Adžović izdaje knjigo o življenju Filipovića: Odšel je kot zmagovalec – tako kot je živel

Pogovarjala: Amina Čorbo-Zećo

---

Akademik Muhamed Filipović nas je zapustil 26. februarja letos, za seboj pa je pustil dela neprecenljive vrednosti za Bosno in Hercegovino, predvsem bošnjaški narod, pa tudi za celotno znanost na splošno.

Sarajevski novinar, publicist in pisatelj Ruždija Adžović je eden redkih, ki je imel priložnost neposredno sodelovati z akademikom Filipovićem in o njem napisati knjigo, ki bo kmalu v tisku.

Spoštovani akademik Muhamed Filipović je zapustil ta svet, Vi ste se družili in sodelovali z njim, kakšni spomini vas vežejo nanj?

Adžović: Imel sem res privilegij in čast sodelovati s profesorjem Muhamedom Filipovićem in biti v njegovi bližini v različenih okoliščinah in situacijah, ko najbolje spoznaš osebo. O profesorju Filipoviću najbolje govorijo njegova dela, njegovo življenje in njegov svoboden in neukrotljiv duh, ki ga je pogosto veliko stal v življenju. Ni bil človek, kot mnogi intelektualci, ki je živel v blagostanju molka in neukvarjanja. Ne bi o njem zdaj govoril hvalnic, predvsem ne poceni in prežvekanih floskul, kakršne so po novici o njegovi smrti z neustavljivo lahkoto izrekli nekateri ustvarjalci naših usod, ki niso storili popolnoma nič, da bi omogočili mirno in dostojanstveno starost našemu največjemu intelektualcu in eni najpomembnejših osebnosti v celotni zgodovini Bosne in Hercegovine.

Nekateri pomembni ljudje, ki so že za njegovega življenja profesorja Filipovića uvrščali med deset največjih živečih filozofov na svetu, so povedali resnico: bosanska druščba ni zgradila sebe, da bi prepoznala vrednosti profesorja, znanstvenika in filozofa Muhameda Filipovića.

Najboljše je pomen profesorja Filipovića in odnos naše druščbe do njega opisal akademik, pesnik Abdulah Sidran: „Vsak funkcionar v tej dr&Zuml;avi ima po pet- šest pisarn, v katerih sedijo nekakšni svetovalci. Zakaj to ni profesor Muhamed Filipović v zadnjih dvajsetih letih? Strinjali se z njim ali ne, on je ‘muzej na dveh nogah’.

Tisto, kar ima v svoji glavi, ni v tisoč drugih glavah. In ko bo odšel, bomo izgubili neizmerno veliko podatkov, spominov in pameti. To niso razumne stvari“, je dejal Sidran. Zares me je prizadela novica o smrti profesorja Filipovića. Še bolj pa sta me zaboleli poceni patetika v hinavskih sporočilih tistih, ki so iz svojih udobnih foteljev in pisarn „objokovali“ profesorja Filipovića. 

Česa smo se lahko naučili od akademika Muhameda Filipovića?

Adžović: Če ne drugega, smo se lahko naučili, predvsem naši mladi ljudje, da ni treba pred nikomer skloniti glave, da se je treba boriti za resnico, za svoje stališče, tudi če to pogosto prinaša neprijetnosti v življenju. Profesor Filipović je to najbolje izkusil na svoji koži, a je na boljši svet odšel kot zmagovalec, prav, trden in dvignjene glave, tako kot je živel vse svoje življenje.

Mnogi so se kitili z njegovim perjem, znanjem in si pripisovali rezultate najpomembnejših procesov v BiH, ki jih je sprožil prav profesor Filipović. Toda zgodovina si bo zapomnila in v svoja nedra sprejela neusmiljena dejstva in ljudi, ki so ji dali najpomembnejše stvari. V končni fazi, kdo se še spomni številnih ministrov, poslancev, celo nekaterih članov Predsedstva BiH? Delo profesorja Filipovića je &Zuml;e vklesano v večno.

