Če Bosna noče v Evropo, hoče Evropa v Bosno

Vloga za vstop v Evropsko unijo je bila oddana v Bruslju. Da ne bo pomote, pobuda je prišla iz Evrope, to je jasno. Izraz „vstop v Evropsko unijo“ je napačen. Natančneje je, da bo Evropa vstopila v BiH. Zgodilo se nam je: Če Bosna noče v Evropo, hoče Evropa v Bosno. Reforme se morajo začeti. Naše politične oligarhije niso imele več kam. In vse te reforme bodo postopoma degradirale ogromno politično moč in nevzdržno politično samovoljo.

Mi smo v Evropo začeli vstopati že davno. Med vojno v BiH, v Švici, v Zürichu se je odvijalo politično srečanje. Sedelo je nekaj voditeljev male stranke MBO in držalo tribuno pred našimi begunci. Med govorom je iz občinstva vstal moški in rekel: „Želim povedati, da ste vi edina stranka, ki drži obljube. Pred prvimi demokratičnimi volitvami ste nenehno govorili: Z nami v Evropo. Z nami v Evropo. In tukaj smo z vami v Evropi.“  

Potreben je čas, da bi BiH dobila status kandidatke. Vse države okoli nas so ga dobile v obdobju od dvajset mesecev do dveh let. Potrebovali bomo najmanj pet let za razpravo o našem sprejemu. Imamo pet tisoč zahtev in nalog, ki jih moramo izpolniti, da bi lahko pristopili k Evropski uniji. In največji del teh nalog se tiče državljanov in njihovih individualnih pravic. Torej, moramo uskladiti svoje zakonodaje z evropskimi in postati pravna država.

Država, ki vsakega svojega prebivalca obravnava enakopravno in ga ščiti ne glede na narodnostno, versko pripadnost, ne glede na poreklo, zdravstveno stanje in trenutni socialni status. Morali se bomo lotiti reforme javne uprave, reforme ekonomskega sistema, ureditve premoženjskih odnosov. In to bo najtežje delo, ker se je tukaj celo stoletje samo divje jemalo in na kakršenkoli način uzurpiralo tuje lastništvo. 

 Evropa hoče en naslov za pogajanja, torej hoče BiH za partnerja, ne entitete. Tisti, ki bi delili BiH in se pogajali o vsem in marsičem, ne bodo dobili priložnosti, kakršne so imeli do zdaj. Sanje o samostojnih državah se bodo izgubile.  Nobena vrata se ne bodo mogla zapreti znotraj Unije.

Po oddaji vloge so naši politični „lufterji“ obljubili, da bodo storili vse, da bo naša mladina svojo prihodnost iskala v Bosni in Hercegovini.  Ljudje ne bežijo iz te države samo zaradi slabega ekonomskega stanja, ki so ga oni ustvarili. Ljudje so bežali in bežijo pred brezupom, ki je njihov produkt. Bežijo pred krivicami na vsakem koraku, ki so jih ustoličili. Bežijo pred korupcijo, ki je postala način življenja v tej državi in sistem, po katerem delujejo vse institucije. Bežijo pred socialno neobčutljivostjo svojih voditeljev, ki je ustvarila bedo, državo nepotizma, korupcije in brezakonja. 

Ker je Evropska unija, brez dvoma, kraj vladavine prava. Kjer je pravica, lahko vse drugo manjka. Sarajevčani se spominjajo, ko se je med vojno delilo kilo sladkorja na deset družin in so bili vsi zadovoljni in mirni.  Bilo je solidarnosti in tolerance za vse in marsikaj. Potem so prišli oni, pohlepni in nenasitni, in naredili nered.

Nekoč so naši begunci prihajali v Evropo pred preganjalci. Danes so to večinoma uspešni, izobraženi, pridni in koristni člani držav Evropske unije. Izkazalo se je, da so bili dobra predhodnica.

Vseh teh pet tisoč pogojev pomeni, da bo politikom treba odvzeti moč in samovoljo, ki je v BiH povzročila vse nesreče. Ta država bo dobila natančne diagnoze vseh svojih bolezni korupcije, ki jih bo treba zdraviti. Z usklajevanjem zakonov in ustoličevanjem človekovih in državljanskih pravic se naši voditelji detronizirajo in postanejo navadni servis državljanov. Torej, politika postane navadno delo, politiki pa prizemljeni ljudje, kar so vedno tudi bili. Voditelji iz našega sosedstva. Z vstopom v Evropsko unijo njihovo premoženje postane javno in se ga postavi pod drobnogled. Objavijo se vsi njihovi tuji računi in dajo v vpogled javnosti.

Ampak, ne bodo se kar tako predali. Če so podpisali vlogo, niso podpisali kapitulacije. Bosna in Hercegovina bo v čakalnici Evrope še najmanj pet let. Zanje dovolj, za nas preveč.