Alternativa za Herceg Bosno

Zakaj bi vidljiva administracija Herceg Bosne živela izključno od denarja Hrvatov in Hrvatic, če nevidna administracija Herceg Bosne že živi od denarja vseh v BiH?

Narediti Herceg Bosno vidno ni mogoče, če ni transparentno delo vseh javnih ustanov, podjetij in institucij. Njena vidnost pomeni predvsem vidnost načina izkoriščanja virov. Povezati vse, kar se imenuje po njej – kot pravi Dragan Čović – ne pomeni nič drugega kot centralizacijo oblasti. Narediti to vodstveno strukturo bolj vidno je mogoče tudi brez soglasja hrvaškega naroda na območju celotne Bosne in Hercegovine, vendar le v smislu birokratizacije njenega obstoja. 

Predsednik Hrvaške demokratske skupnosti v Bosni in Hercegovini je uspel mobilizirati voditelje drugih strank, ki se dojemajo kot politični predstavniki Hrvatov v Bosni in Hercegovini, v blok, kateremu bo dodelil vlogo parlamenta Hrvaške skupnosti Herceg Bosna. Združujoč jih pod okriljem vitalnega nacionalnega interesa najbolj majoriziranega naroda v Bosni in Hercegovini, je postal premier Herceg Bosne v senci, medtem ko je bil predsednik Bosne in Hercegovine. Danes je vprašanje vidljivosti Herceg Bosne ponovno aktualno, ker se je Dragan Čović, potem ko je izgubil mesto predsednika Bosne in Hercegovine, osvobodil bremena predsedovanja državi. In še iz enega razloga: da bi pojasnil, kdo je in kaj je Herceg Bosna, torej Hrvaški narodni sabor. 

Ko smo že pri fetišu splošne volilne pravice, še en primer. Odkar je Hrvaška v Evropski uniji, so imeli državljani in državljanke mesta Mostar, ki imajo tudi hrvaško državljanstvo, večkrat priložnost izbrati predstavnike v evropski parlament kot lokalno oblast. Kakšen je njihov vpliv na ravni Evropskega parlamenta, je nepomembno, glede na to, da imajo vsaj možnost izkoristiti volilno pravico. Takšne tiranije volitev ne vsiljuje Dragan Čović. Dejstvo, da ima še vedno dober del oblasti v Bosni in Hercegovini, govori v prid temu, da lahko BiH brez Herceg Bosne pride v Evropsko unijo toliko, kolikor ga lahko Evropska unija prepriča, da izvede volitve v Mostarju. 

Z ustvarjanjem birokratskega velikana Herceg Bosne, ki ga ne bodo mogli hraniti niti evropski skladi, niti majoriziran in neupoštevan hrvaški narod, niti RH in BiH, Dragan Čović nenehno preizkuša dimenzije manevrskega prostora, ki ga Daytonski mirovni sporazum pušča Herceg Bosni. Teza je jasna: če misli hrvaški narod, da je majoriziran, bo šele spoznal, kako zelo to dejansko je. Z drugimi besedami, če bodo Hrvatice in Hrvati v Bosni in Hercegovini prevzeli odgovornost za financiranje te in takšne administracije obstoječe Herceg Bosne, bo tretji entitet plačeval sam. Če ne morejo, potem nič – plačevali jo bodo skupaj s Srbi in Bošnjaki, poleg tega pa še tisto, česar Herceg Bosna ni. To ni druga alternativa Herceg Bosni, ampak Bosna in Hercegovina danes. 

Kaj bo potem – Mirna Bosna ali nemirna Herceg Bosna? O tem največ odloča Dragan Čović. Ne zato, ker ve, da volilno telo Herceg Bosne ni krhko in šibko, bog ne daj neaktivno, da bi ga povzdignilo v Predsedstvo, ampak zato, ker Dragan Čović meni, da Herceg Bosna uteleša njega, medtem ko vsi drugi utelešajo Herceg Bosno. Tega zadovoljstva mu ne bo odrekel niti Evropska unija, če ne zaradi drugega, potem zato, ker je edino, kar lahko izgubi, tisoč Hrvatov in Hrvatic, ki niso hoteli pobegniti iz Herceg Bosne vanjo. Zato je alternativa prenehati biti odvisen od nje, od podjetij, ki jo sestavljajo. 

Herceg Bosna lahko preneha obstajati šele, ko izgine iz javnega prostora, kar se bo zgodilo šele, ko se narod dvigne za tisto, kar mu pripada. Zaželeno je, da se to zgodi, preden bo Herceg Bosna imela policijo, kot jo ima Republika Srpska. Narediti Herceg Bosno vidno, navsezadnje, ni nič drugega kot uvod v nov obliki represije – tako kantonalne kot entitetne. To je najboljši način, da se preusmeri pogled tistih, ki imajo v eni roki bosanski, v drugi pa potni list Evropske unije. Vsaj za tisti del Hrvatov in Hrvatic, katerih dom bo ostal zunaj te in takšne Herceg Bosne, o kateri sanja Dragan Čović.