Njegova lucidna retorika je bolela mnoge. Profesorja Filipovića so napadali v vseh sistemih in pri vsaki oblasti je bil „trn v peti“, prav zaradi tega, ker ni prenašal ideoloških in kakršnih koli okovov. O njem so v času komunizma, pa tudi po njem, pisani naročeni teksti, celo knjige, katerih cilj je bil očrniti profesorja Filipovića. Takšno njegovo usodo je davno „napovedal“ njegov profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu Vladimir Filipović, o čemer govori moja knjiga. Namreč, ko je takrat mlad študent Muhamed Filipović od njega zahteval, da opravi diplomski izpit, ga je profesor Vladimir Filipović prepričeval, naj ne hiti, naj ostane še leto dni v Zagrebu, kjer so njegova dela &Zuml;e objavljali ugledni časopisi, novice.

Mladi Muhamed je okleval, želel se je vrniti v Banjo Luko, predvsem zaradi svoje matere. In po nekaj takšnih dialogih med študentom in profesorjem se je Vladimir Filipović popolnoma „odprl“: „Poslušajte, Filipović, vse sem obšel in nisem hotel reči tega: vi ste tak človek, da si s svojim videzom, dr&Zuml;o, obnašanjem, svojim govorom in znanjem kupujete sovražnike.“

Te besede profesorja Vladimira Filipovića se zdijo odgovor na vse, kar se je zgodilo med dolgim življenjem njegovega študenta in soimenjaka Muhameda Filipovića, in te besede so ga spremljale do konca življenja. 

Akademik Filipović je bil posebej „trn v peti“ srbskih in hrvaških nacionalističnih krogov, ki so v njem, njegovi odprtosti, nekompromisnem boju za resnico in njegovi hrabrosti videli največjo nevarnost za uresničitev svoje ideologije in takrat skritih nečastnih namenov do BiH in Bošnjakov. Filipović je bil stalno na njihovi tarči. Na drugi strani pa so ga napadali tudi bošnjaški nacionalisti.

Zanimivo je na primer, da so mnogi, ki se danes štejejo za perjanico bošnjaštva, bili „manjši od makovega zrna“ v času komunizma, ko je bil profesor Filipović s strani srbskih in hrvaških ideologov proglašen za muslimanskega nacionalista, zaradi česar je bila ogrožena celo eksistenca njegove družine. Sam profesor Filipović v moji knjigi med drugim pravi: „V svoji dr&Zuml;avi si lahko pomemben šele, ko umreš. Ne morejo ti oprostiti, da si pomemben...“

Kako ste dobili idejo, da napišete knjigo o akademiku Filipoviću in kako je ta knjiga nastala?

Adžović: Za boljše razumevanje moram najprej povedati našo „predzgodovino“. Namreč, profesorja Muhameda Filipovića sem bolje spoznal leta 2000 v prostorih Trgovinsko-informativne misije Črne gore v Sarajevu – predhodnice veleposlaništva Črne gore v BiH – ki jo je vodil črnogorski pisatelj, intelektualec in univerzitetni profesor Novak Kilibarda. Imel sem to srečo, da sem bil priča neverjetnim intelektualnim seansam in druženjem, katerih so se poleg profesorja Filipovića in Kilibarde najpogosteje udeleževali tudi profesorji in vrhunski bh. intelektualci, kot so Vladimir Premec, Ljubomir Berberović, Vlatko Doleček, Adil Kulenović in celo Abdulah Sidran. 

Tako sem bil priča mnogim teoretično-filozofsko-kulturnim razpravam, kot da bi šlo za kakšne književno-znanstvene krožke, ne pa za neformalna druženja ob dobri kapljici. Bil sem tako tudi priča mnogim dogodivščinam, ki so prerasle v nepozabne anekdote. Posebej so me zanimali intelektualni dvoboji, oziroma intelektualno merjenje moči dveh velikanov pisane, pa tudi ustne besede, Novaka Kilibarde in Muhameda Filipovića. Bila je prava poslastica in užitek poslušati „dvoboj“ bleščečih umov, boj in najpogosteje zaman trud obeh, da bi drug drugemu odvzela besedo.

