Alić: O proizvodnji krivnje u kolektivni zavesti Bošnjakov

Piše: Akademik Sead Alić

---

Začele so se nove igre s kartami na globalni ravni. Veliki igralci vstopajo v igro s skrbno in dolgo pripravljenimi argumenti oboroževanja. Utemeljijo lahko, da bodo ostali brez vsega, če se ne bodo pridružili. Igra je obetavna, saj se vsaj za zdaj načrtuje igranje za mizami, ki bodo po koncu mejnih iger – kot nepotreben dokaz – sežgane. Prihajajo časi odločitve.

Kdo bo na „pravi strani zgodovine“? Seveda nihče, saj vojna ni prinesla ne sreče ne rešitve. Tretja svetovna vojna se je verjetno že začela. Predhodila so ji medijska prepucavanja globalnih proizvajalcev ideološko obarvanih informacij. Novice že dolgo niso več novice. Pravi novinarji so vnaprej obsojeni na smrt. Tisti „srečnejši“ umrejo zaradi nepravočasne zdravniške pomoči. Nesrečnejši končajo s kroglo v glavi ali razkosanim telesom.

Javnost ne obstaja več, saj je tisto, kar je ostalo, le medijski surogat javnosti. Um je izgubil vojno z „razumskimi argumenti“. Vsak goji svojo „razumsko“ resnico v rajskem vrtu lastnih medijev. Prihaja strašljiv čas, ko imajo vsi prav. Voditelji najmočnejših svetovnih sil vedno pazijo, da imajo ob sebi verske voditelje. Svetost se vedno dobro obnese kot opravičilo. Ubijanje je bogokletni barbarizem, če na svoji strani nimate Božjih zastopnikov na Zemlji. Ubijati tako, kot se je ubijalo v Bosni. Z bagri tovoriti trupla nedolžnih, kot se je to delalo v Srebrenici ali Jasenovcu. Metati v globoke Hude jame, pokopavati, izkopavati in skrivati trupla po množičnih grobiščih (da ne naštevamo neštetih bolečih mest in krutih načinov ubijanja Drugega) – to zmore le lažni vernik, prevaran verski človek, oseba, ki Boga uporablja kot opravičilo za svoje bogokletno nečloveško obnašanje.

Svet se polarizira v dva bloka. Globalne sile ne razpravljajo. Le preverjajo, kako zelo ste jim zavezani. Sile imajo raje igro v gosteh. Če je treba državo sežgati, naj bo to tuja država. Ukrajina se tako bori za svojo pravico, da samostojno stopi na stran enega ali drugega imperija. S tem bo žrtvovala svoj narod. Ekonomsko se bo vrnila desetletja nazaj.

Biti porušena in sežgana država. Ukrajinci bodo kot ameriški Indijanci s ponosom lahko rekli, da so izginili, da bi se razvil velik ameriški narod. Da bi ena oborožena sila prišla na meje druge...

Za vojaške poligone so idealne države, v katerih je več narodnosti. Tam je večja možnost, da demokratično izvoljen diktatorček pozove nekega svetovnega diktatorja, naj sežge tisti del države, na katerem ne živijo njegovi. Torej, če drugi niso iste vere, je prostor za nova sveta ubijanja odprt. Z ubijanjem ljudi se osvobaja zemlja pod nogami ubitih. Osvobojena zemlja išče novega lastnika. Ki bo po njej stopal. Del po del Ukrajine se pridružuje novemu Vseruskemu zavezništvu Vseobnavljajoče Rusije. Del Bosne in Hercegovine, iz katerega so bili pregnani, izseljeni oziroma v katerem so bili pobiti ne-Srbi – sanja o združitvi s Srbijo.

Tako vsaj pravijo rajski vrtovi Vseh Svobodnih Srbskih Reporterjev. In njihovi politični izvršitelji. Evropejci so civilizirali indijanske domorodce tako, da so jih poslali na Večna lovišča na prevzgojo. Zemlja brez ljudi pripada tistim, ki so ubijali ljudi na tej zemlji. Posavina torej ne pripada ubitim in preganjanim Muslimanom/Bošnjakom in Hrvatom.

Pripada lastnikom glasov tistih, ki so iztrebljenje podpirali ali ga izvajali. Hitler je oboževal pozive na pomoč. Tri milijone Nemcev v Sudetski oblasti je bil povod za Münchenski sporazum, ki so ga 29. septembra 1938 podpisale Nemčija, Velika Britanija, Francija in Italija. Zdelo se je, da so bili Hitlerjevi apetiti zadovoljeni...

Ljudska republika Doneck in Ljudska republika Lugansk sta „prosili za pomoč“ Putina pri obrambi pred ukrajinskimi vojaškimi silami. Pomoč je seveda prišla. Rusija se je razširila – s pomočjo svojim bratom po jeziku in veri. Iluzorno je misliti, da bi tu Putinovi apetiti lahko bili zadovoljeni. Putin zdaj čaka nove pozive na pomoč, da bi na svetem ozemlju nekdanje ZSSR ponovno združil pravoslavje. Natančneje rečeno, da bi strast oboroženega odgovora Zahodu prikril s politiziranim delom pravoslavja.

