Ahmići med Teheranom in Sarajevom: Iranci so močni, ker vedo, kdo so, Bošnjaki so se odrekli tako herojev kot žrtev

Piše: Rasim Belko

Med agresijo, ki jo skupne sile izvajajo izraelsko-ameriške sile, smo bili priča resnemu občudovanju Bošnjakov do naroda Irana, ki je pogumno prihajal na ulice, da bi praznoval ali žaloval, medtem ko so nad njihovimi glavami letele strašne rakete.

Hkrati so bili neuspešni poskusi hibridnih brigad izraelsko-ameriških sil, da bi izzvale spor med iranskim vodstvom in ljudstvom. Oboji so vedeli, da se borijo za biološko preživetje in svobodo. Niso dovolili, da bi jim vsilili narativ, niso podvomili v to, kdo so, niti niso dovolili, da bi se njihova žrtev spremenila v razlog za notranji spor.

Približno takšni so bili tudi Bošnjaki, ko so se branili pred dvojno agresijo v devetdesetih. Ni jih v resni meri zmotila posebna srbsko-hrvaška propaganda, niti takrat, ko so imeli v svojih vrstah Fikreta Abdića in njemu podobne, premalo pogumne bošnjaške separatiste.

Toda danes Bošnjaki živijo po tujih pravilih in željah. Živijo in se obnašajo tako, da bi bili všeč vsem, ne da bi pri tem upoštevali sebe, svoje interese, heroje, žrtve, biološko preživetje in državo Bosno in Hercegovino kot edino garancijo tega preživetja.

Bošnjaki kot valuto všečnosti svetu uporabljajo tisto, kar je sveto in bi moralo biti nedotakljivo. Srebreniški genocid je že zdavnaj zavit v celofan, da resnica v svoji izvirni, celo grobi obliki ne bi zbodla ušes srbsko-hrvaških politik in evro-zahodnih političnih sil.

Nerazumljivo in sramotno je igrati se z resnico o genocidu, vojnih zločinih in žrtvah ustaško-četniške agresije. Prav tako je sramotno dovoliti, da se fizično propadli heroji obrambne vojne sami borijo z zmaji nepravičnosti in posebne vojne, ki jo proti svojim branilcem vodi pravosodje naše države. Ti branilci pa so najbolj zaslužni, da vsi Bošnjaki niso končali v množičnih grobiščih. In nihče več!

Vendar se vrnimo k Ahmićem, temu grozljivemu pokolu, zaradi katerega so imeli prekaljeni britanski vojaki psihološke težave. Pogosto od bošnjaških voditeljev, medijev in raznih aktivistov slišimo »da se ne pozabi in ne ponovi«, toda tisto, čemur smo danes priča, je tragično pozabljanje in potiskanje Ahmićev v popoln medijski kotiček.

Le peščica medijev je do trenutka nastanka tega besedila sploh objavila novico, da je danes 33. obletnica zločina. Še manj jih je bilo tam, na kraju samem, kjer se izkazuje spoštovanje in spominja žrtev izprijenosti človeškega uma.

V nadaljevanju dneva bo kakšna novica, zlasti ko se pojavijo govori političnih prvakov Bošnjakov, vendar to ni kultura spomina — to je prisilna reakcija ceha, da se, no, poroča o nekem dogodku.

Ahmići bi morali biti udarni dogodek. Ne samo danes, ne samo na to obletnico, ampak vedno, ker so Ahmići, tako kot Srebrenica, rana, ki še vedno boli. In boli še bolj, ko nanjo solijo tisti, ki so neselektivno pobili Ahmićane, ki se veselijo dan ali dva pred obletnico. Boli predvsem, ko Bošnjaki obrnejo glavo stran od Ahmićev, ker jim je dobro plačana zahodna propaganda vsilila občutek, da bodo le s pozabljanjem lahko zgradili nekaj boljšo Bosno in Hercegovino.

In to je usodno.

Kajti pozabljanje ahmićkih žrtev zaradi miru v bosansko-hercegovski hiši vodi v nove žrtve. In to morajo Bošnjaki vedeti, tako kot morajo vedeti, da ni dovolj dobrega razloga, kdor koli ga že izreče, da bi se Ahmiće smelo pozabiti.

Pozabiti pomeni kaznovati žrtev. In kaznovati žrtve Ahmićev in Srebrenice z zavestnim pozabljanjem pomeni ponoviti zločin.

Bošnjaki se morajo zbuditi in se zavedati, da je njihov javni prostor zastrupljen ter da je patriotski medijski prostor precej ozek in omejen. To je informacijska blokada kot del posebne vojne, s katero nas poskušajo obrniti v napačno smer.

Bošnjaki ne smejo zaman zamuditi priložnosti, da se na primeru iranskega naroda naučijo kakšne lekcije. Na tujih lekcijah se najbolje učimo. To je priložnost, da spoznamo, da nas nihče ne bo več sprejemal, spoštoval ali ljubil, če pozabimo, kdo smo, kaj smo preživeli in kolikšno žrtev smo dali za svobodo in domovino Bosno in Hercegovino.

Ta lekcija mora biti naučena enkrat za vselej. Kajti če se bomo nenehno prilagajali, da bi nas drugi trepljali, nato pa spet ogrožali, se moramo zavedati, da je to pot v izginotje.

Nenaučene lekcije in pozabljena preteklost se drago plačajo. Najdražje.

Kajti narod, ki pristane na to, da pozabi lastno bolečino zaradi tujega odobravanja, prej ali slej ostane tako brez dostojanstva kot brez pravice do prihodnosti.