Alija Hasagić Dubočanin: Manj zemlje, a več izdajalcev

Pogovarjal se je: Sead Omeragić

Pisatelj Alija Dubočanin je znano ime v javnosti BiH. Vrsto let je delal na pomembnih položajih v založništvu, nato pa so mu novi lastniki "pokazali vrata". Šele dolgo po vojni je v Hadžićih zgradil svojo hiško. Mlade generacije ga učijo v lektirah. Preveden je bil v albanski, bolgarski, angleški, francoski, nizozemski, makedonski, nemški, španski in turški jezik.

Patria: Veliki pisatelj Abdulah Sidran vas je pred dvema letoma v Patriji takole opisal: „On je skrito bogastvo bosanske poezije. Nenaklonjen potiskanju v literarne klane in dvorjenju uradni kritiki, svoje življenje velikega pesnika preživlja v samoti neke vasi blizu Sarajeva... Polovico svojega pesniškega opusa bi dal za nekaj Alijevih pesmi!“ Kako ste to doživeli?

Dubočanin: To svojo trditev je gospod Abdulah Sidran, akademik, človek, ki je fenomen zase v naši književnosti in kulturi na splošno, ponovil do zdaj vsaj štiridesetkrat. S tem je opazno opozoril na mojo literaturo. Toda, niti to, v tej mrtvici nima nekega pomena, ker niti jaz, niti Sidran, niti kdorkoli, dejansko nimamo komu govoriti. V Sarajevu ne obstaja več literarna publika. Toda, ne obstaja v Sarajevu več niti nogometna, niti košarkarska publika. Publiko imajo koride. Organizirajte na stadionu „Koševo“ korido, pa boste videli, kdo ima publiko. Sociologi imajo tukaj dobro delo. Vprašanje je – kakšne dokaze ima Sarajevo, da je mesto. In to glavno mesto. In, jaz spadam med tiste samosvoje pisatelje, vedno sem vedel, kaj pišem in koliko je to dobro... Za nič na svetu Sidran ne rabi dajati svojega dela, toda dejstvo je, da je Alija H. Dubočanin eden najboljših pesnikov, ki jih je Bosna kdaj imela. Govorim to, ker takšen Dubočanin ni bil uvrščen niti v edicijo „Sto knjig bošnjaške književnosti“. Objavila je ANUBIH eno moje delo, imenuje se „Evergreen Tongue“ (2017.). Naj ta knjiga, v angleščini, bo moja pesniška legitimacija. Torej, tako Sidran kot jaz imava dokaze za svoje trditve. Toda, Sidran je s tem dejanjem pokazal nekaj, kar je v zgodovini književnosti neznano. Na Balkanu se ne spomnim, da bi nek pisatelj o nekem pisatelju tako govoril. In to velja tudi za politike, zdravnike, za katerokoli poklic v tej naši razrušeni Bosni. E, tu se kaže velikost Sidranovega dejanja. On je, poleg literarne veličine, pokazal, kako velik človek je. Njegova izjava je spomenik tako meni kot njemu. Ustvarja do zdaj neznan človeški odnos na Balkanu. Z moralnega, strokovnega, z kateregakoli vidika, je to veličastna izjava. Na ta način morate imeti koga pohvaliti. In morate biti nekdo, da bi tako nekoga pohvalili. Sidran je nekdo in tu nič ne manjka. Dubočanin je nekdo, pa tudi tu nič ne manjka. In to je eno od čudes naše kulturne scene. Sidran je rekel – ima kdo povedati. O Dubočaninu je rekel – ima o kom povedati. Zato, tudi danes, ko to trditev moj spoštovani Avdo ponovi, je vse na svojem mestu in vse je v meri. Veliki Sidran govori o velikem Dubočaninu.

Patria: Rodili ste se v Bosanskem Dubočcu nad Dervento, ob Savi. V Bosanskem Dubočcu je pred vojno živelo 700 ljudi, večinoma Bošnjakov. Danes jih tam živi okoli 200 Dubočanov. Vsi smo vezani na svoj kraj, kot rastline, ki kalijo in rastejo v svoji zemlji. V skoraj vseh pesmih in zgodbah ste vezani na Posavino. Česa se najbolj spomnite iz tistega obdobja?     

