Napisal: Armin Sijamić
Ameriški predsednik Donald Trump je zdaj v situaciji, na katero so ga opozarjali številni ameriški politiki in analitiki – vsak naslednji korak pomeni manjšo ali večjo škodo ameriškim interesom.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu, čeprav je bil s strani Trumpa in Teherana prisiljen omejiti uničevalne operacije v Libanonu pod pretvezo, da na vsakem koraku cilja „skrivališča“ šiitskega Hezbolaha, je lahko do neke mere zadovoljen z razvojem situacije v vojni proti Iranu, ki si jo je tako zelo želel.
Napad na Iran ni prinesel Netanjahuju želenih rezultatov, celo več, v nekaterih segmentih je okrepil oblast v Teheranu in njegovo moč delovanja izven iranskih meja, vendar je izraelskemu premieru prinesel pomembno taktično zmago – vojna proti Iranu je postala Trumpova skrb in ameriški predsednik je videti kot nekdo, ki bo popravil, kar se popraviti da, če že ni sposoben vojaško poraziti Iran in spremeniti oblasti v Teheranu. V takšni postavitvi se Izrael v medijih vse manj omenja.
To je v ponedeljek opazil tudi nemški kancler Friedrich Merz, ki je dejal, da vojna proti Iranu ni potekala, kot je bilo zamišljeno, in da je Teheran zdaj močnejši kot pred vojno. Merz se tu ni ustavil, dodal je, da je ameriška „narod ponižana“ s strani iranskega vodstva.
Merz, ki je goreč zagovornik Izraela, je s to pripombo udaril po Trumpovem egu, saj je jasno, da Iranci niso ponižali ameriškega naroda in da od prvega dne vojne vodijo politiko, s katero ne želijo razjeziti ameriškega naroda, ki ga želijo kot zaveznika v obračunu z ameriško politično elito.
Dan kasneje se je Trump na svoji družabni mreži Truth Social odzval na Merza. Z trditvijo, da mu gre dobro v politiki do Irana, je Trump dejal, da Merz „nima pojma“, o čem govori, in da „ni čudno“, da Nemčija pod njim izgleda tako „bedno“ in „ekonomsko“ ter „na druge načine“.
Težka pogajanja
Jedro zastajanja v pogajanjih med Združenimi državami Amerike in Iranom je Hormuška ožina, čeprav oba javno trdita drugače.
Američani sporočajo, da se morajo Iranci odpovedati želji po jedrskem orožju, iz Teherana pa zahtevajo, da Američani odstranijo „blokado“ iranskih pristanišč, ki jo izvajajo na odprtem morju in več sto kilometrov od iranskih obal. To naj bi bile glavne ovire za sporazum.
Vendar pa stvari stojijo drugače: Iranci že leta trdijo, da ne želijo jedrskega orožja, in vprašanje je le, do katere meje bodo obogatili uran, Američani pa „ujamejo“ kakšno ladjo kot odgovor na iranski nadzor nad prehodom skozi Hormuško ožino.
Pogajanja v Pakistanu so se po različnih poročilih vrtela okoli Hormuške ožine, saj nadzor nad tem koridorjem pomeni nadzor nad dvajset odstotkov svetovne nafte in zemeljskega plina.
Iranska Hormuška ožina
Američanom, Izraelcem in mnogim drugim se ne zdi všeč ideja, da Iran nadzoruje Hormuško ožino, saj to Teheran spremeni v pomembnega svetovnega igralca, kar je veliko več kot vloga, ki jo je imel pred ameriško-izraelskim napadom 28. februarja.
Iran z nadzorom nad Hormuško ožino lahko vpliva na politiko Trumpa, Zahoda in več arabskih držav. Od konca februarja, trdijo iranski viri, Iran prodaja rekordne količine nafte in hkrati naplača prehod skozi ožino komur želi in kdaj želi, celo izbira valuto. Ameriška stran se tega zaveda in očitno to prenaša iz dveh razlogov, s čimer kaže, da še vedno obstaja prostor za diplomacijo.
