Ameriška revija Foreign Affairs opozarja na povezavo med Moskvo in Draganom Čovićem

Ameriška revija Foreign Affairs prinaša analizo, ki se osredotoča na vpliv Rusije na balkanske države s posebnim poudarkom na Bosno in Hercegovino ter Hrvaško, piše agencija Patria.

Avtor besedila, politolog in politični analitik dr. Jasmin Mujanović, opozarja, da sta uradna Zagreb in Beograd v devetdesetih letih prejšnjega stoletja delovala na delitvi Bosne in Hercegovine, vendar pa skoraj tri desetletja kasneje Milorad Dodik, predsednik vladajočega SNSD-ja v BiH entiteti Republika Srpska, vidi vodjo HDZ-ja BiH Dragana Čovića kot zaveznika pri spodkopavanju državnih institucij.

„Po dveh letih krize in nemirov je Makedonija junija končno oblikovala novo vlado, ki jo vodi reformistična koalicija levice, zavezana k pospešitvi zastale integracije države v EU in NATO. Istega meseca je Črna gora postala najnovejša članica Nata, po burnem procesu pridruževanja, ki je trajal skoraj desetletje. Ti dogodki so dobra novica za splošno stabilnost zahodnega Balkana, regije, ki še vedno pogosto trpi zaradi sektaštva in provincializma,“ piše Mujanović v analizi, ki jo povzema N1, in nadaljuje:

Vendar pa so ti dogodki tudi velik udarec za regionalne ambicije Rusije, ki upa, da bodo države nekdanje Jugoslavije, ki še niso vključene, ostale „nevtralne“ – to je zunaj EU in Nata. Moskva si je aktivno prizadevala preprečiti tranzicijo v Makedoniji in Črni gori, včasih na dramatičen in nasilen način, in bo nedvomno še naprej posegala v zadeve obeh držav. Toda tarča naslednjega ruskega balkanskega gambita, morda najpomembnejša, je še vedno v strateškem središču regije: Bosna in Hercegovina.

Ruski načrt za Bosno oblikujeta dva glavna dejavnika. Prvi je dolgoletni odnos Kremlja z Miloradom Dodikom, secesionističnim predsednikom Republike Srbske, bosanske avtonomne regije, kjer prevladujejo Srbi. Drugi, še bolj alarmanten dejavnik, je nova povezava med Moskvo in Draganom Čovićem, hrvaškim članom tričlanskega državnega predsedstva in vodjo Hrvatske demokratske zajednice BiH (HDZ BiH), podružnice Hrvatske demokratske zajednice (HDZ), sedanje vladajoče stranke v Zagrebu.

Cilj Rusije je preprost: obdržati Bosno in Hercegovino izven Nata in EU. Moskva želi zagotoviti, da država ostane politično in etnično razdeljena. V skladu s tem Rusija išče zavezništvo z Dodikom in Čovićem, arhitektoma največje etnične fragmentacije in disfunkcionalnosti v Bosni.

Dodik pogost gost v Moskvi

Dodik je primarni in znani zagovornik Rusije v regiji. Še bolj kot srbski predsednik Aleksandar Vučić, dolgoletni zaveznik Kremlja, je Dodik balkanski voditelj, ki najglasneje zagovarja ruske interese in izraža odprto nesoglasje z Natom, EU in zlasti z vplivom ZDA na Balkanu. V zadnjih treh letih je Dodik postal tudi pogost gost v Moskvi, in ko je gospodarska situacija v njegovem liberalnem pašaluku postajala slabša, je bolj odprto lobiral za rusko finančno podporo.

Na primer, nedavno vračilo dolga v vrednosti 125 milijonov dolarjev Bosni in Hercegovini je bilo predvsem rešilna bilka za Dodika, ki ga je januarja sankcionirala vlada ZDA zaradi izvedbe neustavnega referenduma konec leta 2016. Washington referendum obravnava kot namerno kršitev Daytonskega mirovnega sporazuma in ignoriranje ponovljenih odločitev Ustavnega sodišča, ki je uradni praznik ustanovitve entitete razglasilo za diskriminatornega do nesrbskega prebivalstva v tej entiteti.

Čović kot nejasna figura

Čović je bistveno bolj nejasna figura. Za začetek ga je težko ločiti od njegovih pokroviteljev v Zagrebu. Kot nacionalisti v Srbiji, hrvaška vladajoča stranka HDZ nikoli ni povsem opustila iredentističnih teženj v večinsko hrvaških delih Bosne. Pravzaprav njena sestrinska stranka, HDZ BiH, pogosto deluje kot sredstvo Zagreba pri izražanju najbolj skrajnih nacionalističnih stališč, hkrati pa ščiti Hrvaško pred vtisom, da se neposredno vmešava v notranjo politiko Bosne in Hercegovine. Vendar pa kariere vidnih predstavnikov HDZ BiH, kot je Božo Ljubić, poslanec hrvaškega sabora, predsednik bosanskohercegovske nevladne organizacije Hrvatski narodni sabor in nekdanji poslanec v parlamentu BiH, redno ponazarjajo zelo tesno povezavo med obema kriloma HDZ.

Kljub svojim iredentističnim nagnjenjem je postjugoslovanska Hrvaška zgodovinsko gledano sumila v prisotnost Moskve na Balkanu. Navsezadnje je Rusija glavni mednarodni pokrovitelj hrvaškega glavnega rivala Srbije, in to pokroviteljstvo sega v čas nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića. Posledično je Zagreb tradicionalno gravitiral proti Bruslju in Washingtonu.