Dubočanin: Moje rojstno mesto, Bosanski Dubočac na Savi, zame že dolgo ne obstaja več. Tretjino življenja nisem šel tja in vse je iz mene izteklo. Veste, jaz sem pisatelj, ki je nekoč imel zavičaj. Zdaj ga nimam več. Prvič me je pregnala VRS, drugič pa so me pregnali Dubočani, fašisti, muslimani, vsaj pravijo, da so, pripadniki enote „Meša Selimović“. In jasno so mi sporočili, naj se ne vračam. Vem, kdo je najbolj zaslužen, da je bil moj brat pregnan, ker je bil borec Armije RBiH. Marsikaj vem, ker sem obveščen človek. Tri knjige sem natisnil v Beogradu. Prejemnik sem književne nagrade „Neven“, ki sta jo pri nas prejela Branko Ćopić, Skender Kulenović in Alija H. Dubočanin. Torej, ni od včeraj, da je Dubočanin dober pisatelj. Nekdo to ve že od mojih začetkov. To pomeni, da sem jaz človek od nikoder. Jaz sem bil pregnan zaradi svojega pisanja, in to mi je bilo lepo pojasnjeno. Za nevedneže bi bilo treba pogledati moje kolumne v „Muslimanskem glasu“, ki so objavljene pod naslovom „Hiša iz spomina“. Sarajevo se ob moji brezdomnosti ni niti zakašljalo, ker je bilo treba iz Hadžema narediti pet in pol sobnega pisatelja. Itd, itd, itd. Jaz v Sarajevu nimam stanovanja, nimam ničesar, nimam zdravja, in ne bi želel biti niti pokopan v Sarajevu. Hvala mu, že me je pokopal. Ne bi želel biti pokopan niti v tako imenovanem zavičaju. Želel bi v Brčkem. Tam mi bo imel kdo priti na grob. Tukaj jih ni. Jaz tukaj imam samo dva groba. Grob moje sestre Ćefe Hasagić in njenega sina Amira Ćatića. In kmalu ju ne bo imel kdo obiskovati. Torej, prosim, da me pokopljejo v Brčkem, tam ob Savi. 

A kar zadeva književnost, postal sem „gorski“ pisatelj, nekoč pa sem bil ravničarski. Nekdo je slišal za moje knjige „Poletna hiša pod goro“, „Gorska jabolka“ in dr. Torej, spoštovani teoretiki, ni meni zavičaj pisal knjig, ampak je to moj duh delal. Enako je ta isti duh, človekova celota, spregovoril z Igmana sijočih knjig. To ve Sidran, druge pa ni zanimalo. Imamo tukaj drage in poceni pisatelje. Jaz sem poceni pisatelj. Pravzaprav, brezplačen. Dobijo me brez kakršnegakoli vlaganja vame.

Patria: Ste Posavljak, toda tiste stare Posavine ni več. Trgovina je bila prodana v velikodržavnih projektih Tuđmana in Miloševića. Nič več „Bosanske“ Posavine. In ime so ji odvzeli. In kar je najhuje, ni tistih čudovitih, plemenitih in vrednih Posavljakov, ki so skoraj popolnoma razseljeni... 

