Če je SDA demokracija, kaj je potem SDP...?

Ustanovitev Socialnodemokratske stranke (SDP) pod dirigentsko taktirko ZL, po scenariju SDA, je poskus združevanja nekaterih političnih osebnosti, za katere se verjame, da (še vedno) uživajo ugled med (ne)aktivnim volilnim telesom in bi (kot takšne) za seboj lahko potegnile opazno volilno telo (pro)bosanskih sil, združenih pod eno zastavo ali šapo, za zdaj ni bistvene razlike. In to je celo političnim popolnim analfabetom očitno jasno.

Osebno nimam zaupanja v nobenega od najbolj omenjenih akterjev tega podviga. Nisem ga imel niti pred napovedjo tega koraka, ki v političnem smislu balansira na robu meča med banalnostjo, bizarnostjo in žalitvijo inteligence na eni strani, ter na drugi genialno, rešilno in prvo resno probosansko praktično idejo v izvedbi... Za vsemi njimi skupaj in vsakim posamezno je preveč (pred)zgodovine, blatnih voda preteklosti, osebne materialne varnosti, ne deljenja usode podanikov, tako strankarskih kot državljanskih... kar – vse skupaj in posamezno, kot SDP in poimensko – pušča preveč prostora upravičeni skepsi do motivov vseh in vsakega akterja, predvsem pa pobudnika in vodje. Temu neprijetnemu in upravičeno sumljivemu vtisu opazno prispeva tudi dejstvo, da niti v pobudnem odboru, niti med imeni, ki se omenjajo po kuloarjih, niti med zainteresiranimi za podporo ideji ni osebnosti z bogato in neizpodbitno politično preteklostjo... ni novih, a znanih imen, kaj šele mladih sil, ki bi vsaj s svojim videzom (pokazale), da to ni predzadnji „februar“ obledelih političnih mačkov... za zdaj nismo slišali ničesar, kar do zdaj ni bilo že tisočkrat prežvečeno, pogoltnjeno in izbljuvano... In tu je že vse preveč znano in jasno.

Nadalje, tudi vprašanje motivov (motivacije) je skrajno vprašljivo. Je to predkongresna zgodba tistega, ki je bil zatečen med izvolitvijo sebe za predsednika in izvolitvijo njega za reisa (enega je že izvolil za predsednika zbora)? Ali pa je le zombijevsko ali vampirsko vstajenje tistega, kar vztrajno zavrača, da bi politično umrlo? Koliko je vse to in v vsem tem iskrenosti, in koliko politične prevare? Koliko slabih potez je potrebnih, da njihovi pobudniki in propagatorji spoznajo, da je morda najboljše, kar lahko storijo za Bosno in Hercegovino, to, da se odrečejo politiki in gredo čuvati vnuke? To, kar so nam do zdaj pripravili vsi – in vsak – od imenovanih pobudnikov novega gibanja (niti v ta termin nisem povsem prepričan, glede na njihova spoštljiva leta) ne vliva zaupanja, kaj šele ponuja upanje. In to je verjetno vsem in vsakomur – tako pobudnikom kot Bošnjakom in Ostalim – povsem jasno.

Vendar, kar ni jasno, je: ali je to dobro ali slabo za Bosno in Hercegovino? Odgovor je lakonično preprost: odvisno, v kaj se bo izrodilo. Dejstvo je, da je SDA eksistenčno zainteresirana za BiH, sicer, za zdaj si jo predstavlja izključno s SDA na krmilu bošnjaškega rešilnega čolna na bosanski ladji... do nadaljnjega, kar iz perspektive SDA pomeni za vedno, iz perspektive nekaterih drugih sil pa dokler se karte na balkanski strani evropske mize nekoliko drugače – na bolje ali na slabše – ne razdelijo. 

Izkušnje nas učijo, da smo nezaupljivi do starih in zato med drugim previdni in skeptični do novih, še posebej probosanskih sil, nimamo nobenega razloga verjeti v dobre namere in dober izid projektov in gibanj, ki jih sprožijo stari, ne glede na to, kako novo zvenijo. Da bi bilo še huje, to celo ne zveni novo. 

Želim verjeti, da večina nas ve, kaj si želimo: želimo si, da jih ne bi bilo več treba gledati. Na žalost se nam ta želja ne bo izpolnila ne za Bajram, ne za božič, ne za novo leto... sicer pa bi se ob naslednji veliki noči lahko zgodilo marsikaj... Torej, želja se nam ne bo izpolnila ne zato, ker Dedek Mraz ne obstaja, ampak predvsem zato, ker o izpolnitvi te želje odločamo mi, volivci, in mi pa nekako ne moremo, ne glasovati ne spremeniti. Res pa je, da si ne lažemo, tudi ni ravno neke izbire. Po drugi strani pa, ko se nekaj novega pojavi, se zelo hitro izkaže, da so ljudje (dokaj) pokvarljivo blago... No, za razliko od pokvarljivih živil, se ljudje pokvarijo, ko jih kupijo v roku trajanja. Kakorkoli že...

Desetletja neuspelih start-upov so za nami... vsi smo oškodovani, izčrpani, utrujeni, izmučeni od slabih političnih projektov in še slabših politikantskih potez, ki niso prinesle nič dobrega... Nasprotno, prinesle so še več razočaranj, apatije in nezainteresiranosti (zadnje lastnosti umirajočih narodov in družb). Vsi nujno potrebujemo neko pozitivno zgodbo, ki nas bo vsaj malo dvignila na površje greznice, v katero smo predolgo potopljeni. 

Kakorkoli že, celotna ta zgodba kljub neskončni skepsi ima potencial, da se izrodi v vse in marsikaj. Predvsem v tisto, kar najmanj potrebujemo... če sploh. Da skrajšam, vse to se lahko zelo enostavno izrodi v generacijski podvig (vsaj da bi se vsi našteti samo odstranili s politične scene in TV-zaslonov), pa tudi v epic fail rambojevskega tipa (ko smo že omenili potapljanje): vidi potapljača, voda mu do kolen... s posebnim poudarkom na tistem delu po prihodu plime.