Akcija pomoči Mostarcev za nekdanjega borca: Šemsudin je jokal, mi pa smo pobegnili, ker srce ni kamen

Društvo občanov „Skupaj za naše mesto“ Mostar, na čelu katerega je Nermin Mehić, je organiziralo in uspešno izvedlo akcijo zbiranja pomoči za družino nekdanjega borca Petega korpusa Armije RBiH Šemsudina Ćehića in njegovih pet otrok. Šemsudinova žena Šejla je nenadoma preminula v 38. letu starosti 25. aprila, ko je bil on skupaj s saborci na protestih v Sarajevu, piše novinarska agencija Patria.

- Prišli smo pred Šemsudinovo hišo. Čeprav je bilo sončno vreme, ko se človek počuti veselo, se je v zraku nekako čutila žalost, teža. Sprejeti smo bili z veliko prijaznostjo. Predsednik JOB Senad nam je zagotovil prenočišče v hotelu. O sprejemu v Šemsudinovi hiši sploh ne govorim. Njegove sestre, brat.... Usedli smo se, po dolgi poti iz Mostarja do Bihaća in se je počasi začel pogovor. Ne morem vam opisati tega občutka, ampak v sobi, kjer smo sedeli, sem čutil bolečino, veliko žalost. Videlo se je na obrazih Puče, Ete..., pravi za novinarsko agencijo Patria Nermin Mehić.

- Iz pogovora smo izvedeli, da sta bila Šemsudin in njegova pokojna žena z otroki družina, ki se nikoli ni predala.

Živeli so težko življenje, skupaj so se borili, da bi prehranili svoje mačke, nikogar niso prosili za miloščino. Drva so sekali in prodajali, zaslužili bi 30-40 KM. Preživeli so, kakor so znali in umeli, a vedno s ponosom in pošteno. Zgodila se je ta tragedija, Šemso je izgubil svojo oporo skozi življenje. Otroci majhni, ne razumejo, kaj se je dejansko zgodilo. Le najstarejši sin je ozaveščen o situaciji in je pripravljen pomagati očetu.

Donirani denar, ki smo ga izročili Ćehićevim, bo v veliko pomoč. Otroci so se razveselili copat, lutk, igrač, hrane... akcija je bila polni uspeh.

Šemsudin na koncu našega obiska ni mogel zdržati. Stal je ob kombiju in začel jokati. Pomahali smo in pobegnili, ker se človeku vse nabere, ne more, da ne bi spustil solze, srce ni kamen... Vsem, ki so sodelovali v tej akciji, se zahvaljujem, ker veselja, ki smo ga prinesli v hišo Ćehićevih, otroškega nasmeha... zasvetljenih obrazov... tega se ne da opisati..., pravi Mehić.