Dubočanin: Daleč bomo prišli, če bomo začeli resno govoriti, česa vsega danes v Bosni ni. Torej, ali je Bosna danes v Bosni. Treba je spet pogledati te moje kolumne, „Hiša iz spomina“. In jaz sem vedel, da nam bo ostalo samo to – hiša iz spomina. Kar pomeni, ker nimamo skupne, močne, moderne hiše, ki ne zamaka, pisatelji danes, vsak zase, in to počnejo tudi mnoge družine, beležijo svoje „hiše iz spomina“. Temelji se nam tresejo, zidovi so razrušeni, streha nam zamaka, in kje je tu prostor našemu spominu. Bosna, preprosto, vsak dan počasi izteka. Obrnite se na tiste, ki so tako poklicani, izbrani in odgovorni, naj vam oni odgovorijo. Jaz sem čuval, kolikor sem mogel. Ostalo je malo. In kje je tu književnost in kaj lahko stori. To je čas zgodnjega kapitalizma, delimo se po Marxu na proletarce in lastnike obratnih sredstev, in ta književnost, niti je potrebna, niti je je veliko, niti ona kaj more. Takoj po vojni sem v družbi novinarjev rekel: „Kdo bo pa še 20 let bral slabe knjige?“ Toda, ni niti 20 let, ampak bo to mnogo dlje. In po tisti vojni smo imeli obdobje slabe književnosti. Imamo ga tudi zdaj. Nič novega tu ni. Nihče danes v Bosni dejansko ne ve, kako izgleda književnost v Bosni. Ker imamo tri književnosti. Ločene, tako po jezikih, kot po ideologijah in estetikah. Naše notranje meje, meje med narodi, so zelo močne, zunanje pa so šibke. V Bosni je to osnovno vprašanje – kaj bomo mi otroci jedli danes zvečer, ne pa kaj bomo brali. A zabavale vas bodo moderne televizije.

Grdo je o tem celo govoriti. In vsi pametni pisci se obračajo v tujino. Najpomembnejše je danes poznavanje jezika. Jaz dobro poznam bosanski jezik, toda od njega se težko živi. Zato, to, da Bosanske Posavine ni, se ve, zakaj in kako je ni. Osebno sem zelo presenečen, da Bosna tako malo pomeni svojim prebivalcem in da jo tako lahko izdajajo in zapuščajo. Manj zemlje, a več izdajalcev. Z nami takšnimi je Bosna tista mati samohranilka, ki stoji na neki cesti in gleda po poti, kam so ji vsi odšli otroci, vsi brezskrbno.

Patria: Po študiju ste delali kot prosvetni delavec v osnovni šoli Vladimir Perić Valter. Te šole ni več. Delali ste v založbi Veselin Masleša. Tudi te založbe ni več. Po agresiji na BiH ste prav vi uspeli vrniti „Lastavico“, tisto knjižno zbirko za otroško veselje. Koliko smo izgubili od tradicije?

Dubočanin: Kakšne tradicije? Tradicije česa? Ker, ko gre za Bosanca in njegovo tradicijo, se vse običajno omeji na kuhinjo, na versko tradicijo, na malo narodne književnosti, na sevdalinko, itd., toda to ni vse. Vse je razrušeno, tudi vsa tradicija. Bilo je obdobje po vojni, in nimamo niti pevcev narodnih pesmi, kaj šele kaj drugega. Nimamo tukaj niti košarkarjev, niti nogometašev, in ni čudno. Danes tudi otroci brcajo žoge in sanjajo o denarju. Enako je z mladimi pisatelji. A kaj je naša tradicija v morali? Na primer, v poslovanju nimamo prav nikakršne tradicije. Ne znamo poslovati. Zato od nikogar, prav od nikogar, ne pričakujem, da nas pisatelje spoštuje, ker to, kar se sliši o pisateljih, in sliši se marsikaj, je prava moralna sramota in smet.