Vendar pa se je v Bosni ta regionalna dinamika vedno odvijala drugače. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta Zagreb in Beograd sodelovala pri delitvi svojega manjšega soseda, tako s prešutnim vojaškim usklajevanjem kot v primeru neuspelega sporazuma v Gradcu leta 1992. To sodelovanje je preživelo v obliki dolgoletnih zaveznikov Dodika in Čovića, ki sta postala trdna prijatelja v državi, znani po na videz nenehnih medetničnih spopadih.

Za Čovića je absolutni Dodikov nadzor v Republiki Srbski služil kot podlaga za njegov korak k vzpostavitvi „tretjega entiteta“ v Bosni – domnevno monoetnične pokrajine v Hercegovini, kjer prevladujejo Hrvati. Na drugi strani Dodik vidi Čovića kot zaveznika v prizadevanju za spodkopavanje poskusov bosanske državne vlade (in njenih podpornikov v Bruslju in Washingtonu), da ustvari učinkovitejšo in racionalnejšo državno upravo, ki danes šteje 14 različnih vlad na manj kot štiri milijone ljudi.

Tukaj postaneta pomembna oba HDZ-ja. Sredi hrvaške krize v Agrokorju je 24. avgusta ruski veleposlanik v Bosni in Hercegovini Peter Ivancov nenadoma začel izrazito zagovarjati tako imenovano hrvaško vprašanje. Ivancov je dejal, da je „hrvaško vprašanje realnost, ki je ni mogoče zanemariti in za katero je treba najti rešitev“, s čimer je ponovil retoriko tako hrvaškega kot bosanskohercegovskega HDZ-ja glede domnevne potrebe po nadaljnji etnični fragmentaciji v Bosni, ki bi „ohranila“ položaj hrvaške skupnosti v državi.

Namesto da bi bila branik proti ruskim ambicijam na Balkanu, v kontekstu propada Agrokora in zaradi tega naraščajočega ruskega vpliva na njeno gospodarstvo, bo Hrvaška postala naslednja domino Moskve, ki bo utišala kritiko ruskih dejavnosti v regiji (medtem ko bodo krepile revizionistične trditve, priljubljene v Moskvi, o razpadu Jugoslavije, kot so nedavne izjave Miroslava Tuđmana), v zameno za ugodne pogoje glede finančne krize v državi.

Rusija kot zagovornik hrvaške in srbske nacionalistične politike

Z eksplicitnim govorjenjem o „hrvaškem vprašanju“ je Ivancov uporabil pojem HDZ-ja, ki ga zavračata ne le Sarajevo, ampak tudi Bruselj. Ivancov je to izjavil isti dan, ko se je pogovarjal z Dodikom v Banjaluki, regionalni prestolnici Republike Srbske. Veleposlanik je obljubil, da bo Rusija podprla poskuse Republike Srbske, da se upre nedavni odločitvi Ustavnega sodišča BiH, ki je ugotovilo, da vojaška lastnina pripada državi. To vprašanje je ključno za ambicije BiH glede Nata, saj je zavezništvo od Sarajeva zahtevalo, da v celoti vpiše vojaško lastnino v državi, preden se lahko nadaljuje kandidatura BiH za članstvo v Natu. Tako je torej Rusija v enem dnevu postala zagovornik tako hrvaške kot srbske nacionalistične politike v Bosni, vse v imenu preprečevanja vključevanja Sarajeva v Nato.

Ideja Bosne in Hercegovine, usmerjene proti Natu, je anatema za Banjaluko in Moskvo, in storili bodo vse, kar je v njihovi moči, da jo ustavijo na tej poti. Pri gradnji te koalicije kaosa se Kremlj obrača tudi proti splošnim volitvam v Bosni in Hercegovini leta 2018. Konkretno, Moskva je zaskrbljena zaradi tega, kar vidi kot oblikovanje resnične reformne koalicije, ki bi v pravih pogojih lahko odprla evroatlantsko pot BiH.

Bosanskohercegovske državljanske in leve stranke se premikajo k oblikovanju koalicije. Hkrati opozicijske sile v Republiki Srbski in hrvaški konkurenti HDZ-ju utrjujejo svoje vrste.

Če se leta 2018 zgodi podobna relativna zmaga opozicije kot leta 2010 ali celo 2014 (ko je zmaga Mladena Ivanića nad Željko Cvijanović ustvarila priložnost za odprtje evropske poti Bosne in Hercegovine), potem bo BiH, podobno kot Makedonija, hitro obnovila svojo kandidaturo za vključitev v Nato, lažji in pomembnejši projekt kot vstop v EU. Za Sarajevo članstvo v Natu pomeni jamstvo suverenosti in ozemeljske celovitosti. Torej bi lahko nekaj strateških zmag opozicije leta 2018 spremenilo celotno naravo politike v Bosni in Hercegovini.

In s strahom pred Rusijo, ki narašča v Združenih državah Amerike in Evropi, bi oboje lahko pomagalo pri vodenju BiH skozi pospešen proces pridruževanja. Vendar pa Rusija čuti, da ne more dovoliti, da bi ji Bosna in Hercegovina ušla iz rok. Celo ruski globoki korenini v Srbiji bodo v veliki meri neuporabne, če bo Moskva izgubila vpliv v ranjenem središču Balkana. Na drugi strani, če bodo ruski novi in stari klientje v BiH obdržali oblast tudi po volitvah leta 2018, se bo Rusija verjetno umaknila v senco, saj bo cilj obdržati Bosno izven Nata in EU še enkrat zagotovljen. Če pa se reformne sile prebudijo, združijo in zmagajo, bo Moskva prisiljena odgovoriti – na kakršen koli način. Na ta ali drugačen način bo torej naslednje leto prelomnica za ruske načrte v regiji.