V moji knjigi „Kilibarda – Sarajevski dnevi“, izdani leta 2014, sem opisal mnoga od teh dogajanj. Profesor Kilibarda je med svojim diplomatskim delovanjem v Sarajevu in pogostim druženjem z Muhamedom Filipovićem spoznal njegov „status“ v današnji bh. društvu. Za akademika Filipovića je dejal: „Tako polivalentna osebnost, tako hudobno razvejana inteligenca, ima seveda tudi svoje prijatelje in svoje sovražnike. Največ se bo vedelo, kdo je Tunjo Filipović, ko ga ne bo več, ker človek, ki ne samo o filozofskih problemih, za katere je strokovnjak, ampak o vsakem življenjskem, estetskem, etičnem ali katerem koli postulatu življenja lahko navdihnjeno pripoveduje, si zasluži veliko spoštovanje... “

Nekega pomladnega dne leta 2016, ko sem se sprehajal po Baščaršiji, pri vhodu v „Morića han“ sem srečal profesorja Muhameda Filipovića. Pozdravila sva se običajno, nato pa mi je dejal: „Ruždija, prebral sem tvojo knjigo o profesorju Kilibardi in zelo sem jo pohvalil. Zanimiva knjiga in zanimljiva oblika, s katero je narejena.“

Komaj sem dočakal te njegove besede, saj je moja naslednja „žrtev“ moral biti prav profesor Filipović. Ker sem vedel, da je v veliki gužvi, da je večno nekje angažiran in da je „slab s časom“, poleg tega pa še znanstvenik, sem se mesece obotavljal, da mu razkrijem svojo namero in željo. V tistem trenutku, tako opogumljen, sem ga pripravljeno pričakal: „No, profesor, veselim se, da vam je moja knjiga všeč. Že dolgo načrtujem, da bi o vas naredil podobno knjigo, v isti obliki.“

„Zakaj ne“, mi je odgovoril profesor Filipović. Čeprav sem z njim do takrat imel precej dobro sodelovanje in pogoste stike, čeprav je bil profesor Filipović &Zuml;e recenzent ene moje prejšnje objavljene knjige, čeprav sva večkrat skupaj sodelovala na predstavitvah knjig drugih avtorjev, kot je naš veliki pisatelj, pokojni Isnam Taljić, sem nekako bil prepričan, da nima časa za najina večmesečna pogovora in srečanja, ki so nujna za nastanek knjige, posvečene njemu.

Ko mi je „dal zeleno luč“ med najinim naključnim srečanjem na Baščaršiji, sem se začel resno pripravljati. Poklical sem ga v začetku aprila 2017. leta in kmalu se je začelo najino namensko druženje in vsakodnevni, večurni pogovori. Najini pogovori so z nekaj kratkimi prekinitvami trajali od aprila do začetka avgusta ali septembra 2017. leta. Nato je sledilo ponovno dolgo delo na knjigi, da bi dobila končno obliko. Ko je bil rokopis končan, sem ga poslal profesorju Filipoviću v avtorizacijo, ki jo je kasneje podpisal.

Povejte mi kaj več o knjigi, o čem govori in kdaj bi lahko ugledala luč sveta?

Adžović: Knjiga je svojevrstna izpoved profesorja Muhameda Filipovića, od njegovega otroštva do danes. Pogovarjala sva se o mnogih temah, dogodkih, ki so bili usodni za BiH in najino današnjo dru&Zuml;bo, nato o najpomembnejših osebnostih v političnem, kulturnem in javnem življenju, osebnostih, ki so zaznamovale celotno obdobje v zgodovini naše dr&Zuml;ave in ki so vplivale na potek najine nove zgodovine.

Profesor Filipović se v moji knjigi ozira tudi na napade nekaterih njegovih nasprotnikov, prav tako pa ni izostal njegov odgovor tem ljudem. Posebej zanimiv je njegov odnos do nekaterih osebnosti, do katerih ima javnost v BiH zelo pozitiven odnos, kot je na primer nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton ali pisatelj Predrag Matvejević. O njih pa profesor Filipović ni imel dobrega mnenja. Vse v vsem, gre za zelo zanimivo knjigo, v kateri bodo bralci našli mnoga dejstva, ki jih do sedaj bh. javnost, pa tudi javnost v regiji, ni poznala.