Ali obstaja Društvo pisateljev? Neguje li ono kakšno tradicijo? A imelo bi se kaj negovati. Ne pozabimo, tukaj je bil en svet porušen, porušen je bil tudi en sistem vrednot, drugega sveta pa ni bil zgrajen, posamezniki, ki nimajo zveze s tem, kar delajo, pa določajo usodo nekaterih vrednot, ki pripadajo prav tradiciji. Sarajevo tradicionalno slavi Valterja Perića. Toda, šole Vladimira Perića Valterja ni več. Bošnjaki so imeli zelo malo žensk antifašistk. Ena izmed njih je Razija Omanović. In kje je šola, ki je nosila njeno ime. In to je tradicija. Strankarska pripadnost, ki se vsake štiri leta vsiljuje, ni dobra za negovanje kakršnekoli tradicije. Torej, kaj je tradicija v filmu, v novinarstvu, v negovanju narodne pesmi. Danes je vsako drugo dekle v Sarajevu ali manekenka, ali estradna umetnica, ali pevka, igralka, novinarka, napovedovalka, itd. Človek bi pomislil, da živimo v času razcveta šovbiznisa in velike trgovine z informacijami. A nič od tega. Vse to je privid. Sarajevo je polno prividov. Tukaj je, kako so se veselili rušenja tradicije. V „Masleši“ je filozofska knjižna zbirka „Logos“, bila je ena najpomembnejših knjižnih zbirk te vrste na Balkanu. Enako knjižna zbirka „Lastavica“, v svoji vrsti ni imela premca. In mislite, da so novi „naftaši“, ki so kupovali založbe, sploh vedeli, kaj kupujejo in kaj rušijo. Ali pa so res. In jaz sem ena od ruševin v „Masleši“. Ostal sem jaz, edini urednik, edini poznavalec posla, in vsi so mislili, da me bo novi lastnik pustil vsaj delati. Nič od tega. Hitro sem videl vrata. To je odnos Bosne do svojih vrednot. A veste, koliko desetletij branja in izobraževanja je potrebnih, da se oblikuje urednik Dubočanin.

Patria: Koliko Bošnjakov bere? Zdi se mi, da smo tu slabši od sosedov. Samo naši otroci berejo lektiro in to bi bilo to. Res je, da obstajajo strastni bralci, toda redki so. Založništvo je skoraj propadlo. Lijepe književnosti ni ali je zelo malo. Kako osvojiti, bolje rečeno, kako pridobiti bralce? Brez izobražene večine ni napredka države...   

Dubočanin: Bosna je že dolgo dežela nepismenih ljudi. Delal sem v založbi. Imeli smo zelo močne knjižne zbirke. Med njimi tudi knjižno zbirko „Kulturna dediščina“. In kaj se zgodi. Objavimo Bašeskija in ga prodajamo po znižanjih, leta, tisto, kar se proda, pa ne kupi Bosna. Bošnjaki so ustni narod. Oni ne pišejo. Bojijo se peresa. Zato je pri nas malo tega zapisanega. Razen tistega, kar je nujno. In zato je tisto najboljše v naši pismenosti naša narodna književnost. Niti otroci ne berejo. A sredi vojne, v Sarajevu se je pojavila nekakšna brošura o bosanskem jeziku, v kateri jasno piše, da je naš pravopis fonološki. Zbogom znanje. Nam pismenost nikoli ni bila merilo vrhunske vrednosti. Danes iz šol izhajajo polpismeni otroci. A vsi imajo visoke ocene iz maternega jezika. Pa tudi sama ta dejstva, da imajo otroci tročlansko ime jezika, je zelo vprašljivo. A ko to načelo, da je to en jezik, uporabimo na drugih področjih, se soočamo z zanikanjem. Bošnjakom sledi soočenje s številnimi temami. Če bodo kdaj imeli moč, da se iskreno soočijo s takšnimi temami.

Patria: Napisali ste več kot trideset zbirk zgodb, romanov, pesmi, toda roman „Behar v Sarajevu“, ki ste ga objavili takoj po vojni, v katerem sta opisani prvi dve leti obleganja in uničevanja Sarajeva, velja za eno najboljših literarnih del na to temo. Doživeli ste usodo človeka, obkoljenega v mestu: Pod snajperji in granatami, s pogledom na mrtve in razmesarjene ljudi po ulicah, nepopisna lakota, bedo, toda kljub vsemu ponos in kljubovanje. Ljudje so bili skoraj zaljubljeni v to vašo knjigo...       

