AMNESTIJA - NAŠA NAJVEĆA NAPAKA JOKAMO, KER NE VEmo, KAJ STORITI!

Napisal: Rasim Belko @rasimbelko

Preveč svobode lahko vodi v propad. Danes to najbolje razumejo tisti, ki so za državo in svobodo dali dele telesa, ali tisti, ki so dali sinove in hčere, ali tisti, ki so vsemu temu priča. Državo smo krvavo branili, a smo s strahopetnostjo prišli v položaj, da jo izgubimo ali da se ponovno borimo za tisto, kar smo že dosegli.

Največjo povojno politično napako v probosanskem blogu je naredil prvi med nami - rahmetli predsednik RBiH Alija Izetbegović, ki je iz usmiljenja dovolil, da se dezerterji in izdajalci vrnejo v državo in tri desetletja pozneje pripeljejo do roba razpada.

Amestija je zastrupila domoljubno bitje Bosne in Hercegovine.

Osvobojeni bremena dezerterstva v kolonah in žepov polnih nemških mark so kot mravlje okupirali Bosno in Hercegovino. Straopetneži, najslabša sorta našega rodu. Iz dneva v dan se onesnažuje prostor za izdajalce rodu in doma svojega, hujših od takih pa ni.

Kupovali so podjetja, poslovne in vse druge razpoložljive prostore, za drobiž jemali delnice borcev, otroke zaposlovali po globini institucij. Ko so bogastvo iz dezerterstva pomnožili s trošenjem obranjene države, so se izpostavili kot ugledni poslovneži, ki gradijo dobrodelne fontane, a izsušujejo proračune.

Njihov zadnji korak je bil prevzem oblasti, zadnjega simbola moči, ki je tej strahopetni gardi manjkal, da bi zavladala Bosni in Hercegovini. Čas je nekatere odnesel, nekateri so še danes tu.

In pazi zdaj - predstavljajoč se kot alternativa nacionalni SDA, kot projekt zlonamernih svetovnih šarlatanov, so v naši državi postali mainstream politika. Postali so oblast.

Koliko je dobra oblast, v kateri tretjino, ki bi morala biti državotvorna, sestavljajo dezerterji in pudlji mednarodne skupnosti, kaže podatek, da so v dveh letih uspeli demolirati sistem in državo do roba razpada.

Če bi kdo seštel besedila, napisana v teh dveh letih za nami, ki so opozarjala dezerterje, da kompromis s secesionizmom ne bo proizvedel močne članice Evropske unije, bi se lahko izdali tomovi knjig, a to ni bilo dovolj, da bi dezerterji spoznali, da pot, po kateri vodijo Bosno in Hercegovino, to državo vrača v čas, ko so se hrabri odločili ločiti in upreti Miloševićevi Jugoslaviji.


Danes lahko brez vsakega razumnega dvoma zaključimo, da je izostanek poguma pri dezerterski oblasti očitno na maksimum proizvajal nevarni hormon strahu za fotelje, zato se niso upali sprejemati državotvornih potez.

Nasprotno, na vsako kritiko so se odzivali sujetno in oholo, vsakogar, ki jih je opozarjal, da vodijo izdajalsko politiko, so imenovali proiranske in proruske. Edino, kar smo vsi mi, ki smo jih kritizirali, spregledali, in to je velika napaka, je dejstvo, da dezerterji, ki so pobegnili pred vojno za domovino, ne morejo biti pogumni v političnem boju za državo.

Mislili so sarajevski trikolori, bolje bi jim pristajal naziv münchenska garda, da bo zaledje, ki ga imajo v Christianu Schmidtu in Michaelu Murphyju, trajalo večno. Kajti Murphy je popravljal njihove izdajalske dogovore z Dodikom, Schmidt pa je po Murphyjevih direktivah brisal tisto, kar je Dodik sam sprejel.

Murphyja ni več, Schmidt je de facto mrtev, Trojka pa izgubljena med strahopetnostjo in neznanjem. Zato je Bosna in Hercegovina danes v stanju, ko edini resen steber ohranjanja države drži Dragan Čović. Kajti Čović očitno edini ima dovolj modrosti in zrelosti, da sporoči, kako se bo uprl vsakomur, ki poskusi proizvesti anarhijo. S tem neposredno pošilja sporočilo secesionistom.

Hkrati je šef bh. diplomacije, priljubljeni Imenik s kontakti, alias Elmedin Konaković, izjavil, da se mu ne sanja, da bi poslal oborožene ljudi (državne organe) na oborožene ljudi (organe za secesionizem). In ne čudi potem, da Konaković tava po Ameriki na napačnih naslovih, medtem ko ameriški odpravnik poslov na seji UO PIC-a pravi: “Nimam nikakršnih navodil iz State Departmenta, ne morem nič govoriti”.

Zato bi si želel, da nam strokovnjak za Facebook diplomacijo v kakšnem od naslednjih postov pojasni, ali je Washington še vedno naš največji zunanjepolitični zaveznik. Glede na to, kar se dogaja in govori, bi rekel, da se je zaveznik sam umaknil.

Imamo pa dovolj notranjih kapacitet za boj proti secesionizmu, le da so ti kapaciteti v napačnih, dezerterskih rokah münchenske garde, vgrajene v projekt Trojka.

In glede na to, da ta garda nima znanja, moči in drznosti za resno delovanje, je jasno, kaj proizvaja medijsko-politično histerijo ob kdo ve katerem poskusu Milorada Dodika, da se promovira kot srbski junak, ki je ustvaril srbsko državo na tej strani Drine.

Jokamo, ker ne vemo, kaj bomo. Bolje rečeno, vemo, a nimamo drznosti, ker imamo dezerterje na čelu.