Prvi razlog je izogibanje nadaljevanju vojne, če bi uporabili silo v ožini, po dvotedenskem premirju, ki je poteklo in ga nihče ne podaljšuje, kar tehnično pomeni, da vojna traja, čeprav nihče ne strelja na Iran in iz Irana. Drugi je privolitev, da Iranci z nadzorom nad ožino poplačajo del pretrpljene škode v vojni. Iran je namreč od Washingtona zahteval plačilo odškodnine kot del mirovnega sporazuma. Ameriška stran tega ne more sprejeti in to bi bila ponižanje, če uporabimo Merzove izraze.
Treba spomniti, da je v prvih dneh vojne v obtoku bil iranski predlog, da bi Washington plačal odškodnino v vrednosti okoli sto milijard dolarjev. Ta cifra se ujema z zneskom zamrznjenih iranskih sredstev v bankah, do katerih Iran ne more dostopati zaradi ameriških sankcij.
Nadzor nad Hormuško ožino Iranu lahko prinese ta denar, Washington pa ne bo smel ukiniti sankcij. Pred 28. februarjem je skozi ožino dnevno v povprečju vozilo 128 ladij z različnim tovorom, oziroma več kot 46 tisoč v letu. Iran je od takrat naprej prehod naplačan do dva milijona dolarjev na ladjo. Torej, ob rekordni prodaji nafte, na katero je Washington začasno ukinil sankcije, in naplačanem prehodu skozi ožino, bi Iran zelo hitro lahko prišel do zneska sto milijard dolarjev.
Diplomacija, ki stane
Sredi aprila je Trump v objavi na družabnih omrežjih Hormuško ožino poimenoval „Iranska ožina“, Bela hiša pa je to delila na svojih profilih. Nekaj kasneje, nezadovoljen z držo evropskih zaveznikov do vojaške opcije pri odpiranju Hormuške ožine, je Trump sporočil, da njegovo odpiranje Združenim državam Amerike ni potrebno in da bi ga lahko odpirali tisti, ki potrebujejo nafto in zemeljski plin.
Te izjave kažejo, da je Trumpu jasno, kdo nadzoruje ožino in kaj to pomeni. Trump ve, da bi iranski nadzor nad ožino lahko prinesel korist tudi Združenim državam Amerike kot velikemu izvozniku nafte in upravljavcu venezuelske nafte, pod pogojem, da cene nafte ostanejo visoke. Tisto, kar Trumpa skrbi, je inflacija doma in težave, ki jih imajo evropski in arabski zavezniki.
Naplačan prehod tankerjev skozi Hormuško ožino je najmanjši problem za Trumpa, saj bodo na koncu to plačali končni potrošniki. Tisto, kar Trumpa skrbi, je, da to Iran spremeni v svetovno silo. Na primer, Rusija nadzoruje okoli dvanajst odstotkov svetovne nafte, okoli sedemnajst odstotkov zemeljskega plina, petino svetovne proizvodnje umetnih goriv in okoli šest odstotkov aluminija. Iran z nadzorom nad Hormuško ožino v svojih rokah drži okoli četrtino svetovne nafte, petino utekočinjenega plina, tretjino svetovne proizvodnje umetnih goriv in okoli petino svetovne proizvodnje aluminija.
Takšen razvoj situacije bi Iran v kratkem času spremenil v regionalnega hegemona, ki ima denar, vojsko, zaveznike, kulturo in ideologijo. To se ne zdi všeč nekaterim arabskim državam, kot so Združeni arabski emirati. Ta država se je včeraj odločila zapustiti OPEC in OPEC+, kar nakazuje, da ima ta ameriški in izraelski zaveznik druge načrte, kako in komu prodajati svojo nafto in kako voditi politiko.
Zaradi tega, pa tudi drugih dejavnikov, je Trumpova pogajalska pozicija težka. Iranska vojska je v vojni, ki je trajala štirideset dni, iranskim pogajalcem zagotovila, da jim ni treba pristati na kakršen koli dogovor, Trump pa je spoznal opozorilo, da z Iranom ni lahkih odločitev in hitrih zmag.
Trajni dogovor med Washingtonom in Teheranom, poleg njiju samih, priželjkujejo mnogi po svetu. Vendar do takrat nekateri procesi in posli potekajo po svoje in obe strani si tako dajeta dodaten čas za pogajanja o številnih temah. Zato ne bi bilo presenečenje, če bi se takšno stanje na terenu podaljševalo, ali da bi v vsakem trenutku ponovno izbruhnila vojna.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