Naslovno stran knjige bo krasil portret pokojnega profesorja Muhameda Filipovića, ki ga je ustvaril znani črnogorski slikar Aldemar Ibrahimović. Počastil sem se, ko se je ponudil, da naredi ta portret, s spoštovanjem do profesorja Filipovića. Ibrahimović je posebej za to knjigo ustvaril tudi moj portret, ki bo na zadnji platnici knjige, skupaj z običajnimi opombami o avtorju.

Vem, da ste imeli željo objaviti knjigo še za življenja akademika Filipovića, o čemur je „Patria“ že pisala. Na komemoraciji profesorju Filipoviću je nekdo dejal, da se o največjih najbolje govori šele po njihovi smrti, ali je res tako?

Adžović: Resnično sem obžaloval, da knjige nisem objavil za življenja profesorja Filipovića, in bila je že nekaj časa pripravljena. Na žalost, težko je najti skupni jezik z današnjimi založniki, tako je bilo tudi tokrat med mojim stikom z več založniškimi hišami, katerim sem ponudil rokopis. Želel sem, da bi ta knjiga bila objavljena, ko je bil profesor Filipović še živ in v moči in vitalnosti, po kateri je bil znan. Želel sem, da bi tudi on sodeloval na predstavitvi knjige, vsaj v Sarajevu. Na žalost, te želje se mi niso izpolnile. Vendar pa se bom potrudil na vse našine, da bo knjiga objavljena što prej. Upam, da bo izšla iz tiska najkasneje do konca aprila ali začetka maja. Imam obljube nekaterih mojih prijateljev in institucij, da mi bodo pri tem pomagali. 

Kako je bilo delati z Muhamedom Filipovićem? Mi lahko poveste kakšno anekdoto med ustvarjanjem knjige?

Adžović: Trenutno mi pade na pamet anekdota, povezana prav z objavo knjige. Namreč, enkrat, ko sem snemal najine pogovore, mi je profesor Filipović dejal: „Veš, Ruždija, rad bi, da to knjigo, na kateri delamo, objaviš po moji smrti.“ Malo sem bil presenečen, a sem, kot bi rekel naš narod, hitro dojel in mu odgovoril:

„Potem se bom pa, dragi profesor, dobro napokalo. Saj vi Filipoviči ste dolgoživi. Da ne bom jaz prej umrl kot vi.“ Profesor se je temu dolgo smejal. Sicer pa je v tej moji knjigi veliko anekdot, ob katerih sem se sam pogosto glasno smejal, medtem ko sem se pogovarjal s profesorjem Filipovićem, ki je s svojimi dovtipi spravljal v obup svoje sogovornike, predvsem tiste, ki mu v polemikah niso bili niti do kolen. To daje poseben čar tej knjigi, na katero sem izjemno ponosen.

Ohranil sem posnetke najinih pogovorov, ki so, tako vsaj mislim, neprecenljivo blago, ki bi ga rad ustregel kakšni instituciji, ki se bo ukvarjala z ohranjanjem dela akademika Muhameda Filipovića, morda tudi kakšni medijski hiši. 

Na čem trenutno delate. Je še kakšna knjiga v pripravi?

Adžović: Še ena pomembna bh. osebnost je v mojem ustvarjalnem fokusu. Gre za Abdulaha Sidrana. Gospod Sidran je privolil, da naredim podobno knjigo o njem. O tem se dogovarjava že dolgo. Toda, ker je tudi on preveč zaposlen in preveč angažiran, čakam na ugodno priložnost, da ga „ulovim“, da končno sedeva in začneva delati. Upam, da bo to kmalu. Tudi moj novi roman je v čakanju. Okoli 60 odstotkov romana je narejenega, moram najti čas, da ga dokončam. Prioriteta mi je bila knjiga o profesorju Muhamedu Filipoviću.