Dubočanin: Roman „Behar v Sarajevu“ je bil pisan leta '92. in '93. Blizu mene so bili tankovski položaji srbskega sovražnika. In udari tank, mi v hiši štejemo do osem, stavba se zatrese, nato pa jaz nadaljujem s pisanjem. Z roko, s tintom, v rokovnik. Ker to nikogar institucionalno ne zanima, sem ta rokopis podaril prijateljem. „Behar v Sarajevu“ je bil pisan testamentarno. Nisem upal, da bom doživel tiskanje te knjige. Pa tudi nisem bil prepričan, ali bom napisal naslednji stavek. Resnica je, da je to edina avtentična vojna knjiga, ki jo imamo iz te vojne. Pisana z vojno. Sama vojna. Nek „pameten“ lingvist ni razumel, ker ni bil v vojni, zakaj je stavek tega romana kratek. Staveki tečejo kot krici, šepeti, vzdihljaji, kot opozorila, signali, ker tukaj ni časa za govorjenje s prustovskim stavkom. Človek bi umrl, medtem ko bi ga tako opozorili. Nego, kratko, krik, opozorilo, stavki kot zaklonišče. Vidite, vse je pri nas zdaj nesporazum. In tako mora biti. Kakšni črni bralci. Pa mi nimamo niti zdravnikov, nimamo strokovnjakov niti za karkoli, kaj šele za stavek v romanu Alije H. Dubočanina. Toda, resnica je, bralci imajo ta roman radi. Čutijo, da se jim govori pošteno, ne z naknadno pametjo, ampak stavki se trgajo od življenja, od dneva, od noči. Odtrga se življenje od življenja. In vse to je en velik krik in vzdih. Ker jaz nisem naiven pisatelj. Vem, da bo ta knjiga živela. Ima vse razloge, da živi. Meni pa je pomembno, da sem v tej knjigi, ko sem pisal epizodo o zavičaju, odgovoril tudi na vprašanje zavičaja. Namreč, pred vojno, na Savi, tam nižje od Kobaša, je bil ubit moj brat Derviš Hasagić. Ubit je bil natančno za novo leto. Pokopan pa je bil okoli osmega marca. Vse to obdobje sem iskal brata po hladni Savi, z mrežami, na vse načine. Ker smo želeli imeti vsaj grob. Da veste, kako velik je celo grob. Torej, morali smo imeti truplo. Težko mi je bilo gledati mojo mamo Esmo, kako vsak dan je svoje solze. Ženska je, solze ji kapljajo v žlico, ona pa jih je. Veste, kako izgleda človeško truplo, ko ga po dveh mesecih izvlečejo iz vode. Takšnega brata sem moral videti v mrtvačnici bolnišnice v Slavonskem Brodu. Nek ribič je ujel truplo, ko je plavalo po Savi. Hladna voda počasi izplavlja utopljence. Tako me je moj zavičaj počasi izplavljal iz sebe, dokler me ni, zanj mrtvega, izpljuval ven. Danes jaz ne obstajam za svoj zavičaj, niti on ne obstaja zame. Vse je utopljeno, ubito, mrtvo. Dodajam še smrt svoje sestre Tife Hasagić. V devetem letu starosti se je utopila v Savi. Tako ona kot Derviš ležita na pokopališčih v Bosanskem Dubočcu. Tam je center moje družine. Mrtve družine. Jaz pa, če kamorkoli še pripadam, potem je to podnožje Igmana v Hadžićih. Tam sem po vojni naredil skromno hiško. Tam z lahkoto dotikam zemljo. Torej, Alija H. Dubočanin je zdaj iz Hadžićev, podnožje Igmana. Tam je moja zemeljska centrala. Tam je moja zemlja in moje nebo.

„Behar v Sarajevu“ je usodna knjiga. Pisala jo je usoda. Jaz vem, da je mojega brata ubil hrvaški nacionalist in vem, kdo je. Delal je v stražarnici nasipa ob Savi, malo nižje od Slavonskega Kobaša. Nikoli ni odgovarjal. Takrat policija iz Dervente ni imela pravice preiskave. In tako, zlo za zlom, nesreča za nesrečo, zbogom zavičaj. Niti pod Igmanom ni bolje. Tudi tja se je zbralo ljudi z vseh vetrov, pokradli so vse, kar ni privezano na nebo, in jaz res ne vem več, kako se živi z ljudmi. Moj zavičaj Dubočac ne obstaja, ker me je enota „Meša Selimović“ trajno pregnala. Sicer pa tam vre od nerazjasnjenih umorov in samomorov. Krvava hiša.

