Ambasador Palestine v BiH: Prosim svetovne sile, naj ustavijo izraelsko okupacijo

Palestinski veleposlanik v BiH Razeq Namoora je napisal pismo ob 68. obletnici izraelske okupacije Palestine, ki traja še danes, poroča bosansko-hercegovska tiskovna agencija Patria.

- Vsako leto 15. maja obeležujemo dan spomina na katastrofo palestinskega ljudstva, ki so jo leta 1948 povzročile izraelske okupacijske sile ob sodelovanju britanske okupacije in kolonialnih držav.

Palestinska Nakba je predstavljala temno obdobje v sodobni zgodovini palestinskega ljudstva. Po eni strani so bili Palestinci pregnani iz svoje domovine in s svoje zemlje, njihovo premoženje in hiše so jim bili odvzeti. Po drugi strani so bili razseljeni po deželi, soočeni z vsemi vrstami trpljenja, bede in bolečine. Posledično je bil 15. maja 1948 razglašen Izrael. Večina palestinskih območij je bila pod izraelskim nadzorom, razen nekaterih, ki so ohranila svojo palestinsko identiteto: „Zahodni breg“, „Gaza“, „Vzhodni Jeruzalem – območje svetih krajev“.

Spopadi so povzročili izgon milijona Palestincev, ki živijo kot begunci v sosednjih arabskih državah. Ti spopadi so imeli tudi družbeni vpliv na palestinsko družbo, kar je vodilo do njene razselitve in pretrganja vezi. Nakba leta 1948 je pomenila okupacijo več kot treh četrtin ozemlja zgodovinske Palestine, uničenje 531 bivalnih enot, izgon in razselitev približno 85 % palestinskega prebivalstva ter izvedbo kolektivnih grozovitih masakrov. Palestinska Nakba je bilo etnično čiščenje, uničevanje in izgon neoboroženega palestinskega prebivalstva ter naseljevanje drugega naroda namesto njega, kar je rezultat vojaških načrtov in državnih sporazumov.

Palestinska Nakba predstavlja največjo tragedijo palestinskega ljudstva, migracijo in okupacijo palestinske zemlje leta 1967, izgon in migracijo več kot 900.000 Palestincev iz njihove domovine, ki bivajo v sosednjih arabskih državah in po vsem svetu, od 1,4 milijona Palestincev, ki so leta 1948 živeli v Palestini v 1.300 palestinskih vaseh in mestih.

68 let po Nakbi je individualna in kolektivna pravica beguncev do vrnitve v svoje domove in življenja v svoji domovini ena od naravnih in temeljnih človekovih pravic. Svojo legitimnost črpa iz zgodovinske pravice beguncev do svoje zemlje in je ne spremeni noben nujni politični dogodek, niti je nič ne razveljavi, zagotavljajo pa jo načela mednarodnega prava ter mednarodne pogodbe in sporazumi.

Glede resolucij organizacije Združenih narodov o tej zadevi je najpomembnejša Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948, člen 13 („Vsakdo ima pravico do vrnitve v svojo domovino“). To je potrdila tudi četrta Ženevska konvencija in resolucija Generalne skupščine ZN, št. 194, objavljena 11. decembra 1948, član št. 11, ki se glasi:

- Odloča, da je treba omogočiti vrnitev beguncem, ki si to želijo, da se vrnejo v svoje domove čim prej in da živijo v miru s svojimi sosedi, ter da se plača odškodnina za premoženje tistih oseb, ki se odločijo, da se ne bodo vrnile v svoje domove, ter za vse izgubljeno ali poškodovano premoženje, na podlagi mednarodnega prava in pravičnosti, da se plača škoda ali poškodba s strani odgovorne vlade ali oblasti.

Država Palestina se iskreno zahvaljuje vsem narodom in vladam, ki so jo priznale, katerih število presega 140 držav na svetu. Med njimi so doslej Vatikan, Sveti sedež, Kraljevina Švedska ter velik del parlamentov po svetu. Od sveta, še posebej pa velikih vplivnih sil, zahtevajo, naj uporabijo svoj vpliv za prekinitev izraelske okupacije države Palestine, ustavitev naselij in iskanje pravične rešitve v skladu z odločitvami mednarodnega prava, in sicer v službi doseganja miru, pravičnosti in varnosti na svetu, ter pozivajo Izrael, okupacijsko državo, k odgovornosti zaradi zločinov, ki jih je storil in jih še vedno vsakodnevno izvaja nad neoboroženim palestinskim prebivalstvom, ki si prizadeva za mir, doseganje svobode in neodvisnosti.

Tako kot vsi narodi na tej zemlji, tudi ta narod, kljub Nakbi, še naprej prispeva k bogatenju svetovne civilizacije. Prišel je čas, da naj okupacijska izraelska država preneha ravnati z mednarodnim pravom in pravom, češ da je država nad zakonom, ter da neha uporabljati mednarodne zakonske določbe.