Če sodimo po Krivaji, se je Nikšićeva vlada borila za delavce, Novalićeva pa proti njim

Piše Armin Aljović

Vlada Fadila Novalića je vložila kazensko ovadbo zoper nekdanjega zveznega premierja Nermina Nikšića. Nikšića obtožujejo, da je leta 2014, ko je bil zvezni premier, sklenil škodljivo pogodbo za vlado.

Poenostavljeno, Novalić Nikšiću zameri, ker je zvezno vlado zavezal, da mora delavcem propadle Krivaje iz Zavidovića urediti delovno dobo.

Za ta projekt, je izračunal Novalić, vlada potrebuje okoli 43 milijonov KM. Vlada pa tega denarja nima. Niti vlada Fadila Novalića ni računala na delavce Krivaje. Obveznosti do delavcev zdaj povzročajo pritisk na vlado in skrb za Novalića.

Če sodimo po tem primeru, lahko rečemo, da se je nekdanji premier boril za delavce, Novalić pa se bori proti delavcem.

Primer Krivaje ni edini, ki kaže, da aktualna vlada pogosto deluje v škodo delavcev. Prejšnji teden je bil sprejet zakon, ki v primerih uspešne tožbe delavcev zoper vlado, vlade ne zavezuje k zamudnim obrestim ali pa jo zavezuje k simboličnim 0,2 odstotka. Zamudne obresti veljajo v primeru dolga državljanov do države. Tam ni usmiljenja ali popustov, niti za novoletne praznike.

Krivaja iz Zavidovića je ena najbolj znanih lesnopredelovalnih industrij na območju nekdanje Jugoslavije. Zaradi slabega poslovanja je bil konec leta 2011 uveden stečajni postopek v Krivaji. Podjetje je do leta 2014 zaposlovalo več kot 1050 delavcev. Danes je to število upadlo na približno 750 zaposlenih, ki skoraj celo leto niso delali. Več so stavkali kot delali, in niti stavke jim niso prinesle ničesar.

Večkrat od leta 2011 so stečajni upravitelji poskušali delavce Krivaje poslati na zavod za zaposlovanje, milijonsko premoženje tega podjetja pa prodati. Ker je bila to najslabša možna rešitev za delavce Krivaje, je Nikšić zavezal vlado, da mora delavcem urediti delovno dobo in jih poslati v pokoj, ko bodo izpolnjevali pogoje. Ta poteza je bolj solidarna, saj delavci niso krivi, da Krivaja ni delala in da niso mogli zaslužiti zaslužene pokojnine.

Če bi delavci po naključju končali na zavodu, kot bi to ustrezalo Novalićevi vladi, delavci Krivaje danes ne bi imeli nikakršnih pravic, niti hipotetično. Ne obstaja vlada, ki bi jim lahko uredila delovno dobo. Za kaj takega ne bi obstajala niti zakonska podlaga, četudi bi obstajala volja. Torej, nihče od teh delavcev nikoli, ali skoraj nikoli, ne bi mogel v pokoj.

Tudi če bi bil Nikšićev potez obremenjujoč za vlado, bi ga lahko novi sklic vlade popravil. Dovolj bi bilo, da uprava podjetja najde posle za Krivajo, in delavci bi sami plačevali pokojninsko zavarovanje. Vsak delavec raje dela, kot čaka, da vlada odloča o njegovi usodi.

Če je reševanje delavcev pred tem, da končajo na ulici, kaznivo dejanje, potem mora odgovarjati tudi takratni pristojni minister, celotna vlada in premier. Če obstajajo zasluge za to, so zasluge ministra, premierja in vlade enake.

Indikativno je, da Novalić v kazenski ovadbi sploh ne omenja konzorcija, ki je Krivajo kupil leta 2014, nato pa v samo nekaj mesecih podjetje uničil do neprepoznavnosti. Konzorcij, ki ga sestavljajo štiri lokalna podjetja, ni izpolnil niti enega pomembnega dela pogodbe. Tega kriminala Novalić ne omenja. Če ne bi obstajala 'sporna' obveznost vlade do delavcev Krivaje, bi na enak način danes nihče ne omenjal niti delavcev.