti lokalna. To zahteva infrastrukturo in podatke v lokalnih podjetjih. Potrebne so lokalne ekipe tako v podjetjih kot v civilni družbi. Denar mora priti od vlade za financiranje dejavnosti civilne družbe za delo na tem problemu.

Ali je mogoče trende in sodobne značilnosti uporabiti za plemenitejši namen? Na primer, ali lahko vplivneži na Instagramu ozaveščajo o nevarnostih sovraštva na spletu?

- Avstralska komisija za človekove pravice ima nacionalno kampanjo proti rasizmu, v kateri aktivno sodelujejo podjetja, športniki in vplivneži. Geslo kampanje je „Rasizem. Ustavi se pri meni“. Moje mnenje o tem je, da je bolje kot nič, vendar ni tako učinkovito. Postavlja osnovno raven, da je rasizem problem. Potrebno je iti dlje od tega. Samo s tem, da rečemo, da rasizem ni dober, ne bomo dosegli spremembe. Če obstaja kakšna vsebina, ki je podjetje ne želi odstraniti, je zelo koristno, ko vplivneži izpostavijo specifičen primer in izvajajo pritisk na podjetja. Vplivneži potrebujejo praktične in specifične cilje, ko uporabljajo svoj vpliv.

Glede na vaše bogate izkušnje na tem področju, kakšno bi bilo vaše priporočilo za ljudi, ki jih zanima boj proti sovraštvu na spletu?

- Veliko časa in denarja smo porabili za razvoj programske opreme za spremljanje. Pristop je zdaj takšen, da sodelujemo s partnerskimi organizacijami, ki jo nato lahko naredijo dostopno v svojem jeziku, zbirajo podatke iz svoje države in spodbujajo javnost, da prijavi, kar vidi. Potrebne so institucije civilne družbe, ki bodo prevzele vodstvo. Potrebna je javna podpora za iskanje spornih vsebin. Našo platformo je mogoče ponoviti za druge države, vendar jo mora prevesti strokovnjak. Cena prvotne različice programske opreme je bila 62.000 €, kar je bilo predrago. Nova različica stane 2.000 € na leto za licenco in je veliko bolj prilagodljiva. Postopek replikacije traja dva dni, vendar to velja le za sistem. Potreben je projekt, idealno pa ljudje, ki bi delali polni delovni čas in bili za to plačani. Sistem je uporaben, ko ljudje zanj vedo in ko vedo, kako ga uporabljati.