Situacija sicer spominja na Evropo tridesetih let prejšnjega stoletja. Hitler je za „svojo“ ponižano Nemčijo iskal „življenjski prostor“ in združitev Germanov. Izgovor so bila nepravična delitev kolonij in nepravičen mir po prvi svetovni vojni. Tudi Putin ni daleč. Mučijo ga Rusi in ruska zemlja, ki so bili „podarjeni“ samostojnim državam po razpadu ZSSR. Poziva se na besedo o neširjenju na Vzhod, ki jo je Zahod dal, a se je ni držal. Poziva se na imperialistično prakso ZDA, da se z „uvajanjem demokracije“ razbijajo in kolonizirajo države, predvsem v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Širitev zveze NATO na vzhod se mora nekje ustaviti...

Vprašanje, s katerim se bodo ukvarjali zgodovinarji, bo: Ali je imel Putin vendarle na voljo kakšne druge načine, oziroma ali je bila invazija na Ukrajino edini možni odgovor. In celo, če so bile provokacije, in če so (in zagotovo so) ameriške službe provocirale konflikt – vprašanje je, ali je bilo na vse treba odgovoriti z vojno. Rusija je nepovratno otupela ostrino svoje kritike Zahoda.

Kakorkoli že, malo kdo danes razmišlja o argumentih in pravilnosti začetka vojne. Na delu so uvrščanja v zavezništva, ki bi kmalu lahko dobila značaj vojaških zavezništev.

Za Bosno in Hercegovino je indikativni paradoks: Medtem ko se svet deli v vojne tabore, se Bosni in Hercegovini še vedno postavljajo pogoji, ki jih mora izpolniti za pridružitev Zahodu. Kot da se ne vidi nevarnost poziva na pomoč „bratom Rusom“ s strani naroda, od koder so prišli najstrašnejši izvršitelji izvajanja zmanjšanja muslimanov na najmanjšo možno mero med agresijo na Bosno in Hercegovino. Kot da se ne vidi, da je Bosna in Hercegovina možen naslednji poligon, kjer bodo svetovni diktatorji branili svoje države na tuji teritoriji. Ki bo sežgana...

Visoki predstavnik se zaveda, da zahteva nemogoče. Feudalci ne bodo zapustili svojih fevdov, dokler imajo še enega kmeta, ki jih brani. Če dva od treh feudalcev prihodnosti Bosne in Hercegovine ne vidita v skupni državi, potem je nemogoča misija nemogoča do te mere, da vztrajanje pri dogovoru nosi oznako privolitve v razpad.

Določa se tudi datum, ko se bo uradno začelo dokončevanje vojaških osvajanj ozemlja Bosne in Hercegovine, oziroma kdaj se bo začelo ustvarjati pravne okvire za vračanje državljanskih muslimanov v plemenske in verske skupnosti (primerne za zapiranje v rezervate).

Ključni pritiski na bosanskohercegovske muslimane so se izvajali in se izvajajo s proizvodnjo krivde v kolektivni zavesti Bošnjakov: Krivi so, ker so se opredelili za neevropsko vero (kot da sta se drugi dve rodili v Evropi); krivi so, ker se niso pravočasno izselili (čeprav so jim pri tem z vso vnemo pomagali); krivi so, ker so izumili nov narod (kot da druga dva nista bili prav tako umetno uvedena na območje Bosne in Hercegovine); krivi so, ker so nudili odpor srbski in srbski agresiji ter, po haaški formulaciji, Združenemu zločinskemu podvigu na območju samooklicane in „očiščene“ Herceg-Bosne (kot da so Bošnjaki formulirali sklepe Haaga); krivi so, ker jih je po vseh mučenjih, ubijanjih, preganjanjih – še vedno toliko, da onemogočajo demokratično ureditev v Bosni in Hercegovini (ker demokracija je valjda mogoča le v enonacionalnih državah); krivi so, če spregovorijo in ugovarjajo napovedim odcepitve in retoriki pravnega uresničevanja ciljev, do katerih se ni uspelo priti z vojnimi grozotami (ker se to takoj razglasi za grožnjo za obračun s secesionisti); krivi so, ker razmišljajo o obrambi v primeru odvzema/odcepitve tistih delov Bosne in Hercegovine, kjer je največ množičnih grobišč muslimanov (ker je valjda vsako razmišljanje o nevarnosti novih genocidov hkrati pozivanje k takšnim genocidom).

S tako proizvedenim občutkom krivde in takšnimi pritiski Bošnjakom postaja jasno, da so izpolnjevanja pogojev za začetek pogajanj le obsodba na iztrebljenje v obliki pravno kamufliranih formulacij, v katerih se to iztrebljenje seveda ne omenja. Evropi se zdi, da ni problem žrtvovati par milijonov ljudi, da bi ekonomija delovala, da bi tisti, ki imajo, imeli več, ter da Bosna in Hercegovina preneha biti živi primer možne, boljše, multikulturne, multinacionalne, sosedske in dobrososedske – Evrope pred Evropo.

Toda, človek snuje... a preveč je kart v igri.