Patria: Ni samo problem tega našega malega kapitalizma, da so denarji pri najbolj prizemeljenih ljudeh, t.i. tajkunih. Danes je naval polprimitivnih politikov, ki večinoma držijo „nepismene govore“. Da bi tisto, kar govorijo, morali napisati, bi bila vaja nepismenosti. Hkrati pa kulturniki in umetniki živijo na samem dnu. 

Dubočanin: Ne usmilim se revnih kulturnih delavcev. Komu ste pa vi v času prostega trga hoteli prodajati svoje delo. In zakaj takoj pariramo politikom. To je večstrankarski sistem. Problem je veliko globlje narave. Nekateri politični strankarski aktivist, za katerega glasuje to čudo nepismenih volivcev, pride na določeno funkcijo, in človek, ne kriv ne dolžan, mora voditi nekakšno kulturo. A v njegovem rojstnem kraju ni bilo niti poljedelskih kultur. A kulturniki, rojeni služabniki, sedijo ob njih, in bluzijo o nacionalnih interesih. A nacionalni interes Bošnjakov je samo eden – preživeti!!! Kako preživeti? Z dveh strani sta izukana noža, in ker smo protektorat, ali bo krščanska in križarska Evropa, če bi bil živ, bi vprašali Mitteranda, tukaj delala za blaginjo peščice muslimanov. A država, to niso samo politiki. To je tudi material, iz katerega je država narejena. Pa, glejte, med novinarji, vsaka mlada budala, ki ti potisne mikrofon v usta, sebe smatra novinarjem. A sama Bosna je tako notranje razbita in razdeljena, da ne obstaja nekaj, kar bi se lahko imenovalo bosanska kulturna politika, ali sploh bosanska politika. Treba je reči – politika v Bosni. To je mogoče. Kaj pa danes sploh obstaja bosanskega? Vidiš tisti gošček. Vidiš posekano Bosno. To so „srbski gozdovi“. O tej strašni razdeljenosti sem že pisal v „Beharu v Sarajevu“. Toda, komu sem pisal? Pa, kot sem že rekel, ker je to tudi kultura, v Sarajevu niti košarkarji nimajo svoje publike. Od kod potem, da jo imajo pisatelji. A tistih malo ljudi, ki se jim uspe, večinoma tehnično ali medicinsko opismeniti, ti se hitro izselijo. Ne skrbite, v džematu se ne sprašuje – si pismen! Sprašuje se nekaj drugega. A to družbo, ki obstaja v Sarajevu, oblikuje princip džemata. Nimam nič proti – samo izvolite. Ogromno je naše polje zablod.

Patria: O čem zdaj pišete? Je ostala nenapisana kakšna ustvarjalna želja? 

Dubočanin: Želel bi tukaj, ker jih nikjer nisem promoviral, promovirati svoje tri nove knjige. Ena se imenuje „Svetice iz Sarajeva“. Druga se imenuje „Divji jezik“, tretja pa „Pesmi in molitve“. Vse to je poezija. Vse to je nastalo po „Zimzelenem jeziku“. O tem je govoril Sidran. On je vedel, o čem govori. Predstavljajte si pisatelja, tistega, ki je pisatelj, ne ustvarjalec, ki bi živel 700 let. Vse svoje življenje bi imel kaj pisati. Ker cel svet, z vsemi svojimi vprašanji in protislovji, z ogromnimi in majhnimi nesporazumi, s trpljenjem človeka, ki ga je povzročil sam človek, z redkimi lepoti in vzponi, s padci in spotikanji, vse to je piščeva tema. Človek je neizčrpna piščeva tema. Življenje je tako veliko in čarobno, da imajo tukaj tisoč piscev vseh tisoč let delo. Zato, kljub napisanih trideset različnim naslovom, Alija H. Dubočanin je vedno na začetku svojih književnih del. Veste, da ena napisana pesem nič ne pomaga drugi pesmi, da bi bila napisana. Kot tudi nobeno doživeto življenje nič ne pomaga drugemu življenju, da bi bilo tudi ono doživeto. To so zelo fine teme, s katerimi se redko ukvarjamo v intervjujih. Na cilj bo prišel samo tisti, ki gre k Njemu!